Ranjeni Ahajci

Besedilo

Ranjeni Ahajci

Zarja se je ob slavnem Titonu dvignila z ležišča, da bi nesmrtnim in smrtnim prinesla svetlobo; Zevs pa je k hitrim ahajskim ladjam poslal Erido, neizprosno boginjo prepira, ki je v rokah držala znamenje vojne.

Stopila je na Odisejevo veliko črno ladjo, ki je stala na sredi, da je bilo njen glas slišati na obe strani, do šotorov Ajanta, Telamonovega sina, in do Ahilovih; ta dva sta svoje lepo grajene ladje potegnila na skrajna konca, zaupajoč v pogum in moč svojih rok. Tam je boginja obstala in silno, strašno zavpila, z rezkim glasom, ter vsakemu Ahajcu v srce vlila veliko moč za neutrudno vojskovanje in boj.

Tako jim je vojna pri priči postala slajša kakor vrnitev na izdolbenih ladjah v ljubo domačo deželo. Atrejev sin je glasno zaklical in ukazal Argejcem, naj se opasajo za boj; sam pa si je nadel bleščečo bronasto opravo.

Najprej je okoli goleni pritrdil nazuvnice, lepe, s srebrnimi sponami pri gležnjih; nato si je čez prsi nadel oklep, ki mu ga je nekoč Kiniras podaril v znamenje gostinskega prijateljstva.

Kajti tudi na Ciper je prišla velika novica, da nameravajo Ahajci z ladjami odpluti proti Troji; zato mu ga je podaril, da bi se prikupil kralju. Na njem je bilo deset pasov temnega modrega emajla, dvanajst zlatih in dvajset kositrnih; modre kače so se vzpenjale proti vratu, po tri na vsaki strani, podobne mavricam, ki jih Kronov sin razpne v oblaku kot znamenje smrtnim ljudem.

Čez rame si je obesil meč; na njem so se zlati žeblji bleščeče svetili, okoli njega pa je bila srebrna nožnica, pripeta na zlatih jermenih.

Vzel je še silni, bogato okrašeni ščit, ki je pokrival vse telo, lepi ščit, obdan z desetimi bronastimi krogi; na njem je bilo dvajset belih kositrnih izboklin, na sredi pa ena iz temnega modrega emajla.

Na njem je kot venec kraljevala Gorgona s srhljivim obrazom in strašnim pogledom, ob njej pa Groza in Strah. S ščita je visel srebrn jermen; po njem se je vila modra kača, ki je imela tri glave, obrnjene na vse strani in zrasle iz enega vratu.

Na glavo si je posadil čelado z dvojnim grebenom in štirimi izboklinami, s konjsko žimo; njen čop se je zgoraj grozeče zibal. Vzel je še dve močni sulici, okovani z ostrim bronom; njun bron se je daleč od njega bleščal proti nebu. Atena in Hera sta zagrmeli, da bi počastili kralja z zlatom bogatih Miken.

Nato je vsak svojemu vozniku ukazal, naj konje zadrži tam ob jarku v lepem redu; sami pa so, pešci, v polni bojni opravi planili naprej; še pred jutrom se je razleglo neugasljivo vpitje.

Daleč pred vozovi so se ob jarku postavili v vrste, vozovi pa so sledili nekoliko zadaj. Kronov sin je mednje zanetil pogubni bojni metež in z višav iz etra spustil kaplje, prepojene s krvjo, ker je nameraval mnogo junaških glav poslati v Had.

Trojanci pa so bili na drugi strani, na vzpetini ravnine, zbrani okoli velikega Hektorja in brezgrajnega Polidamanta, pa Eneja, ki ga je trojansko ljudstvo častilo kakor boga, ter treh Antenorjevih sinov, Poliba, plemenitega Agenorja in mladega Akamanta, podobnega nesmrtnim.

Hektor je med prvimi nosil svoj povsem okrogli ščit. Kakor se iz oblakov pokaže pogubna zvezda, vsa bleščeča, potem pa spet izgine v senčne oblake, tako se je Hektor zdaj prikazoval med prvimi vrstami, zdaj med zadnjimi in jim ukazoval; ves je v bronu žarel kakor blisk očeta Zevsa, nosilca egide.

Kakor žanjci, ki drug drugemu nasproti napredujejo po njivi premožnega moža ter žanjejo pšenico ali ječmen, snopi pa gosto padajo, tako so Trojanci in Ahajci planili drug proti drugemu in se pobijali; nobena stran ni pomislila na pogubni beg.

Boj je terjal enako število glav na obeh straneh; kakor volkovi so besneli, Erida, povzročiteljica mnogih vzdihov, pa se je veselila ob pogledu nanje. Edina med bogovi je bila navzoča pri boju; drugih bogov ni bilo med njimi, temveč so mirno sedeli v svojih palačah, kjer je imel vsak lep dom, zgrajen v globelih Olimpa.

Vsi so očitali Kronovemu sinu, zbiralcu temnih oblakov, da hoče Trojancem nakloniti slavo. A oče se zanje ni menil; umaknil se je daleč od drugih in sedel sam, ponosen na svojo moč, ter gledal trojansko mesto in ahajske ladje, bleščanje brona, tiste, ki so ubijali, in tiste, ki so umirali.

Dokler je bilo jutro in je sveti dan še rasel, so izstrelki z obeh strani zadevali in ljudje so padali. Ko pa si drvar pripravi obrok v gorskih dolinah, potem ko so se mu roke utrudile od sekanja visokih dreves in mu je delo presedlo, srce pa mu prevzame želja po sladki hrani, tedaj so Danajci s svojim pogumom prebili sovražne vrste, kličoč tovarišem vzdolž bojnih redov. Agamemnon je prvi planil vanje in ubil Bianorja, pastirja ljudstev, nato pa še njegovega tovariša Oileja, krotilca konj.

Ta je skočil z voza in mu stopil nasproti; ko je silil naravnost vanj, ga je z ostro sulico zabodel v čelo. Težki bronasti rob čelade ni zadržal sulice, temveč je ta prodrla skozenj in skozi kost, možgani pa so se v notranjosti povsem raztreščili; tako ga je strl sredi naleta.

Vladar mož Agamemnon ju je pustil tam, z razgaljenimi, bleščečimi prsmi, ko jima je snel opravo; sam pa je šel pobit Isa in Antifa, dva Priamova sinova, nezakonskega in zakonskega, ki sta bila na istem vozu. Nezakonski je vodil konje, slavni Antif pa se je ob njem bojeval. Nekoč ju je Ahil na pobočjih Ide zvezal z mladimi vrbovimi šibami, ko ju je ujel med pašo ovac, in ju izpustil za odkupnino.

