Prevod

Bil je precej visok in vitek in njegova postava je bila na moč plemenita, vendar je bilo v njegovem vedenju in nastopu nekaj nespametnega, celo robatega. Glavo je imel zadaj tako izbočeno, da mu trak svečanega pokrivala ni segal do hrbta, temveč je prosto opletal za njim. Polt je bila modrikasto bleda, kakor bi si jo namazal s cvetnim barvilom, oči globoko vdrte, nos izrazito visok in rdeč, ustnice pa tanke in brez barve. Kadar se je zasmejal, je pokazal predvsem zobe; dlesni je imel rdeče, prav tako dolge brke. Govoril je z visokim, nosljajočim glasom, in vsaka njegova beseda je ostro zadonela. Pri hoji je zibal telo in pozibaval zadnjico. Ker je bil tako zelo modrikaste polti, so mu mladi dvorjani nadeli ime gospod Aotsune, »Sinji Tsune«, in se mu posmehovali. Kadar koli je vstal ali sedel, so se mladi možje neusmiljeno krohotali in zganjali tolikšen hrup, da cesar tega ni mogel več poslušati. »Prav nič se ne spodobi, da se ti mladeniči tako norčujejo iz njega. Mar mi njegov oče, princ, ne bo zameril, če bo slišal, da tega nisem preprečil?« jih je ostro pokaral. Dvorjani so zato zacmokali z jeziki in se med seboj dogovorili, da se mu ne bodo več smejali. Sklenili so takole: »Ker nas je tako oštel, zdaj prisezimo, da bomo s tem za vselej nehali. Kdor ga po tej prisegi še pokliče gospod Aotsune, naj za pokoro priskrbi vino, sadje in druge dobrote.« Tako so se trdno dogovorili in prisegli. Toda kmalu zatem je gospod iz Horikawe, ki je bil tedaj tudi sam med dvornimi služabniki, zagledal njegov hrbet, ko je ta nerodno vstal in odšel, ter je pozabil na prisego. »Kam pa gre tisti Aotsunemaru?« mu je ušlo. »Prelomili ste prisego! To je skrajno nespodobno!« so planili dvorjani. Zgrnili so se okoli njega in glasno terjali: »Kakor smo se dogovorili, takoj pošljite po vino in sadje ter se odkupite za svoj prestopek!« Ugovarjal je in se branil, da tega ne bo storil, a ker so vse bolj vztrajno pritiskali nanj, je naposled rekel: »Prav, pojutrišnjem se bom torej odkupil za gospoda Aotsuneja. Vsi dvorjani in komorniki se tisti dan zberite.« Nato je odšel. Ko je napočil določeni dan, ni manjkal nihče, saj naj bi se srednji poveljnik iz Horikawe odkupil za gospoda Aotsuneja. Dvorjani so posedli v vrsto in čakali. Tedaj je prišel srednji poveljnik iz Horikawe v dvornem ogrinjalu; bil je mož tako lepega obraza, da je kar žarel, okoli njega se je širil nepopisno prijeten vonj, očarljivost pa je kar prekipevala iz njega. Izpod dolgega, čudovitega ogrinjala je razkazoval spodnjo obleko iz modre, tolčene svile, tudi njegove široke hlače so bile modre. Trem spremljevalcem je dal obleči modre lovske suknje in hlače. Eden je nosil modro pobarvan pladenj, na katerem so bile na modrozelenih skledah naložene majhne kumare. Drugi je imel bambusovo vejo, na katero so bile privezane štiri ali pet gozdnih grlic. Tretji je nosil vino v modrozelenem vrču, ki mu je vrat ovijal tanek moder papir. Ko so drug za drugim stopili pred dvorjane s svojimi darovi, so se ti ob pogledu nanje v en glas tako glasno zasmejali, da je vse odmevalo. Cesar je zaslišal hrup in vprašal: »Kaj se dogaja, da je v dvorani dvorjanov tolikšen trušč?« Dvorna dama mu je odgovorila: »Kanemichi je izrekel ime Aotsune, pa so ga drugi možje prisilili, da se odkupi za ta prestopek. Zdaj se smejijo njegovi pokori.« »Kako pa se je odkupil?« je vprašal cesar in stopil v dnevno dvorano ter pogledal skozi privzdignjeno okensko polknico. Videl je, da se je Kanemichi s spremljevalci vred odel v modro in za pokoro prinesel same modrikaste jedi. Ko je spoznal, čemu se smejijo, se tudi sam ni mogel razjeziti, temveč je planil v silovit smeh. Poslej ni bilo več nikogar, ki bi jih zares ošteval, zato so se nesrečniku smejali in ga zasmehovali še bolj kakor prej.