Prevod

Čeprav ga zgodovinarji komaj kdaj omenijo, je bil Higinij eden najtesnejših prijateljev Aleksandra Velikega. O Higiniju ne govorijo, nemara zato, ker ga ni doletela tragična usoda Filota, Parmeniona in tistega Klejta, ki ga je Aleksander nadvse ljubil, pa ga je kljub temu med neko pijanko prebodel; in vendar je bil Higinij — če ne lažejo listine, ki jih je odkril učenjak Julius Tiefenlehrer — pri osvajalcu Perzije v tolikšni milosti, kakor bodo pokazali dogodki, ki jih nameravam pripovedovati, opirajoč se seveda na nadvse spoštovanja vredno avtoriteto omenjenega nemškega učenjaka.

Higinij je bil Aleksandrov tovariš že v otroštvu in je odraščal skupaj z junakom. Skupaj sta se igrala in kopala v Peli, v ribnikih na Olimpijadinem vrtu, in skupaj poslušala Aristotelove nauke. Mleko in med modrosti sta, če smemo tako reči, okušala iz iste sklede; in iz iste čaše sta srkala nektar ljubezni, ko sta v Korintu, v hiši ljubke hetere Izmerije, osula svoj prvi venec vrtnic in mirte. Njuno naklonjenost je še globlje zapečatil skupni boj na znameniti dan pri Hajroneji, ko je vsa Grčija pripadla Filipu, Aleksandrovemu očetu. Prijatelja, ki sta takrat imela blizu devetnajst let, sta poveljevala levemu krilu vojske in povsem uničila slovito sveto četo Tebancev. V noči po tako veličastni zmagi bi bil Higinij lahko postal vojskovodja; Aleksander mu je to čast ponujal in pri tem silno hvalil njegov pogum. Toda Higinij, še ves prekrit s krvjo, znojem in prahom, je na ponudbe svojega prijatelja in kneza blago odvrnil:

— Ne sprejmem poveljniškega položaja, kajti ker sem se danes dobro odrezal, bi mi takšna nagrada in tako visoko dostojanstvo nalagala dolžnost, da se ob prihodnjih priložnostih odrežem še bolje, jaz pa se ne morem zavezati, da bom vsako jutro pogumnejši in da mi bo sreča bolj naklonjena. Poleg tega iz naukov najinega učitelja Aristotela razbiram, da naj bi človek praviloma živel v miru, ne v vojni. Dokazal sem, da nisem strahopetec. Kdor se je ob tebi bojeval pri Hajroneji, si je že pridobil pravico, da zasadi lovor v svetem Marsovem gaju. Pusti me pri miru z bitkami in mi daj drugo mesto ob sebi, Aleksander, saj te imam rad in ti bom zvesto služil.

Aleksander, ki mu je kri vrela v želji po bojih in slavi, je nejevoljno ugodil Higinijevi želji in ga imenoval za svojega velikega točaja. To je bila nadvse lagodna služba, ki pa je zahtevala veliko zaupanje, saj je moral hraniti in streči zlato čašo, namenjeno knezu, da ne bi mogel nihče vanjo nasuti strupa. Higiniju je njegova služba omogočala, da je bil nenehno v Aleksandrovi bližini, in ko je ta zasedel prestol po očetu, ki ga je umoril Pavzanij, so dvorjani Higiniju napovedovali sijajno prihodnost. Prav kmalu se je izkazalo, da so se motili: Higinij je še naprej prinašal, odnašal in varoval zdaj že kraljevsko čašo, ne da bi se vpletal v spletke ali hrepenel po višjih časteh.

Medtem je Aleksander s pohodi in zmagami osupljal ves svet ter Grčiji v zameno za izgubljeno svobodo podarjal svetle strani zgodovine.

Aleksander, ki je krotil barbare in si podjarmljal neizmerno azijsko cesarstvo, je kmalu postal gospodar sveta. Ko je Filipov sin začrtal prostor za Aleksandrijo ter kot zmagovalec vkorakal v Babilon in Ekbatano, se je razglasil za Jupitrovega sina in ukazal lastno pobožanstvenje. Tedaj so Higinija — ki se že dolgo ni več pogovarjal s svojim kraljem, temveč mu je le molče stregel čašo — sredi noči po Aleksandrovem ukazu zbudili, ker ga je klical k svojemu vzglavju. Novopečeno božanstvo ni moglo spati in si je želelo nege in tolažbe …

— Gospod, — je rekel Higinij, — vesel sem, da lahko govorim s teboj brez prič, kakor nekoč. Prav to sem te hotel prositi: dovoli mi, da zapustim tvojo službo in se umaknem v svojo hišico v Atiki, kjer imam oljke in čebelnjake.

— Lep trenutek si si izbral, da me zapustiš! — je besno vzkliknil Aleksander. — Že za takšno namero bi si zaslužil, da te dam križati! Si želiš bogastva? Zahtevaj, kar ti srce poželi … Toda oditi? Še v sanjah ne! Od kod ti ta muha?

