Prevod

Nekoč je v deželi Settsu živel silno star menih, ki se je ves predajal verskim vajam. Ko je nekdo pripovedoval, kako so ga napadli morski razbojniki, je starec ob tem povedal tole: »Ko sem bil mlad, sem živel prav razkošno. Oblačil in jedi sem imel na pretek, dneve in noči pa sem preživljal na morju. Imenovali so me Rokurō z Awajija, lovec na razbojnike. Nekoč smo bili pri nekem otoku v deželi Aki. Drugih ladij tam skoraj ni bilo, ko je k nam priveslala ena sama. Na njej sem zagledal moža kakih petindvajsetih ali šestindvajsetih let, ki je bil očitno imenitnega rodu. Spremstva je imel precej, toda mladih moških je bilo med njimi komaj za dva ali tri. Bile so tudi ženske, najbrž dame plemenitega rodu. Skozi špranje med zastori sem po naključju opazil veliko usnjenih skrinj. Ladja je bila dobro naložena z blagom, ljudi, ki bi se znali braniti, pa na njej ni bilo. Kar naprej se je držala naše ladje. Na strehi ladijske kajute je sedel mlad menih in recitiral sutro. Kadar smo pluli naprej, so tudi oni pluli naprej; kadar smo zavili k otoku, so zavili za nami; kadar smo se ustavili, so se ustavili še oni. Očitno niso vedeli, kakšna je naša ladja. To se mi je zdelo čudno, pa sem sklenil povprašati: ‘Kdo ste vendar, da ves čas spremljate prav našo ladjo? Od kod prihajate?’ Mož mi je odgovoril: ‘Iz dežele Suō sem in po nujnem opravku potujem. Ker nisem mogel dobiti zanesljivega spremstva, me je strah, zato sem se zanesel na vašo ladjo in ji tako sledim.’ Kako nespametno, sem si mislil in mu dejal: ‘Mi ne gremo v prestolnico. Tu nekoga čakamo. Ko pride, bomo odpluli navzdol proti Suōju. Zakaj bi nas torej spremljali? Pridružite se raje ladji, ki pluje proti prestolnici.’ Odgovoril je: ‘Potem bom jutri že kako uredil. Nocoj pa bi se vendarle še držal vaše ladje.’ Tako so se z nami zasidrali na skritem kraju za otokom. Moji ljudje so rekli: ‘Zdaj je ravno pravi trenutek. Dajmo, preložimo tovor z njihove ladje!’ Vsi so se vkrcali nanjo, ljudje na njej pa so od groze povsem otrpnili in niso vedeli, kaj se dogaja. Vse, kar je bilo vrednega, smo znosili na svojo ladjo. Ljudi, tako moške kakor ženske, smo pometali v morje. Tedaj si je gospodar ladje začel krčevito meti dlani. Solze so mu lile kakor kristalne jagode z rožnega venca, ki se mu je pretrgala vrvica. Govoril je: ‘Vzemite vse, prav vse! Samo življenje mi prizanesite! V prestolnici imam ostarelega očeta, ki je na smrt bolan. Rad bi me videl še enkrat, zato je poslal sla, ki je potoval noč in dan, da bi mi to sporočil. Zato tako hitim v prestolnico …’ Še povedati ni mogel do konca, le gledal mi je v oči in si mel dlani. Grozno ga je bilo gledati. ‘Ne pustite mu, da toliko govori! Hitro, napravite z njim kakor z drugimi!’ sem ukazal. Ko me je gledal v oči in v obupu jokal, se mi je neznansko zasmilil in srce se mi je stisnilo. Toda kaj sem mogel, ko sem že tako ukazal? Tudi njega smo vrgli v morje. Na strehi kajute je bil tisti slabotni menih, star kakih dvajset let, ki je imel okrog vratu obešeno torbo s sutro in jo recitiral noč in dan. Ko smo ga zgrabili in vrgli čez krov, je v naglici pograbil torbo. Lebdeč na vodi je dvignil roke in sutro držal kvišku. Vsakokrat, ko se je spet prikazal na površju, jo je vzdigoval nad glavo. ‘Ta prekleti menih še zmeraj ni mrtev!’ so govorili moji ljudje in ga z veslom silovito udarjali po glavi ter ga z dreganjem v hrbet potiskali pod vodo. A vedno znova je prihajal na površje in držal sutro kvišku. To se mi je zdelo čudno. Pozorneje sem pogledal in ob njegovi glavi, tik za njim, zagledal dva ali tri ljubke dečke z lasmi, spetimi v čope ob sencih, in z belimi šibami v rokah. Eden je menihu držal glavo, drugi pa, kot je bilo videti, podpiral roko, v kateri je vzdigoval sutro. ‘Poglejte tja!’ sem rekel možem ob sebi. ‘Kakšni dečki so tisti ob menihu?’ ‘Kje? Kje? Saj ni nikogar!’ so odgovarjali. Jaz pa sem jih razločno videl. Ti dečki so ostajali ob njem, tako da se nikakor ni potopil, temveč je kar naprej plaval na površju. Čudno se mi je zdelo in hotel sem priti stvari do dna. ‘Primi se tega!’ sem mu zaklical in mu pomolil drog. Oprijel se ga je in potegnil sem ga k ladji. ‘Zakaj to počneš? Kakšno nespametno početje!’ so mi govorili drugi. ‘Naj bo, kakor hoče. Temu menihu bom prizanesel,’ sem rekel in ga spravil na ladjo. Ko se je približal, dečkov ni bilo več videti. Vprašal sem ga: ‘Si iz prestolnice? Kam si namenjen?’ Odgovoril je: ‘S podeželja sem. Že dolgo je, kar sem postal menih, vendar še nisem mogel prejeti polnega posvečenja. Ko sem omenil, da bi rad prišel v prestolnico in tam prejel posvečenje, mi je tisti gospod rekel: “Pojdi z menoj. Na gori poznam nekoga, pa ga bom prosil, naj ti to omogoči.” Tako sem se odpravil z njim proti prestolnici.’ ‘Kdo pa so bili tisti otroci, ki so te držali za glavo in roke?’ sem ga vprašal. ‘Kdaj pa naj bi bili tam? Prav nič ne vem o tem,’ je odvrnil. ‘Tudi ob roki, s katero si vzdigoval sutro, je stal otrok. Kaj pa si sploh mislil, da si tik pred smrtjo držal torbo s sutro tako visoko?’ sem vprašal. Odgovoril je: ‘Na smrt sem bil pripravljen, zato mi življenja ni bilo žal. Mislil sem le: četudi sam umrem, ne smem dopustiti, da bi se sveta sutra še tako malo zmočila. Zato sem jo držal kvišku. Roke se mi sploh niso utrudile; nasprotno, nenavadno lahke so postale in zdelo se mi je, kakor da so se podaljšale, tako visoko sem jo mogel vzdigovati. Čeprav sem mislil, da umiram, sem čutil, da je to čudežna moč svete sutre. Neizmerno sem vam hvaležen, da mi boste prizanesli.’ Ob tem je jokal. Celo meni, ki sem imel srce brezverca, se je zasmilil in vzbudil v meni globoko spoštovanje. ‘Ali se zdaj nameravaš vrniti domov?’ sem ga vprašal. ‘Če še želiš v prestolnico, da bi prejel posvečenje, te bom spremil.’ Odgovoril je: ‘Zdaj ne mislim več na posvečenje. Samo domov bi se rad vrnil.’ Sklenil sem torej, da ga pošljem nazaj. Potem sem mu povedal: ‘Toda res so bili ljubki tisti dečki. Kdo bi vendar mogli biti, da so se mi tako prikazali?’ Menih je bil globoko ganjen in prevzelo ga je sveto spoštovanje. Solze so mu polzele po licih, ko je dejal: ‘Lotusovo sutro berem že od sedmega leta. Tudi te dni sem jo neprenehoma recitiral, saj me je bilo vsega strah. Gotovo so bile ob meni desetero rakšasij, njenih zaščitnic.’ Ko sem ga slišal, sem si celo jaz, ki sem bil kakor brezverec, mislil: kako čudovite in svete so vendar Budove sutre! V srcu se mi je porodila želja, da bi s tem menihom odšel v kak gorski tempelj. Tako sva se odpravila skupaj. S seboj sva vzela nekaj živeža, za vse drugo pa mi ni bilo več mar; vse sem prepustil svojim ljudem. Ti so me ustavljali in me zadrževali: ‘Se ti je zmešalo? Odkod naenkrat takšna pobožnost? Kaj takega vendar ni mogoče! Te je kaj obsedlo?’ Toda nisem jih poslušal. Odvrgel sem lok, tulec s puščicami, dolgi in kratki meč ter z menihom odšel v gorski tempelj, kjer je živel njegov učitelj. Tam sem postal menih, se naučil brati vso sutro in se posvetil verskim vajam. Ko sem pomislil, koliko grehov sem zagrešil, me je navdala groza. Že takrat, ko sem dal vreči v morje tistega moža, ki si je obupano mel dlani in mu je obraz zalival jok, se je v meni zganila prva želja po Budovi poti. Ko pa sem spoznal, da so ob menihu stale desetero rakšasij, se je ta želja še okrepila. Lotusova sutra se mi je zazdela tako čudovita, da sem jo želel tudi sam spoštljivo brati, in tako sem nenadoma postal to, kar sem danes.« Tako je pripovedoval starec.