Tedaj je Atrejev sin Agamemnon, vladar prostranega kraljestva, prvega s sulico zadel v prsi nad prsno bradavico, Antifa pa z mečem udaril ob ušesu in ga vrgel z voza.

Urno jima je slekel lepo bojno opravo in ju prepoznal; že prej ju je namreč videl ob hitrih ladjah, ko ju je hitronogi Ahil pripeljal z Ide.

Kakor lev mladiče hitre košute, ki jih najde v ležišču, zlahka zdrobi z močnimi zobmi in jim odvzame nežno življenje, košuta pa jim, četudi je čisto blizu, ne more pomagati, saj jo samo prevzame strahotna groza in urno plane skozi gosto grmovje in gozd, hiteča in prepotena pred napadom silne zveri, tako tudi njima nihče od Trojancev ni mogel odvrniti pogube, temveč so še sami bežali pred Argejci.

Nato je ujel Pejsandra in v boju vztrajnega Hipoloha, sinova bojevitega Antimaha, ki je bolj kot vsi drugi, ker je od Aleksandra prejel zlato in sijajna darila, nasprotoval temu, da bi Heleno vrnili svetlolasemu Menelaju. Prav njegova sinova je vladar Agamemnon ujel, ko sta bila na enem vozu in skupaj držala hitre konje; svetle vajeti so jima namreč ušle iz rok, sama pa sta se zmedla. Atrejev sin je kakor lev planil proti njima, onadva pa sta ga z voza rotila: »Pusti naju živa, Atrejev sin, in sprejmi primerno odkupnino! V Antimahovi hiši leži mnogo dragocenosti, bron, zlato in železo, obdelano z veliko truda; oče bi ti od tega dal brezmejno odkupnino, če bi izvedel, da sva živa pri ahajskih ladjah.«

Tako sta jokaje nagovarjala kralja z blagimi besedami, a slišala neusmiljen glas: »Če sta res sinova bojevitega Antimaha, ki je nekoč na trojanskem zboru zahteval, naj Menelaja, ko je prišel kot poslanec z bogovom podobnim Odisejem, tam ubijejo in ga ne pustijo nazaj k Ahajcem, bosta zdaj plačala za očetovo sramotno hudodelstvo.«

Rekel je in Pejsandra z voza sunil na tla, ko ga je s sulico zadel v prsi; zleknil se je vznak na zemljo. Hipoloh je skočil z voza, a ga je ubil na tleh, mu z mečem odsekal roke in glavo ter ga kot možnar poslal kotalit se skozi množico.

Pustil ju je; kjer pa so se najgostejše vrste v zmedi umikale, tja je planil in z njim drugi Ahajci z lepimi nazuvnicami. Pešci so pobijali pešce, prisiljene v beg, bojevniki na vozovih pa bojevnike na vozovih. Pod njimi se je z ravnine dvigal prah, ki so ga vzdigovale glasno bobneče konjske noge. Pobijali so z bronom; vladar Agamemnon pa je nenehno ubijal, sledil in spodbujal Argejce.

Kakor kadar uničujoč ogenj zajame gozd, ki ga sekira še ni načela, veter pa ga vrtinči in raznaša na vse strani, in drevesa padajo s koreninami vred pod silnim naletom ognja, tako so pred Atrejevim sinom Agamemnonom padale glave bežečih Trojancev; mnogi konji z mogočnimi vratovi so po bojnih poteh ropotaje vlekli prazne vozove, pogrešajoč svoje brezgrajne voznike. Ti pa so ležali na zemlji, jastrebom mnogo ljubši kakor svojim ženam.

Hektorja je Zevs umaknil izpod izstrelkov in iz prahu, iz morije, krvi in bojnega meteža; Atrejev sin pa je sledil in silovito spodbujal Danajce.

Trojanci so mimo gomile starodavnega Ila, Dardanovega potomca, mimo divje smokve sredi ravnine hiteli proti mestu; Atrejev sin jim je neprestano sledil s krikom in si nepremagljive roke mazal s krvjo.

Ko pa so prišli do Skajskih vrat in hrasta, so se tam ustavili in čakali drug drugega. Drugi so še vedno bežali po sredi ravnine kakor krave, ki jih lev, prišedši v gluhi noči, vse požene v beg, eni pa se prikaže strma poguba: najprej jo zgrabi z močnimi zobmi in ji zlomi vrat, potem pa golta kri in vse drobovje. Tako jim je sledil vladar Agamemnon, Atrejev sin, ter vsakokrat ubil zadnjega; drugi so bežali.

Mnogi so z vozov padli na obraz ali na hrbet pod rokami Atrejevega sina, ki je s sulico besnel daleč pred vsemi. Ko pa je že skoraj prišel pod mesto in visoko obzidje, se je oče ljudi in bogov spustil z neba in sedel na vrhovih Ide, bogate s studenci; v rokah je držal strelo.

Zlatokrili Iridi je ukazal, naj odnese sporočilo: »Pojdi, hitra Irida, in Hektorju povej tole: dokler bo gledal Agamemnona, pastirja ljudstev, kako besni med prvimi borci in pobija vrste mož, naj se umika, drugim vojščakom pa ukazuje, naj se s sovražnikom bojujejo v silovitem spopadu.

Ko pa bo, ranjen s sulico ali zadet s puščico, skočil na voz, bom Hektorju dal moč, da bo pobijal, dokler ne pride do ladij z lepimi klopmi, dokler sonce ne zaide in ne nastopi sveti mrak.«

Tako je rekel in hitra Irida z nogami kakor veter ga je ubogala; z gora Ide je odšla proti svetemu Iliju. Našla je plemenitega Hektorja, sina bojevitega Priama, stati ob konjih in trdno sestavljenem vozu. Hitronoga Irida je stopila k njemu in rekla: »Hektor, Priamov sin, po preudarnosti enak Zevsu, oče Zevs me je poslal, da ti povem tole.

Dokler boš gledal Agamemnona, pastirja ljudstev, kako besni med prvimi borci in pobija vrste mož, se umikaj iz boja, drugim vojščakom pa ukazuj, naj se s sovražnikom bojujejo v silovitem spopadu.

Ko pa bo, ranjen s sulico ali zadet s puščico, skočil na voz, ti bo Zevs dal moč, da boš pobijal, dokler ne prideš do ladij z lepimi klopmi, dokler sonce ne zaide in ne nastopi sveti mrak.«

Tako je rekla hitronoga Irida in odšla; Hektor pa je v bojni opravi skočil z voza na tla in z vihtenjem ostrih sulic hodil povsod po vojski, jo spodbujal k boju in zanetil strašen spopad.