— Ko že sprašuješ, — je odvrnil Higinij, — ti bom povedal. Bil sem prijatelj in služabnik človeka, zdaj pa se zdi, da je ta človek postal bog. Za duhovnika nisem poklican. Odkar si se povzdignil v sina Jupitra Amona in Apolonovega brata, mi vzbujaš strah in hlad. Aleksandra, ki sem ga ljubil, ni več. Povzpel se je na Olimp. On je nesmrten, jaz smrten. Ne razumeva se več. Poleg tega pa se moja predstava o bogu, kakršno sem si ustvaril po vzvišenem Aristotelovem nauku …

— Spet ta Aristotel! — ga je prekinil osvajalec. — Če ga dobim v roke, ga bom pa res dal križati! In to visoko, da ga bodo vsi videli! — Kar križaj ga, a poslušaj. Pustiva Aristotela ob strani in predpostaviva, da si zares bog. Če si torej bog, ne smem zagrešiti svetoskrunstva; ne smem te še naprej zastrupljati.

— Ti mene zastrupljaš? — je zavpil Aleksander in se krčevito dvignil na svojem slonokoščenem ležišču, vdelanem z zlatom. — Zdaj razumem, zakaj mi po žilah nenehno divja ogenj; zdaj razumem, zakaj ne najdem počitka drugače kakor v strašni omotici; zdaj so mi jasni prividi in more, ki me ponoči napadajo in mi močijo sence z mrzlim znojem! Ti mene zastrupljaš! — Nato je v nenadnem navalu nežnosti vzdihnil: — In zakaj si želiš moje smrti, ti, moj prijatelj iz otroštva, moj bojni brat pri Hajroneji?

Ganjen se je Higinij vrgel Aleksandru pred noge, ta pa je razprl roke; prijatelja sta staknila obraza, njuni lasje so se prepletli in točaj je spregovoril v povsem drugačnem tonu kakor prej:

— Gospod, moj dragi ljubljeni, če te zastrupljam, te proti svoji volji in na tvoj ukaz … Ti prividi, te muke, o katerih tožiš, izvirajo iz dvojne pijanosti, v kateri živiš: pijan si od oblasti in od starega vina … Nekoč si me ob vsakem obedu le dvakrat ali trikrat prosil za čašo; odkar pa te je Azija okužila s svojo mehkužnostjo in pregrehami, me bolijo roke, ker moram tolikokrat jemati prazno čašo in ti jo podajati polno … Tvoja duša je skaljena, blaznost preži nate, privajaš se krutosti, prizadevaš svoje zveste može in umrl boš mlad, ne da bi te moral kdo zabosti kakor tvojega očeta. Nočem biti sokriv, zato odhajam.

Aleksander je zamišljeno še naprej privijal prijateljevo glavo in vrat k svojim prsim. — Prav imaš, ljubljeni, — je naposled zamrmral s plemenito odkritosrčnostjo. — Toda navada pitja se je tako ukoreninila v meni, da brez pijače razpadam. Kaj naj storim? Svetuj mi.

— Ne morem te, — je izjavil Higinij, — ozdraviti pijanosti od oblasti, toda poskusil te bom rešiti druge, ne da bi se moral odreči užitku. Zaupaj mi, pa boš videl.

In res je Aleksander v dneh po tem pogovoru še naprej pil prav toliko čaš kakor vedno in vse so bile polne do roba. Kljub temu je počasi z zadovoljstvom opazil, da mu je veliko bolje. Glava se mu je polagoma bistrila, živci so se umirjali, v ude se mu je vračala moč in v duha vedrina. V njegovih možganih so zoreli obsežni načrti, v njegovi junaški domišljiji so vreli nadčloveški podvigi. Osupel in ves iz sebe od veselja je Higinija vprašal po skrivnosti, a mu je ta ni hotel razkriti. Ključ do uganke pa mu je dal neki Arsotas, perzijski zabavljač, priliznjen in poženščen mož, ki je kralja silno zabaval.

— Tvoj veliki točaj, o božanski Aleksander, vsak dan kane kapljico voska na dno tvoje čaše. Tako neopazno zmanjšuje njeno prostornino in krči tvoje pitje. Vsak dan popiješ kapljico manj. Predrzni Higinij si drzne goljufati svojega vladarja in mu kratiti užitke!

Aleksander je osupnil, nato pa se je njegovo začudenje sprevrglo v jezo. Z njim ravnati kakor z otročajem! Ga slepiti s takšno zvijačo! Ah, tega ne bo trpel. Kaj si vendar domišlja Higinij? Nekega jutra je ukazal pregledati in očistiti čašo, popoldne pa je uvedel svoja slovita tekmovanja v nezmernosti ter stavil, da bo v pitju premagal največje pijance svoje vojske. Higinij je tedaj izginil; verjetno se je umaknil v Atiko. Kar pa zadeva Aleksandra, vsakdo ve, ob kakšni priložnosti in kako je umrl: potem ko je bahavo izpraznil ne svoje čaše, temveč velikansko posodo, imenovano Heraklova, je zakričal in se kakor pokošen zgrudil. Mrzlica, ki se ga je polastila še tisti hip, ga je pri dvaintridesetih letih iztrgala svetu, na vrhuncu življenja in slave.