Prevod

Po razpokah starega drevesa je živahno švigalo nekaj velikih kuščarjev; prav dobro so se razumeli, saj so govorili kuščarski jezik. »Joj, kako ropota in bobni v starem vilinskem griču!« je rekel eden od njih. »Zaradi tega hrušča že dve noči nisem zatisnil očesa. Prav tako bi lahko ležal in trpel zobobol, saj tudi takrat ne spim!«

»Nekaj se pripravlja tam notri!« je rekel drugi kuščar. »Grič vse do petelinjega petja pustijo stati na štirih rdečih kolih, da se dodobra prezrači, vile pa so se naučile novih plesov, pri katerih pošteno topotajo. Nekaj se pripravlja!«

»Da, govoril sem z deževnikom, ki ga poznam,« je rekel tretji kuščar. »Pravkar je prilezel iz griča, kjer je noč in dan ril po zemlji. Marsikaj je slišal; videti seveda ne more, uboga žival, zna pa tipati naokrog in poslušati. V vilinskem griču pričakujejo goste, imenitne goste, toda kdo so, deževnik ni hotel povedati ali pa tega najbrž ni vedel. Vsem blodečim lučkam so naročili, naj priredijo sprevod z baklami, kakor temu pravijo, srebro in zlato, ki ga je v griču na pretek, pa loščijo in postavljajo na mesečino!«

»Kdo neki so ti gostje?« so rekli vsi kuščarji. »Kaj se vendar pripravlja? Poslušajte, kako brenči! Poslušajte, kako buči!« Prav tedaj se je vilinski grič razprl in iz njega je pridrobila stara vila; hrbta ni imela, sicer pa je bila prav spodobno oblečena. Bila je gospodinja starega vilinskega kralja, njegova daljna sorodnica, na čelu pa je nosila jantarno srce. Kako urno so ji tekle noge: tip, tip! Ojej, kako je znala drobiti, in to naravnost v močvirje k podhujki.

»Vabljeni ste v vilinski grič, in sicer nocoj!« je rekla. »Toda ali bi nam najprej naredili veliko uslugo in poskrbeli za vabila? Koristni pa že morate biti, ko nimate svojega gospodinjstva! Prihajajo nadvse imenitni gostje, troli, ki nekaj veljajo, zato bi se stari vilinski kralj rad postavil!«

»Koga naj povabim?« je vprašala podhujka. »No, na veliki ples lahko pride ves svet, celo ljudje, če le znajo govoriti v spanju ali početi vsaj kaj malega od tistega, kar je v naši naravi. Toda za prvo gostijo bo treba goste strogo izbrati, radi bi samo najimenitnejše. Sprla sem se z vilinskim kraljem, ker menim, da ne moremo povabiti niti duhov. Najprej je treba povabiti morskega moža in njegove hčere; najbrž ne hodijo radi na suho, vendar bo vsak dobil moker kamen za sedež ali še kaj boljšega, zato mislim, da tokrat ne bodo odrekli. Povabiti moramo vse stare prvorazredne trole z repom, rečnega moža in hišne škrate, pa tudi grobne svinje, peklenskega konja in cerkvenega duha po mojem ne smemo prezreti. Resda sodijo med duhovščino, ki ni našega rodu, toda to je pač njihova služba; sicer so naši bližnji sorodniki in nas kar naprej obiskujejo!«

»Dobro!« je rekla podhujka in odletela vabit goste. Vile so že plesale na vilinskem griču, ogrnjene v dolge šale, stkane iz megle in mesečine; to je prav ljubek prizor za tiste, ki jim je kaj takega všeč. Veliko dvorano sredi vilinskega griča so temeljito olepšali; tla so umili z mesečino, stene pa zdrgnili s čarovniško mastjo, da so se svetile kakor tulipanovi cvetni listi pred lučjo. V kuhinji je bilo vse polno žab na ražnju, kačjih kož, nadevanih z drobnimi otroškimi prstki, in solat iz semen strupenih gob, mokrih mišjih smrčkov in pikastega mišjaka, pa piva iz pivovarne močvirske žene in lesketajočega se solitrnega vina iz grobne kleti, vse same krepke jedi; za hrustljavo prilogo so bili zarjaveli žeblji in steklo cerkvenih oken.

Stari vilinski kralj je dal svojo zlato krono zloščiti z zdrobljenim skrilastim pisalom; pripadalo je najboljšemu učencu v razredu, do takšnega pisala pa vilinski kralj zelo težko pride! V spalnici so obesili zavese in jih pritrdili s kačjo slino. Da, res je povsod brenčalo in bučalo.

