Prevod

Na vsem travniku ni bilo nikogar, ki bi znal pripovedovati tako zanimive zgodbe kakor stari Drevesni žabec. Niti kača Podveznica, ki je bila tam že najdlje, niti stari Čriček, ki je nekoč živel na kmečkem dvorišču, nista znala pripovedovati tako razburljivih zgodb kakor on. Vse čudovite reči, o katerih je pripovedoval, so se mu zgodile, preden je prišel na travnik, ko je bil še mlad žabec. Nihče od njegovih prijateljev ga takrat še ni poznal, a bil je poštenjak in vsi so bili prepričani, da je vse, kar pove, res. Sicer pa je že moralo biti res, saj si vendar nihče ne bi mogel kar iz glave izmisliti tako nenavadnih zgodb!

Ko je prvič prišel v svoj dom ob brestu, je bil zelo suh in videti je bilo, kakor da je prebolel bolezen. Dolgotipalčne kobilice, ki so živele v bližini, so pravile, da reglja v spanju, to pa, kot veste, ni nekaj, kar bi počeli zdravi in srečni žabci.

Nekega dne, ko se je okoli njega zbralo veliko prebivalcev travnika, jim je povedal svojo zgodbo. »Ko sem bil še majhen,« je rekel, »sem bil močan in zdrav in sem lahko skočil dlje od vsakega drugega žabca moje velikosti. Izvalil sem se v ribniku za kmečko hišo in si, kakor vsak drug žabec, pregrizel pot iz jajčeca v vodo. Morda bi moral reči: kakor vsak drug paglavec, saj sem življenje seveda začel kot paglavec. Igral sem se in jedel s svojimi brati in sestrami, pa se mi še sanjalo ni, kakšne težave me čakajo, ko odrastem. Vsem se nam je mudilo postati žabci in pogosto smo se pogovarjali o tem, kaj bomo počeli in kako daleč bomo potovali, ko bomo odrasli.

»Oh, kako srečni smo bili takrat! Spominjam se dneva, ko so mi začele rasti zadnje noge, in kako so se drugi paglavci v vodi gnetli okoli mene ter plavali čisto ob meni, da bi otipali drobni izboklinici, iz katerih naj bi zrasli nogi. Sprednje noge so mi zrasle šele pozneje, ti izboklinici pa sta se pojavili tik pred repom.«

»Repom!« je vzkliknil mladi Čriček, ves začuden. »Saj vendar nimaš repa!« »Imel sem ga, ko sem bil paglavec,« je rekel Drevesni žabec. »Imel sem čudovit, gibek repek, s katerim sem plaval po ribniku. A ko so moje noge postajale večje in močnejše, je rep postajal manjši in šibkejši, dokler ni povsem izginil. Ko repa ni bilo več, sem imel štiri krepke noge in sem lahko dihal tako skozi nos kakor skozi kožo. Blazinice na konicah mojih prstov so bile lepljive, tako da sem lahko splezal na drevo, in tedaj sem bil pripravljen oditi na pot. Nekaj drugih žabcev se je odpravilo z menoj, a so se spotoma ustavili in nazadnje sem ostal sam.

»Bil sem drzen mladenič, in ko sem tam zgoraj med drevesi zagledal veliko belo reč, sem sklenil pogledati, kaj je. Na dvorišču ob njej je stala velika rdeča reč, toda bela mi je bila bolj všeč. Skakal sem naprej, kolikor hitro sem mogel, saj takrat še nisem bil dovolj pameten, da bi me bilo strah. Prišel sem čisto blizu obeh in zagledal nenavadna velika bitja, ki so hodila v rdečo reč in iz nje — v skedenj, kakor sem pozneje izvedel, da se mu reče. Največja bitja so imela štiri noge in nekatera tudi rogove. Manjša bitja so imela le dve nogi za hojo in še dva nekakšna uda, s katerima so dvigovala in prenašala stvari. Najbolj čudno pa je bilo, da so manjša bitja očitno pripravila večja do tega, da so naredila vse, kar so hotela od njih. Nekatera so morala celo pomagati pri njihovem delu. Morda mi ne boste verjeli, toda govorim vam resnico. Videl sem dve večji bitji, privezani k velikemu tovoru posušene trave, ki sta ga vlekli v skedenj.

