Prevod

Prišel je dan, ko so vsi travniški prebivalci hiteli sem ter tja, mahali s tipalkami in naglo govorili drug z drugim. Debelega starega Črička ni bilo nikjer na spregled. Rekel je, da šepa na eno nogo in da bo najbolje, če mirno ostane v svoji luknji. Mladi Črički so menili, da ga je strah. Morda ga je res bilo, toda sam je trdil, da šepa.

Vse žuželke, ki so imele svoje luknje, so zlezle vanje in si nesle hrano. Vsi so bili zaskrbljeni in nemirni, nekateri pa celo sitni. Vse to zato, ker je kmet s svojimi delavci prišel na travnik kosit. Začeli so na strani ob cesti, toda z vsakim korakom Konj se je kosilnica bližala prebivalcem, ki so živeli sredi travnika ali niže proti reki.

»To sem že videla,« je rekla Kača podveznica. »Umaknila sem se veliki kosilnici in se skrila v travo ob drevju ali ob štorih, kamor kosilnica ni mogla. Potem pa so prišli možje in tisto travo pokosili s kosami, jaz pa sem se morala odplaziti čez kratka, ostra travna strnišča do svoje luknje. Ko se mi bodo tokrat približali, bom zlezla v luknjo in ostala tam.«

»Saj navsezadnje niso tako slabi,« je rekla Rega. »Na prostem so mi bolj všeč, kakor so mi bili v hiši. Nekoč so me tu zunaj videli, pa me niso skušali ujeti.«

Mimo je prihitela Travniška miš. »Domov moram k svojim mladičkom,« je rekla. »Strah jih bo, če me ne bo tam.« »Kot da jim boš kaj prida pomagala, če boš tam!« je zagodrnjal glas pod njenimi nogami. Stala je nad luknjo, v kateri je tičal debeli stari Čriček s svojo šepavo nogo.

Mama Travniška miš je bila za hip videti precej jezna, potem pa je odgovorila: »Res nisem posebno velika in močna, lahko pa zacvilim in Konjema povem, kje je gnezdo. Potem ne bosta stopila nanj. Lani sem imela tam deset ali dvanajst mladičkov in eden izmed mož jih je pobral, si jih ogledal in jih nato položil nazaj. Tako sem se prestrašila, da mi je dlaka stala pokonci in sem se tresla kakor latovka v vetru.«

»Hm! Preveč prestrašena, da bi zbežala,« je rekel glas pod njenimi nogami. »Matere ne zbežijo in ne pustijo svojih otrok v nevarnosti,« je odgovorila Travniška miš. »Mislim, da je veliko pogumneje biti pogumen, kadar te je strah, kakor takrat, ko te ni.« Švrknila je z dolgim repom in odbrzela skozi travo. Do gnezda ni šla po najkrajši poti, ker je pomislila, da jo Kača podveznica morda opazuje. Ni hotela, da bi izvedela, kje živi. Vedela je, da ima rada mlade Miške, in ni želela, da bi prišla pogledat njene mladičke, medtem ko nje ne bi bilo doma. Govorila je, da Kača ni dobra družba za majhne otroke.

»Nas to prav nič ne moti,« so rekli Komarji s spodnjega konca travnika. »Danes smo tako in tako nenavadno lačni in veseli bomo, ko pridejo možje.«

»Zaradi tega pa res ni treba zganjati takšnega hrupa,« je rekel Metulj monarh. »Preprosto zlezite v svoje luknje ali odletite.« »Včasih stopijo na luknje in jih zaprejo,« je rekla Mravlja. »Kaj bi storil, če bi bil v luknji, pa bi ta nehala biti luknja in bi bila samo še zemlja?«

»Zlezel bi ven, najbrž,« je odgovoril Metulj monarh in brezskrbno zaprhutal. »Že,« je rekla Mravlja, »ampak ne vem, skozi kaj bi se sploh dalo zlesti ven.«

Metulja monarha že ni bilo več. Saj veste, metulji si nikoli zaradi ničesar prav dolgo ne belijo glave. »Je kdo videl Gosenico pedica?« je vprašala Dolgotipalčna kobilica. »Kje je?«

»O, na drevesu sem,« je odgovoril prijazen glas nad njihovimi glavami, »ampak prav dolgo ne bom ostala tu zgoraj. Ko bo trava pokošena, bom prišla dol.«

»Ojoj, ojoj, ojoj!« so vzklikale Mravlje in hitele naokrog. »Ne moremo se domisliti, kaj hočemo storiti. Ne vemo, kaj bi morale storiti. Ne moremo se domisliti in ne vemo, pa tudi ne mislimo, da bi morale!«

»Škljoc!« je rekla Kobilica in se pognala v zrak. »Pohiteti moramo, pohiteti, pohiteti!« S stebelca kreše je skočila na trpotec. »Pohiteti moramo,« je rekla in s trpotca skočila nazaj na krešo.

Visoko na drevesu, kjer je bila Gosenica pedica, je na veji sedelo nekaj Dolgotipalčnih kobilic in predirljivo pelo: »Si že kdaj? Si že kdaj? Kdaj? Kdaj? Kdaj? Si že kdaj?« To kaže, kako zelo so bile vznemirjene, saj so navadno pele samo ponoči.

Potem je po travniku prihrumela kosilnica, ki sta jo vlekla Slepi konj in Lisasti sivec, vodil pa jo je sam kmet. Za njimi so se dvigali oblaki prahu, Kobilice so se z mogočnimi skoki umikale s poti in vse petje in cvrčanje je potihnilo, dokler kosilnica ni šla mimo. Trave s kimajočimi glavicami so zanihale in popadale, ko so ostra rezila zdrsela tik nad tlemi. »Seno bomo postale,« so rekle, »in živele bomo v velikem skednju.«

»Zdaj bomo pognale nove nežne zelene bilke,« so rekle travne korenine. »Lepo vreme za košnjo,« je prhnil Lisasti sivec. »Do poldneva bomo pokosili vso travo na tem travniku.«

»Prijetna tla za hojo,« je rekel Slepi konj in stresel z glavo, da je zažvenketala vprega. Potem so Konja, kmet in kosilnica odšli daleč stran in travniški prebivalci so se spet zbrali.

»No,« je rekla Rega. »Za nekaj časa je mimo.« Mravlje in Kobilice so se vrnile na svoja stara mesta. »Ravno prav smo ravnali,« so veselo vzklikali. »Umaknili smo se s poti.«

Gosenica pedica in Dolgotipalčne kobilice so prilezle z drevesa, ko je mimo prifrčal Metulj monarh. »Okrog gnezda Travniške miši so možje pustili travo nepokošeno,« je povedal Metulj monarh, »Krave zgoraj pri hlevu pa govorijo, kako vesele bodo sena, ko pride mraz.«

»Trava mora rasti in seno je treba pokositi,« je rekla modra stara Rega, »in ko pride čas, vedno vemo, kaj nam je storiti. Puk-rup! Puk-r-r-rup!« »Mislim,« je rekel debeli stari Čriček, ko je prilezel iz svoje luknje, »da je moja šepava noga že dovolj zdrava, da lahko stopim nanjo. Za šepavo nogo ni boljšega kot počitek.«