»Zdaj moramo samo še zažgati kodraste lase in svinjske ščetine, da se vse prekadi, pa bom, mislim, opravila svoje!« je rekla stara vila. »Ljubi očka!« je rekla najmlajša hči. »Ali bom zdaj izvedela, kdo so ti imenitni gostje?«

»No, prav!« je rekel. »Pa vam bom povedal! Dve moji hčeri se morata pripraviti na poroko! Dve bomo najbrž omožili. Stari trol iz Norveške, tisti, ki živi v starem Dovrefjellu in ima veliko skalnih gradov iz velikanskih kamnov ter rudnik zlata, bogatejši, kakor si kdo misli, prihaja sem s svojima sinovoma, da si izbereta ženi. Stari trol je pravi, pošteni norveški očanec, vesel in odkrit. Poznam ga že od nekdaj, ko sva si napila bratovščino; takrat je prišel sem po ženo. Zdaj je že pokojna, bila pa je hči kralja krednih pečin na otoku Møn. Ženo je vzel na kredo, kakor pravijo! O, kako se veselim starega norveškega trola! Njegova fanta naj bi bila menda precej nevzgojena, prevzetna paglavca, toda nemara se jima godi krivica in se bosta že unesla, ko bosta poročena. Le glejte, da ju spravite v red!«

»In kdaj pridejo?« je vprašala ena od hčera. »To je odvisno od vetra in vremena!« je rekel vilinski kralj. »Varčno potujejo! Sem se bodo pripeljali s priložnostno ladjo. Hotel sem, da bi prišli čez Švedsko, vendar starega še zmeraj ne vleče na tisto stran! Ne gre v korak s časom, in to mi ni všeč!«

Prav tedaj sta priskakljali dve blodeči lučki, ena hitreje od druge, zato je ena prišla prva. »Prihajajo! Prihajajo!« sta zavpili. »Dajte mi krono in pustite, da stopim na mesečino!« je rekel vilinski kralj.

Hčere so privzdignile dolge šale in se priklonile do tal. Pred njimi je stal stari trol iz Dovreja s krono iz trdih ledenih sveč in zloščenih smrekovih storžev; sicer je nosil medvedji kožuh in škornje za vožnjo s sanmi. Sinova pa sta imela gola vratova in hlače brez naramnic, saj sta bila prava korenjaka.

»Je to grič?« je vprašal mlajši fant in pokazal na vilinski grič. »Pri nas na Norveškem temu pravimo luknja!« »Fanta!« je rekel stari. »Luknja gre navznoter, grič pa navzgor! Ali nimata oči v glavi!«

Edino, čemur sta se tu čudila, je bilo po njunih besedah to, da sta brez težav razumela jezik! »Nehajta se spakovati!« je rekel stari. »Človek bi mislil, da vaju niso do konca spekli!«

Nato so vstopili v vilinski grič, kjer se je zbrala res imenitna družba, in to tako hitro, da bi človek mislil, da jo je veter znesel skupaj. Za vsakogar je bilo lepo in lično poskrbljeno. Morsko ljudstvo je sedelo pri mizi v velikih kadeh z vodo in govorilo, da se počuti kakor doma. Vsi so se pri mizi lepo vedli, razen mladih norveških trolov, ki sta položila noge na mizo; mislila sta namreč, da jima prav vse lepo pristaja!

»Noge s pladnja!« je rekel stari trol in ubogala sta, vendar ne ravno pri priči. Svojo sosedo pri mizi sta žgečkala s smrekovimi storži, ki sta jih prinesla v žepih, nato pa sta si sezula škornje, da bi udobneje sedela, in ji jih dala v držanje. Toda oče, stari trol iz Dovreja, je bil čisto drugačen. Tako lepo je pripovedoval o mogočnih norveških gorah in slapovih, ki se penasto beli zlivajo v globino z bobnenjem, podobnim grmenju in zvoku orgel; pripovedoval je o lososu, ki skače navzgor proti deroči vodi, kadar vodni duh igra na zlato harfo. Pripovedoval je o svetlih zimskih nočeh, ko cingljajo kraguljčki na saneh in fantje z gorečimi baklami tečejo čez gladki led, tako prozoren, da pod svojimi nogami vidijo prestrašene ribe. Da, pripovedovati je znal tako, da si vse, o čemer je govoril, videl in slišal; kakor da bi žage rezale les in bi fantje in dekleta peli pesmi ter plesali halling. Juhej! Na lepem je stari trol stari vili pritisnil prav stričevsko cmoko; bil je pošten poljub, čeprav si nista bila prav nič v sorodu.

Zdaj so morale vile zaplesati, tako navadne plese kakor tiste s topotanjem, in oboji so jim prav lepo pristajali. Nato je prišel na vrsto umetelni ples ali, kakor so mu rekli, »stopanje iz plesa«. Ojej, kako so znale stegovati noge! Nihče ni vedel, kje je konec in kje začetek, kaj so roke in kaj noge; vse se je prepletalo kakor ostružki, potem pa so se tako zavrtele, da je peklenskemu konju postalo slabo in je moral od mize.