»Kot si lahko mislite, sem dolgo ostal tam in opazoval ta nenavadna bitja pri delu. Nato sem se odpravil proti beli reči in izvedel, da je to kmečka hiša. Tu je bilo še več dvonožnih bitij, a oblečena so bila drugače kakor tista v skednju. Ob hiši so rasle živopisane cvetlice in zlezel sem mednje. Tam sem počival do sončnega zahoda, nato pa začel svojo večerno pesem. Medtem ko sem pel, je iz hiše prišla ena od ljudi in me našla. Pobrala me je in odnesla noter. Oh, kako me je bilo strah! Srce mi je razbijalo, kakor da bo počilo, in na vse kriplje sem se trudil, da bi ji ušel. Nič mi ni storila, a izpustiti me tudi ni hotela.

»Dala me je v zelo nenavadno ječo. Sprva, ko me je položila na kamen v vodi, nisem vedel, da sem zaprt. Poskusil sem odskakljati proč in — bum! — z glavo sem treščil ob nekaj. A ko sem se umaknil, nisem videl nobene stene. Poskušal sem znova in znova in se vsakič udaril v glavo. Resnico vam povem, prijatelji: tiste stene so bile iz nečesa, skozi kar se je dalo videti.«

»Neverjetno!« so vzkliknili vsi prebivalci travnika. »Res neverjetno!« »Na vrhu,« je nadaljeval Drevesni žabec, »pa je bilo čez vhod v mojo ječo nekaj belega. Na dnu sta bila voda in kamen, od dna do vrha pa je segala lestev. Tam sem moral preživeti večino poletja. Hrane sem imel dovolj, toda kdor je bil nekoč svoboden, ne more biti srečen v ječi. Prežal sem na priložnost in trikrat sem ušel, ko vratca niso bila povsem zaprta. Dvakrat so me ujeli in vrnili vanjo. Ob lepem vremenu sem seveda splezal na vrh lestve, kadar se je bližal dež, pa sem se spustil nazaj dol. Vsakič, ko sem šel gor ali dol, so tista strašna bitja približala obraze moji ječi in slišal sem hrumenje, ki je pomenilo, da govorijo in se smejijo.

»Ko sem zadnjič ušel, sem se skril blizu hišnih vrat, in čeprav so me iskali in iskali, me niso našli. Ko so nehali iskati, je veter odpihnil vrata, da so se odprla, jaz pa sem odskakljal ven.«

»Ne more biti!« je vzkliknila Kobilica. »Pa je! Odskakljal sem ven in jo skozi travo ucvrl, kolikor hitro sem mogel. Vi, ki niste bili nikoli zaprti, si ne morete predstavljati, kako srečen sem bil. Zdelo se mi je, da je dovolj že samo pretegniti noge, pa bom ves iz sebe od veselja. No, prišel sem naravnost sem in vsi ste bili prijazni z menoj, a še dolgo nisem mogel spati, ne da bi sanjal, da sem spet v ječi, in ob tem sem regljal v spanju.«

»Slišala sem te,« je vzkliknila Dolgotipalčna kobilica, »in spraševala sem se, kaj je narobe.« »Še preveč je bilo narobe,« je rekel Drevesni žabec. »Še zdaj se mi koža izsuši, če pomislim na to. In, prijatelji, vašo prijaznost vam lahko najbolje poplačam tako, da vam povem: nikoli, nikoli, nikoli, nikoli ne hodite blizu kmečke hiše.«

In vsi so odgovorili: »Nikoli ne bomo.«