Obrnili so se in se postavili nasproti Ahajcem; Argejci pa so na drugi strani strnili svoje vrste. Boj je bil pripravljen, stali so si nasproti; Agamemnon je prvi planil naprej, saj se je hotel bojevati daleč pred vsemi.

Povejte mi zdaj, Muze, ki prebivate v olimpskih palačah, kdo je prvi stopil Agamemnonu nasproti, bodisi med samimi Trojanci bodisi med slavnimi zavezniki. To je bil Ifidamant, Antenorjev sin, plemenit in velik, ki je odraščal v rodovitni Trakiji, materi drobnice. Od malega ga je v svoji hiši vzgajal Kisej, njegov ded po materi, oče lepolice Teano. Ko je dosegel cvet slavne mladosti, ga je zadržal pri sebi in mu dal svojo hčer za ženo. A komaj poročen je zapustil ženitno sobo, ko je slišal novico o Ahajcih, in prišel z dvanajstimi ladjami z ukrivljenimi premci, ki so mu sledile.

Te lepo grajene ladje je potem pustil v Perkoti, sam pa je po kopnem prišel v Ilij. On je tedaj stopil nasproti Agamemnonu, Atrejevemu sinu.

Ko sta si med približevanjem prišla blizu, je Atrejev sin zgrešil in njegova sulica je zavila vstran; Ifidamant pa ga je zabodel v pas pod oklepom ter se uprl vanj, zaupajoč svoji težki roki. A ni prebil bogato okrašenega pasu; veliko prej se je konica ob srebru ukrivila kakor svinec.

Agamemnon, vladar prostranega kraljestva, je z roko zgrabil sulico, jo srdito kakor lev potegnil k sebi in mu jo iztrgal iz roke; nato ga je z mečem udaril po vratu in mu zlomil moč udov.

Tako je padel tam in zaspal bronasti spanec, nesrečnik, daleč od svoje neveste, ko je pomagal someščanom; od mlade žene, katere ljubezni še ni užil, čeprav je zanjo mnogo dal. Najprej je dal sto glav goveda, potem pa obljubil še tisoč koz in ovac, ki so se mu pasle v brezštevilnih čredah.

Tedaj mu je Atrejev sin Agamemnon slekel bojno opravo in z lepim orožjem odšel skozi ahajsko množico. Ko pa ga je zagledal Koon, najimenitnejši med možmi, najstarejši Antenorjev sin, mu je silna žalost zastrla oči zaradi padlega brata.

Neopažen od plemenitega Agamemnona mu je s sulico stopil ob stran in ga zabodel v sredo roke pod komolcem; konica bleščeče sulice je prodrla naravnost skoznjo.

Tedaj je vladar mož Agamemnon vztrepetal; a tudi tako ni odnehal od boja in vojne, temveč je s sulico, katere les je vzrasel v vetru, planil nad Koona.

Ta je vneto vlekel svojega brata Ifidamanta, sina istega očeta, za nogo in klical vse najboljše može na pomoč. Ko ga je vlekel skozi množico, ga je Agamemnon pod izbočenim ščitom zabodel z bronasto okovano sulico in mu zlomil moč udov; nato je stopil k njemu in mu nad Ifidamantom odsekal glavo.

Tam sta Antenorjeva sinova pod roko kralja Atrejevega sina izpolnila svojo usodo in odšla v Hadovo hišo. Agamemnon pa je napadal vrste drugih mož s sulico, mečem in velikimi kamni, dokler mu je iz rane še vrela topla kri.

Ko pa se je rana osušila in je kri nehala teči, so ostre bolečine prebadale Atrejevega sina. Kakor kadar porodnico zadene ostra, zbadljiva bolečina, ki jo pošiljajo porodne boginje Eilejtije, Herine hčere, varuhinje grenkih porodnih muk, tako so ostre bolečine prebadale Atrejevega sina.

Skočil je na voz in vozniku ukazal, naj odpelje k izdolbenim ladjam, kajti srce mu je bilo težko. Predirljivo je zavpil, da so ga slišali Danajci: »Prijatelji, voditelji in vladarji Argejcev, zdaj vi od morskih ladij odvračajte strašni boj, saj mi preudarni Zevs ni dopustil, da bi se ves dan bojeval s Trojanci!«

Tako je rekel; voznik je z bičem pognal konja z lepima grivama proti izdolbenim ladjam in oba sta voljno poletela. Prsi so se jima penile, od spodaj ju je škropil prah, ko sta izčrpanega kralja nosila proč od boja.

Ko je Hektor opazil, da Agamemnon odhaja, je glasno zavpil Trojancem in Likijcem: »Trojanci, Likijci in Dardanci, vajeni boja od blizu, bodite možje, prijatelji, in spomnite se silovite hrabrosti!

Najboljši mož je odšel, meni pa je veliko slavo naklonil Zevs, Kronov sin. Poženite enokopitne konje naravnost proti močnim Danajcem, da si pridobite še večjo slavo!«

S temi besedami je vsakemu razvnel moč in srce. Kakor lovec naščuva pse z belimi zobmi na divjega merjasca ali leva, tako je Hektor, Priamov sin, na Ahajce naščuval srčne Trojance, sam podoben Aresu, pogubniku smrtnikov.

Ponosno je stopal med prvimi in planil v boj kakor silen vihar, ki se spusti na vijoličasto morje in ga razburka. Koga je tedaj prvega in koga zadnjega ubil Hektor, Priamov sin, ko mu je Zevs naklonil slavo?

Najprej Asaja, Avtonoosa in Opita, pa Dolopa, Klitijevega sina, Ofeltija in Agelaja, Ajsimna, Ora in v boju vztrajnega Hiponoosa.

Te danajske voditelje je pobil, nato pa še množico drugih. Kakor kadar Zefir razžene oblake, ki jih prinaša vedri Not, in jih udarja s silnim viharjem, veliki nabrekli valovi pa se valijo in pena visoko prši pod naleti vsepovsod begajočega vetra, tako so pod Hektorjem gosto padale glave vojščakov.

Tedaj bi prišlo do pogube in nepopravljivih nesreč in Ahajci bi med begom popadali med ladje, če ne bi Odisej zaklical Diomedu, Tidejevemu sinu: »Tidejev sin, kaj se nama je zgodilo, da sva pozabila na silovito hrabrost?