»Prrrrr!« je rekel stari trol. »Prav zabavno opletajo z nogami! Toda kaj znajo poleg plesanja, stegovanja nog in vrtinčenja?« »To boš zdaj izvedel!« je rekel vilinski kralj in poklical predse najmlajšo hčer. Bila je tako drobna in prosojna kakor mesečina, najnežnejša med vsemi sestrami. V usta si je vtaknila belo paličico in povsem izginila; to je bila njena umetnost.

Toda stari trol je rekel, da mu takšna umetnost pri ženi ne bi bila všeč, in tudi njegova fanta je najbrž ne bi marala. Druga je znala hoditi sama ob sebi, kakor da bi imela senco, te pa troli sicer nimajo.

Tretja je bila čisto drugačne vrste; učila se je v pivovarni močvirske žene in znala nadevati jelševe štore s kresnicami.

»Ta bo dobra gospodinja!« je rekel stari trol in ji nazdravil z očmi, saj ni hotel preveč piti. Zdaj je prišla četrta vila; imela je veliko zlato harfo, na katero je igrala. Ko je ubrala prvo struno, so vsi dvignili levo nogo, saj so troli levonožni, ko pa je ubrala drugo, so morali vsi storiti, kar je hotela.

»To je nevarna ženska!« je rekel stari trol, njegova sinova pa sta odšla iz griča, saj sta se vsega že naveličala. »In kaj zna naslednja hči?« je vprašal stari trol.

»Naučila sem se imeti rada Norvežane!« je rekla. »In nikoli se ne bom poročila, če ne bom mogla na Norveško!« Toda najmlajša sestra je staremu trolu zašepetala: »To je samo zato, ker je v neki norveški pesmi slišala, da bodo norveške skale stale kakor spominski kamni tudi takrat, ko bo svet propadel. Zato hoče tja, ker se tako boji pogube.«

»Ho, ho!« je rekel stari trol. »Pa je le prišlo na dan. Kaj pa zna sedma, zadnja?« »Šesta pride pred sedmo!« je rekel vilinski kralj, saj je znal šteti, toda šesta ni prav rada stopila naprej.

»Ljudem znam samo povedati resnico!« je rekla. »Nihče me ne mara, pa tudi dovolj dela imam s šivanjem svojega mrtvaškega prta!« Zdaj je prišla sedma, zadnja, in kaj je znala ona? Znala je pripovedovati pravljice, kolikor jih je hotela.

»Tukaj je vseh mojih pet prstov!« je rekel stari trol. »O vsakem mi povej eno!« Vila ga je prijela za zapestje, on pa se je smejal, da je kar klokotalo v njem. Ko je prišla do Guldbranda, ki ima okoli pasu zlat prstan, kakor da bi vedel, da bo zaroka, je stari trol rekel: »Trdno drži, kar imaš, roka je tvoja! Tebe bom sam vzel za ženo!«

Vila pa je rekla, da mora povedati še konec o Guldbrandu in malem godcu Peru! »To bomo poslušali pozimi!« je rekel stari trol. »Pa o smreki bomo poslušali in o brezi, o darovih gozdnih vil in o zvenečem mrazu! Pripovedovala boš, brez skrbi, saj tega pri nas zgoraj še nihče ne zna zares! In potem bova sedela v kamniti izbi, kjer bo gorela borova trska, in pila medico iz zlatih rogov starih norveških kraljev; vodni duh mi jih je podaril nekaj. Medtem ko bova sedela, bo na obisk prišel garbo in ti zapel vse pesmi planšarice. Kako bo veselo! Losos bo skakal v slapu in udarjal ob skalno steno, noter pa vendarle ne bo prišel! Da, verjemi, v ljubi stari Norveški je lepo! Toda kje sta fanta?«

Da, kje sta bila fanta? Tekala sta po polju in ugašala blodeče lučke, ki so tako lepo prihajale, da bi pripravile sprevod z baklami. »Kaj se potepata!« je rekel stari trol. »Zdaj sem vama vzel mater, vidva pa si lahko vzameta vsak po eno teto!«

Toda fanta sta rekla, da bi raje imela govor in si napila bratovščino, poroka pa ju prav nič ne mika. In tako sta govorila, si napila bratovščino in postavila kozarca na noht, da bi pokazala, da sta ju izpraznila; nato sta slekla suknjiča in legla na mizo spat, saj se nista prav nič sramovala. Stari trol pa je s svojo mlado nevesto plesal po sobi in z njo zamenjal škornje, kajti to je imenitneje kakor zamenjati prstana.

»Petelin že poje!« je rekla stara vila, ki je skrbela za gospodinjstvo. »Zdaj moramo zapreti polkna, da nas sonce ne požge tukaj notri!« In grič se je zaprl.

Zunaj pa so kuščarji tekali gor in dol po razpokanem drevesu in eden je rekel drugemu: »O, kako mi je bil všeč stari norveški trol!« »Meni sta bolj všeč fanta!« je rekel deževnik, toda ta ni mogel videti, uboga žival.