Pridi sem, dragi, in stopi obme; velika sramota bo, če Hektor z bleščečo čelado zavzame ladje.« Močni Diomed mu je odgovoril: »Ostal bom in vztrajal; toda le za kratek čas bova kaj zalegla, saj Zevs, zbiralec oblakov, hoče dati zmago Trojancem, ne nama.«

Rekel je in Timbrajosa sunil z voza na tla, ko ga je s sulico zadel pod levo prsno bradavico; Odisej pa je ubil bogovom podobnega Moliona, spremljevalca tega gospoda.

Pustila sta ju, ko sta jima končala vojskovanje, sama pa sta šla skozi množico in sejala zmedo, kakor kadar dva merjasca pogumno planeta med lovske pse. Tako sta pobijala Trojance in se spet pognala vanje; Ahajci pa, ki so bežali pred plemenitim Hektorjem, so veselo zadihali.

Tam sta zajela voz in dva najboljša moža med ljudstvom, sinova Meropa iz Perkote, ki je bolj kot vsi drugi poznal vedeževanje in svojima sinovoma branil iti v vojno, pogubnico mož. A ga nista poslušala, saj so ju vodile boginje črne smrti.

Diomed, Tidejev sin, slaven po sulici, jima je odvzel življenje in dušo ter slekel sijajno opravo; Odisej pa je ubil Hipodama in Hipejroha.

Tedaj je Kronov sin, ki je gledal z Ide, enakomerno razpel boj med obe strani; pobijali so drug drugega. Tidejev sin je s sulico zabodel Agastrofa, junaka, Pajonovega sina, v kolk. Njegovih konj ni bilo blizu, da bi ušel; v srcu je storil veliko nepremišljenost.

Spremljevalec mu jih je namreč držal daleč proč, sam pa je peš besnel med prvimi borci, dokler ni izgubil ljubega življenja. Hektor je to ostro opazil skozi vrste in planil nad njiju s krikom; za njim so šle trojanske čete.

Ko ga je zagledal, je Diomed, mogočen v bojnem klicu, vztrepetal in hitro ogovoril Odiseja, ki je bil blizu: »Nad naju se vali ta nadloga, silni Hektor! Daj, obstojva in se braniva, ne da bi se umaknila!«

Rekel je, zavihtel sulico z dolgo senco in jo vrgel; zadel je, ni zgrešil, meril je v glavo, v vrh čelade. Bron se je odbil od brona in ni dosegel lepe kože, saj ga je ustavila troplastna čelada z nastavkom za čop, ki mu jo je dal Fojbos Apolon.

Hektor je hitro stekel daleč nazaj in se pomešal med množico; zgrudil se je na koleno in se z močno roko oprl ob zemljo, oči pa mu je zagrnila črna noč.

Medtem ko je Tidejev sin sledil letu sulice daleč skozi prve vrste, kjer se mu je zarila v zemljo, se je Hektor zavedel, spet skočil na voz in odpeljal med množico ter ušel črni smrti.

Močni Diomed je planil za njim s sulico in rekel: »Spet si zdaj ušel smrti, pes! Zares blizu ti je prišla nesreča; zdaj te je spet rešil Fojbos Apolon, ki ga gotovo moliš, ko stopaš v trušč letečih sulic.

Pa te bom vendar pokončal, ko te srečam pozneje, če tudi meni pomaga kateri od bogov. Zdaj pa grem nad druge, kogarkoli dosežem.«

Rekel je in Pajonovemu sinu, slavnemu po sulici, slekel bojno opravo. Aleksander pa, mož Helene z lepimi lasmi, je napel lok proti Tidejevemu sinu, pastirju ljudstev, naslonjen na kamen, ki so ga ljudje postavili na gomili Ila, Dardanovega potomca, starodavnega starešine ljudstva.

Medtem ko je Diomed močnemu Agastrofu snemal oklep s prsi, bogato okrašeni ščit z ramen in težko čelado, je Aleksander napel lok in ustrelil; puščica mu ni zaman zletela iz roke, temveč je zadela nart desne noge, prodrla skozenj in se zarila v zemljo. Aleksander se je sladko zasmejal, skočil iz zasede in se bahavo oglasil: »Zadet si, puščica ni zletela zaman! Ko bi te le zadel globoko v trebuh in ti vzel življenje!

Tako bi si tudi Trojanci oddahnili od nesreče, saj se te bojijo kakor meketajoče koze leva.« Močni Diomed mu je brez strahu odgovoril: »Lokostrelec, sramotilec, ponosen na svoj rog, zapeljivec deklet! Če bi se pomeril z menoj iz oči v oči in z orožjem, ti lok in številne puščice ne bi nič pomagali. Zdaj pa si mi opraskal nart in se zaman bahaš.

Nič se ne menim za to, kakor da bi me zadela ženska ali nespameten otrok; topo je namreč orožje strahopetnega, ničvrednega moža. Drugače je z mojim: četudi koga le malo oplazi, je ostro in ga pri priči napravi brez življenja.

Njegova žena si razpraska lica, otroci mu ostanejo sirote, on pa s krvjo rdeči zemljo in trohni, okoli njega pa je več ptic kakor žensk.«

Tako je rekel; Odisej, slaven po sulici, je pristopil in se postavil predenj. Diomed pa je sedel za njim in iz noge izpulil hitro puščico; huda bolečina mu je prešinila telo.

Skočil je na voz in vozniku ukazal, naj odpelje k izdolbenim ladjam, kajti srce mu je bilo težko. Odisej, slaven po sulici, je ostal sam; noben Argejec ni vztrajal ob njem, saj je strah zajel vse. Zaskrbljen je spregovoril svojemu pogumnemu srcu: »Gorje mi, kaj naj storim? Veliko zlo bi bilo, če bi zbežal iz strahu pred množico; še huje pa, če me zajamejo samega. Druge Danajce je Kronov sin pognal v beg.

A zakaj se moje srce pogovarja o tem? Saj vem, da strahopetci odhajajo iz boja, kdor pa je v bitki junak, mora trdno stati, naj ga zadenejo ali naj sam zadene drugega.«

Medtem ko je to premišljeval v mislih in srcu, so se približale vrste trojanskih ščitonoscev in ga stisnile v sredino, s čimer so si medse priklicale pogubo.

Kakor kadar se psi in krepki mladeniči zapodijo okoli merjasca, ki pride iz globoke goščave in si med ukrivljenimi čeljustmi brusi bele čekane, oni pa švigajo okoli njega in od spodaj se razlega šklepetanje zob, a mu takoj stopijo nasproti, čeprav je strašen, tako so se tedaj okoli Zevsu ljubega Odiseja zagnali Trojanci. Najprej je planil na brezgrajnega Dejopita in ga z ostro sulico zabodel zgoraj v ramo, nato pa ubil Toona in Enoma.

Zatem je Hersidamanta, ko je skočil z voza, s sulico zabodel v dimlje pod izbočenim ščitom; padel je v prah in s pestjo zgrabil zemljo.

Te je pustil, nato pa s sulico zabodel Haropa, Hipasovega sina, rodnega brata bogatega Soka. Da bi ga branil, je pristopil Sok, bogovom podobni mož, stopil prav blizu in ga ogovoril: »Odisej, mnogo hvaljeni, nenasitni v zvijačah in naporih, danes se boš bodisi bahal nad dvema Hipasovima sinovoma, ker boš ubil takšna moža in jima odvzel opravo, bodisi boš pod mojo sulico izgubil življenje!«

S temi besedami ga je zabodel v povsem okrogli ščit. Silna sulica je prodrla skozi bleščeči ščit in se prebila skozi bogato izdelani oklep; z reber mu je odrla vso kožo, a Palada Atena ni dopustila, da bi prodrla v moževo drobovje.

Odisej je spoznal, da ga ni doletela smrtna rana, stopil je nazaj in Soku rekel: »Nesrečnik, zdaj te res dohiteva strma poguba!

Mene si sicer ustavil v boju s Trojanci, a tebi pravim, da te bosta tukaj doletela umor in črna smrt še danes; ko boš padel pod mojo sulico, boš meni dal slavo, dušo pa Hadu, slavnemu po konjih.«

Tako je rekel; Sok se je obrnil in se pognal v beg, a ko mu je pokazal hrbet, mu je Odisej vanj zasadil sulico med rameni in jo porinil skozi prsi. Zgrmel je na tla, plemeniti Odisej pa se je pobahal: »Sok, sin bojevitega Hipasa, krotilca konj, smrtni konec te je prehitel in dohitel; nisi mu ušel.

Nesrečnik, oče in častita mati ti po smrti ne bosta zatisnila oči, temveč te bodo ptice, žerke surovega mesa, trgale in te pokrivale z gostimi krili.

Mene pa bodo, če umrem, pokopali plemeniti Ahajci.« Tako je rekel in silno sulico bojevitega Soka izvlekel iz mesa in izbočenega ščita. Ko jo je izpulil, mu je planila kri in mučila srce.

Ko so srčni Trojanci zagledali Odisejevo kri, so se klicaje skozi množico vsi pognali nadenj. On pa se je umikal in klical tovariše.

Trikrat je zavpil, kolikor je premogel človeški glas, in trikrat ga je slišal Aresu ljubi Menelaj. Hitro je ogovoril Ajanta, ki je bil blizu: »Ajant, Zevsov potomec, Telamonov sin, voditelj ljudstev, do mene je prišel krik vztrajnega Odiseja, kakor da ga samega silno stiskajo Trojanci, potem ko so ga odrezali v srditi bitki.

Pojdiva skozi množico, najbolje mu je priskočiti na pomoč. Bojim se, da se mu ne bi kaj zgodilo, ko je sam med Trojanci, čeprav je pogumen, in bi Danajci po njem močno hrepeneli.«

Tako je rekel in šel naprej, za njim pa je stopal bogovom enaki junak. Nato sta našla Odiseja, Zevsu ljubega; okoli njega so se gnetli Trojanci kakor krvavi šakali v gorah okoli rogatega jelena, ki ga je zadel lovec s puščico iz loka. Pred njim je zbežal na hitrih nogah, dokler mu je bila kri še topla in so ga nosila kolena; ko pa ga naposled premaga hitra puščica, ga mesojedi šakali v gorah raztrgajo v senčnem gozdu. Tedaj bog pripelje leva, uničevalca; šakali se razbežijo, on pa žre. Tako so se tedaj okoli preudarnega, zvitega Odiseja gnetli številni hrabri Trojanci, junak pa je vihtel sulico in odvračal neusmiljeni dan pogube.

Ajant se je približal s ščitom, velikim kakor stolp, in mu stopil ob stran; Trojanci so se razbežali vsak na svojo stran. Bojeviti Menelaj je Odiseja odvedel iz gneče, držeč ga za roko, dokler ni služabnik pripeljal konj.

Ajant pa je planil med Trojance in ubil Dorikla, Priamovega nezakonskega sina, nato prebodel Pandoka, pa še Lizandra, Pirasa in Pilarta.

Kakor narasla reka pridrvi na ravnico, hudournik z gora, ki ga žene Zevsov dež, in odnaša številne suhe hraste in bore ter v morje vali obilico blata, tako je tedaj sijajni Ajant divjal po ravnici in sejal zmedo, pobijal konje in može. Hektor tega še ni izvedel, saj se je bojeval na skrajnem levem krilu bojišča, ob bregovih reke Skamander, kjer so najštevilneje padale glave mož in se je dvigal neugasljiv bojni krik okoli velikega Nestorja in bojevitega Idomeneja.

Med njimi se je boril Hektor in opravljal strahotna dela s sulico in bojnim vozom ter razbijal vrste mladih mož. Vendar se plemeniti Ahajci še ne bi umaknili, če Aleksander, mož lepolase Helene, ne bi ustavil Mahaona, pastirja ljudstev, ki se je odlikoval v boju, ko ga je s trokrako puščico zadel v desno ramo.

Ahajci, ki so dihali bojni bes, so se zbali zanj, da bi ga sovražniki ob preobratu bitke ujeli. Idomenej je nemudoma nagovoril plemenitega Nestorja: »Nestor, Nelejev sin, velika slava Ahajcev, brž se povzpni na svoj voz in naj Mahaon stopi poleg tebe; čim hitreje poženi konje s čvrstimi kopiti proti ladjam. Kajti zdravnik je vreden mnogih drugih mož, ko izrezuje puščice in na rane posipa blažilna zdravila.«

Tako je rekel in gerenijski konjenik Nestor ga je ubogal. Takoj se je povzpel na svoj voz, ob njem pa je Mahaon stopil nanj, sin Asklepija, brezgrajnega zdravnika. Nestor je udaril konja z bičem in oba sta voljno poletela proti izdolbenim ladjam, saj ju je tja vleklo srce.

Kebريون, ki je stal ob Hektorju, je opazil, da so trojanske vrste v zmedi, in ga nagovoril: »Hektor, midva se tu bojujeva z Danajci na obrobju hrumeče bitke, drugi Trojanci pa bežijo v zmešnjavi, konji in možje skupaj.

Telamonov Ajant jih žene v beg; dobro sem ga prepoznal, saj mu široki ščit prekriva ramena. Zato tudi midva usmeriva konje in voz tja, kjer se najbolj konjeniki in pešci, zapleteni v pogubni spopad, med seboj pobijajo in se dviga neugasljiv bojni krik.«

Tako je rekel in lepo grivate konje udaril s švigajočim bičem. Ko so začutili udarec, so naglo ponesli hitri voz med Trojance in Ahajce, teptajoč trupla in ščite. Os je bila spodaj vsa oškropljena s krvjo, prav tako obod okoli voza, kamor so brizgale kaplje izpod konjskih kopit in s kolesnih obročev. Hektor je hrepenel, da bi prodrl v množico mož, planil vanjo in jo razbil. Med Danajce je zanesel strašno zmedo in le za kratek hip opustil sulico.

Prebijal se je skozi vrste drugih mož s sulico, mečem in velikanskimi kamni, boju s Telamonovim sinom Ajantom pa se je izogibal. Oče Zevs, ki prestoluje v višavah, je Ajanta pognal v beg. Ta je obstal osupel in si sedemplastni ščit iz volovskih kož zavihtel na hrbet; prestrašen se je oziral po množici kakor zver in se umikal, vedno znova obračajoč se, korak za korakom.

Kakor sestradanega leva iz ograde z govedom preženejo psi in kmečki možje, ki mu ne pustijo odnesti mastne krave in vso noč bedijo; on pa, željan mesa, napada, a ničesar ne doseže, saj številne sulice iz drznih rok švigajo proti njemu, pa tudi goreče bakle, ki se jih boji, čeprav ga žene bes; ob zori odide proč z užaloščenim srcem: tako se je tedaj Ajant, žalosten v srcu, od Trojancev umikal silno nerad, saj ga je skrbelo za ahajske ladje.

Kakor trmasti osel, ki gre mimo njive, kljub otrokom vdere nanjo, pa čeprav se mu na hrbtu polomi mnogo palic, in začne obirati gosto žito; otroci ga udarjajo s palicami, a njihova moč je neznatna, in ga le s težavo preženejo, ko se je že nasitil: tako so tedaj velikega Ajanta, Telamonovega sina, ponosni Trojanci in številni zavezniki vztrajno zasledovali in mu s sulicami zbadali v sredino ščita.

Ajant se je zdaj spomnil svoje silne bojne moči, se spet obrnil in zaustavil vrste Trojancev, krotiteljev konj, zdaj pa se je znova obrnil v beg.

Vsem je branil, da bi prodrli do hitrih ladij, in sam divjal, stoječ med Trojanci in Ahajci. Sulice iz drznih rok so se nekatere, vržene naprej, zapičile v njegov veliki ščit, mnoge pa so se vmes, še preden bi dosegle njegovo belo kožo, zarile v zemljo, željne, da bi se nasitile njegovega mesa.

Ko ga je ugledal Evajmonov sijajni sin, Evripil, stiskanega pod točo izstrelkov, je pristopil k njemu, obstal ob njem in zalučal bleščečo sulico. Zadel je Apisaona, Favzijevega sina, pastirja ljudstev, v jetra pod prepono in mu v hipu spodnesel kolena. Evripil je planil nadenj in mu začel snemati orožje z ramen.

Ko je bogovom podobni Aleksander opazil, da Apisaonu jemlje orožje, je takoj napel lok proti Evripilu in ga s puščico zadel v desno stegno. Trstičje se je prelomilo, ost pa je obtežila stegno.

Umaknil se je med tovariše, da bi ušel pogubi, in na ves glas zavpil Danajcem: »Prijatelji, voditelji in vladarji Argejcev, obrnite se, ustavite se in odvrnite neusmiljeni dan pogube od Ajanta, ki ga stiskajo izstrelki! Ne verjamem, da bo ušel iz hrumeče bitke. Stopite naravnost pred sovražnika in se zberite okoli velikega Ajanta, Telamonovega sina!«

Tako je govoril ranjeni Evripil. Možje so se ob njem tesno postavili, oprli ščite na ramena in vzdignili sulice; Ajant jim je prišel naproti.

Ko je dosegel množico tovarišev, se je obrnil in obstal. Tako so se bojevali kakor plameneč ogenj. Nestorja pa sta iz bitke nesla Nelejeva konja, oblita z znojem, in peljala tudi Mahaona, pastirja ljudstev.

Opazil ga je božanski, hitronogi Ahil; stal je namreč na krmi svoje velikanske ladje in gledal silni bojni trud ter spopad, poln solza. Brž je poklical svojega tovariša Patrokla, zaklical mu je z ladje. Ta ga je slišal v šotoru in stopil ven, podoben Aresu; s tem pa se je zanj začela nesreča.

Prvi ga je nagovoril hrabri Menojtijev sin: »Zakaj me kličeš, Ahil? Kaj potrebuješ od mene?« Hitronogi Ahil mu je odgovoril: »Plemeniti Menojtijev sin, ki si mojemu srcu tako ljub, zdaj mislim, da se bodo Ahajci zbrali ob mojih kolenih in me prosili, saj jih je zadela stiska, ki je ne morejo več prenašati.

Pojdi zdaj, Patrokel, Zevsu ljubi, in vprašaj Nestorja, koga pelje ranjenega iz bitke. Od zadaj je v vsem podoben Mahaonu, Asklepijevemu sinu, toda obraza mu nisem videl, saj sta konja švignila mimo mene, željna naprej.«

Tako je rekel in Patrokel je ubogal ljubega tovariša ter stekel mimo šotorov in ahajskih ladij. Ko sta Nestor in Mahaon prispela do šotora Nelejevega sina, sta stopila na zemljo, ki hrani mnoge, starčev služabnik Evrimedon pa je odpel konja od voza. Moža sta si medtem sušila znoj na oblačilih, stoječ v vetru ob morskem bregu, nato sta stopila v šotor in sedla na stola.

Lepokita Hekameda jima je pripravljala mešano pijačo, ona, ki jo je starec dobil s Tenedosa, ko ga je razdejal Ahil, hči velikodušnega Arsinoja; Ahajci so jo izbrali zanj, ker je vse prekašal v modrem svetu.

Najprej je pred njiju postavila mizo, lepo izdelano, z nogami, okrašenimi s temnomodrim emajlom, nanjo pa bronasto košarico in čebulo za prigrizek ob pijači, pa svetli med in zraven moko iz svetega ječmena. Ob to je postavila prelepo čašo, ki jo je starec prinesel od doma, okrašeno z zlatimi žebljički. Imela je štiri ročaje, okoli vsakega pa sta se pasli po dve zlati golobici; pod njo sta bili dve opori.

Drug mož jo je le s trudom premaknil z mize, kadar je bila polna, stari Nestor pa jo je dvigal brez napora. V njej jima je žena, podobna boginjam, zmešala pijačo iz pramniškega vina, vanj z bronastim strgalom nastrgala kozji sir in posula belo ječmenovo moko. Ko je pripravila mešanico, ju je povabila k pitju.

Ko sta se napila in pogasila žgočo žejo, sta se kratkočasila s pogovorom, pred vrati pa se je pojavil bogovom enaki Patrokel.

Ko ga je starec zagledal, je vstal z bleščečega stola, ga prijel za roko, povedel noter in mu ponudil sedež. Patrokel pa je odklonil in mu rekel: »Ni časa za sedenje, od Zevsa rejeni starec, in ne boš me pregovoril.

Strašen je in hitro se razsrdi mož, ki me je poslal vprašat, koga pelješ ranjenega. Zdaj ga tudi sam prepoznam: vidim Mahaona, pastirja ljudstev.

Zdaj se vrnem k Ahilu kot sel in mu povem. Dobro veš, od Zevsa rejeni starec, kakšen je ta strašni mož; še nedolžnega bi znal obtožiti.«

Tedaj mu je odgovoril gerenijski konjenik Nestor: »Zakaj se Ahil zdaj tako smili ahajskih sinov, ki so jih zadeli izstrelki? Saj sploh ne ve, kolikšna žalost se je razrasla po vojski. Najboljši možje ležijo pri ladjah, zadeti in ranjeni.

Zadet je mogočni Tidejev sin Diomed, s sulico sta ranjena slavni Odisej in Agamemnon; tudi Evripil je s puščico zadet v stegno. Tega drugega sem pravkar pripeljal iz bitke, zadetega s puščico iz loka. Ahil pa, čeprav je junak, za Danajce ne skrbi in se jih ne usmili.

Mar čaka, da bodo hitre ladje ob morju proti volji Argejcev zagorele v pogubnem ognju in bomo mi drug za drugim pobiti? Kajti moja moč v gibkih udih ni več takšna, kakršna je bila nekoč.

O, ko bi bil še mlad in bi mi bila moč neomajna kakor takrat, ko se je med Elejci in nami vnel spor zaradi ugrabljenega goveda! Tedaj sem ubil Itimoneja, hrabrega Hiperoha sina, ki je prebival v Elidi, ko sem odganjal živino kot povračilo. Branil je svoje govedo in v prvih vrstah ga je zadela sulica iz moje roke; padel je, kmečki možje okoli njega pa so se razbežali.

Z ravnice smo odgnali silno bogat plen: petdeset čred goveda, prav toliko čred ovac, toliko tropov prašičev in toliko širnih čred koz, pa sto petdeset rjavih konj, samih kobil; mnoge so imele pod seboj žrebeta.

Vse to smo ponoči prignali v Nelejev Pilos, proti mestu. Nelej se je v srcu veselil, ker mi je tako mlademu na vojni pripadlo toliko plena.

Ko se je pokazala zora, so glasniki glasno klicali, naj pridejo vsi, ki so jim v božanski Elidi ostali dolžni. Zbrali so se vodilni možje Pilosa in razdeljevali plen, kajti Epejci so mnogim dolgovali, saj nas je v Pilosu ostalo malo in še ti smo bili oslabljeni. Pred leti je namreč prišel mogočni Heraklej, nas opustošil in pobil vse najboljše može. Dvanajst sinov nas je bilo brezgrajnega Neleja; le jaz sem ostal, vsi drugi pa so pomrli.

Bronasto oboroženi Epejci so se zato prevzeli, nas žalili in zoper nas snovali brezpravna dejanja. Starec si je izbral čredo goveda in veliko čredo ovac, tristo glav, skupaj z njihovimi pastirji.

Tudi njemu so namreč v božanski Elidi ostali veliko dolžni: štirje dirkalni konji so z vozom vred prišli na tekmovanje, kjer naj bi dirkali za trinožnik; toda tam jih je vladar mož Avgej zadržal, voznika pa odslovil, užaloščenega zaradi konj.

Starec, razsrjen zaradi teh besed in dejanj, si je vzel neizmerno veliko, preostanek pa prepustil ljudstvu v delitev, da nihče ne bi odšel prikrajšan za pravični delež.

Mi smo urejali vse te zadeve in po mestu darovali bogovom. Oni pa so tretjega dne prišli vsi skupaj, številni možje in konji s čvrstimi kopiti, z vso silo; med njimi sta se oborožila tudi Molionova sinova, še dečka, ki se nista dobro spoznala na siloviti boj.

Obstaja mesto Trioesa na strmem griču, daleč ob Alfeju, na skrajni meji peščenega Pilosa. Obkolili so ga z vojsko, željni, da ga razrušijo. Ko pa so prehodili vso ravnico, je k nam Atena pritekla z Olimpa kot glasnica, naj se oborožimo, ponoči, in po Pilosu zbrala ljudstvo, ki se ni upiralo, temveč je silno hrepenelo po boju. Nelej mi ni dovolil vzeti orožja in mi je skril konje, ker je dejal, da še nič ne vem o vojnih opravilih.

A tudi tako sem se odlikoval med našimi konjeniki, čeprav sem bil peš, saj je Atena tako vodila bitko. Je reka Miniej, ki se izliva v morje blizu Arene; tam smo čakali božansko Zoro piloški konjeniki, trume pešcev pa so še prihajale.

Od tam smo krenili vsi skupaj, oboroženi za boj, in opoldne prispeli k svetemu toku Alfeja. Tam smo mogočnemu Zevsu darovali lepe žrtve, Alfeju bika, Pozejdonu bika, sivooki Ateni pa kravo iz črede. Nato smo po četah povečerjali v taboru in legli spat, vsak v svojem orožju, ob rečnem toku. Ponosni Epejci pa so še vedno oblegali mesto, željni, da ga razrušijo; toda prej jih je čakal velik Aresov spopad. Ko se je bleščeče sonce dvignilo nad zemljo, smo se spoprijeli, moleč k Zevsu in Ateni.

Ko se je med Pilijci in Epejci vnela bitka, sem prvi ubil moža in si prisvojil njegova konja s čvrstimi kopiti: suličarja Mulija, ki je bil Avgejev zet, mož njegove najstarejše hčere, svetlolase Agamede, ki je poznala vsa zdravilna zelišča, kar jih rodi širna zemlja.

Ko se mi je približal, sem ga zadel s sulico z bronasto ostjo in zgrudil se je v prah. Skočil sem na njegov voz in se postavil med prve bojevnike. Ponosni Epejci pa so se razbežali vsak na svojo stran, ko so videli pasti moža, voditelja konjenikov, ki se je najbolj odlikoval v boju.

Planil sem za njimi kakor črn vihar in zajel petdeset vozov; ob vsakem sta po dva moža zagrizla v zemljo, strta pod mojo sulico.

In ubil bi tudi Molionova sinova, Actorjeva potomca, če ju njun oče, daljnosežni vladar, potresnik zemlje, ne bi rešil iz bitke, zagrnivši ju v gosto meglo. Tedaj je Zevs Pilijcem podelil veliko zmago. Zasledovali smo jih čez širno ravnico, jih pobijali in pobirali lepo orožje, dokler nismo konj prignali do Buprasiona, bogatega s pšenico, in Olenijske skale ter kraja, ki mu pravijo Alezijev grič; od tam je Atena obrnila vojsko nazaj.

Tam sem ubil zadnjega moža in ga pustil za seboj. Ahajci pa so od Buprasiona pognali hitre konje nazaj proti Pilosu in vsi slavili med bogovi Zevsa, med ljudmi pa Nestorja.

Takšen sem bil med možmi, če sem sploh kdaj kaj veljal. Ahil pa bo sam užival svojo hrabrost. Vendar mislim, da bo bridko žaloval, ko bo vojska pokončana.

Dragi moj, takole ti je naročal Menojtij tistega dne, ko te je iz Ftije pošiljal k Agamemnonu. Midva, jaz in plemeniti Odisej, sva bila v hiši in sva v dvorani dobro slišala vsa njegova navodila.

Prišla sva v lepo naseljeni Pelejev dom, ko sva po Ahaji, ki hrani mnoge, zbirala vojsko. Tam sva našla junaka Menojtija, tebe in ob tebi Ahila. Stari konjenik Pelej je žgal mastna goveja stegna Zevsu, ki se veseli bliska, sredi dvorišča; v roki je držal zlato čašo in izlival temno vino na goreče žrtve.

Vidva sta se ukvarjala z govejim mesom, midva pa sva obstala pri vhodu. Ahil je presenečen skočil pokonci, naju prijel za roko, povedel noter in nama ponudil sedeža, nato naju lepo pogostil, kakor se za gosta spodobi.

Ko smo se nasitili jedi in pijače, sem začel govoriti in vaju vabil, da bi šla z nama. Vidva sta bila zelo voljna, oba očeta pa sta vama veliko naročala.

Stari Pelej je svojemu sinu Ahilu naročal, naj bo vselej najboljši in naj druge prekaša; tebi pa je Menojtij, Actorjev sin, naročal takole: ›Otrok moj, Ahil je po rodu plemenitejši od tebe, ti pa si starejši; po moči te daleč prekaša.

Toda govori mu modre besede, svetuj mu in ga usmerjaj; poslušal te bo, če bo to v njegovo dobro.‹ Tako ti je naročal starec, ti pa pozabljaš. A še zdaj bi lahko to povedal preudarnemu Ahilu, morda te posluša.

Kdo ve, ali mu ne bi z božjo pomočjo zganil srca s svojimi besedami? Dober je tovarišev opomin. Če pa se v srcu boji kakšne božje prerokbe in mu je častita mati sporočila kaj od Zevsa, naj pošlje vsaj tebe in s teboj drugo vojsko Mirmidoncev, da bi Danajcem prinesel kaj rešilne luči. Naj ti da tudi svoje lepo orožje, da ga poneseš v boj, da bi te Trojanci imeli za njega in se umaknili iz bitke, izmučeni bojeviti ahajski sinovi pa bi si oddahnili; v vojni je oddih kratek.

Vi, še sveži, bi utrujene može z bojnim krikom zlahka pregnali od ladij in šotorov proti mestu.« Tako je rekel in mu razgibal srce v prsih. Patrokel je stekel ob ladjah k Ahilu, Ajakejevemu potomcu.

Ko pa je med tekom prispel do ladij božanskega Odiseja, kjer so imeli zbor in delili pravico ter so bili postavljeni tudi oltarji bogovom, mu je naproti prišel ranjeni Evripil, od Zevsa rojeni Evajmonov sin, s puščico v stegnu, šepajoč iz bitke. Obilen znoj mu je tekel z ramen in glave, iz mučne rane pa je curljala temna kri; vendar je ostal priseben.

Ko ga je zagledal hrabri Menojtijev sin, se mu je zasmilil, in sočutno mu je izrekel krilate besede: »O nesrečni voditelji in vladarji Danajcev, torej vam je bilo usojeno daleč od dragih in domače zemlje v Troji nasititi hitre pse s svojo belo tolščo!

A povej mi to, od Zevsa rejeni junak Evripil: bodo Ahajci še ustavili mogočnega Hektorja ali bodo že zdaj poginili, strti pod njegovo sulico?«

Ranjeni Evripil mu je odgovoril: »Od Zevsa rojeni Patrokel, za Ahajce ni več rešitve; padli bodo ob črnih ladjah.

Kajti vsi, ki so bili prej najboljši, ležijo pri ladjah, zadeti in ranjeni od trojanskih rok; moč Trojancev pa neprestano narašča.

A mene reši: odpelji me k črni ladji, izreži mi puščico iz stegna in temno kri speri s toplo vodo, nato pa posuj dobra blažilna zdravila, ki si se jih, pravijo, naučil od Ahila, njega pa jih je naučil Hejron, najpravičnejši med kentavri.

Kajti od zdravnikov, Podalejrija in Mahaona, eden, mislim, ranjen leži v šotoru in tudi sam potrebuje izvrstnega zdravnika, drugi pa na ravnici vztraja v ostrem boju s Trojanci.«

Tedaj mu je odgovoril hrabri Menojtijev sin: »Kako naj bo to? Kaj naj storiva, junak Evripil? Namenjen sem k preudarnemu Ahilu, da mu prenesem sporočilo, ki mi ga je zaupal gerenijski Nestor, varuh Ahajcev. Vendar te tudi tako ne bom pustil v trpljenju.«

Tako je rekel, objel pastirja ljudstev pod prsmi in ga odpeljal v šotor. Ko ju je služabnik zagledal, je razgrnil volovske kože. Nanje ga je položil in mu z nožem iz stegna izrezal ostro, pekočo puščico, nato pa temno kri spral s toplo vodo in položil na rano grenko korenino, ki jo je z rokami zdrobil in je blažila bolečino; ustavila mu je vse bolečine, rana se je osušila in kri je nehala teči.