Waltey

Prevod

Vrtavček in žoga sta ležala skupaj v predalu med drugimi igračami in vrtavček je rekel žogi: »Ali ne bi bila zaljubljenca, ko pa že leživa skupaj v predalu?« Toda žoga, ki je bila sešita iz safijana in je bila prav tako domišljava kakor imenitna gospodična, na kaj takega ni hotela odgovoriti.

Naslednji dan je prišel deček, ki so mu pripadale igrače. Vrtavčka je pobarval rdeče in rumeno ter mu v sredino zabil medeninast žebljiček. Ko se je vrtavček vrtel, je bil videti zares čudovit.

»Poglejte me!« je rekel žogi. »Kaj pravite zdaj? Ali ne bi bila zaljubljenca? Tako lepo se ujemava: vi skačete, jaz pa plešem! Nihče ne bi mogel biti srečnejši od naju!«

»A tako, se vam zdi?« je rekla žoga. »Najbrž ne veste, da sta bila moj oče in moja mati copata iz safijana in da imam v telesu plutovinast zamašek!« »Že, toda jaz sem iz mahagonijevega lesa!« je rekel vrtavček. »In sam mestni sodnik me je izstružil. Svojo stružnico ima in to mu je bilo v veliko veselje!«

»Pa naj temu verjamem?« je rekla žoga. »Naj me nikoli več ne šibajo, če lažem!« je odgovoril vrtavček. »Zelo lepo znate govoriti sebi v prid!« je rekla žoga. »Toda vseeno ne morem, saj sem tako rekoč že napol zaročena z lastovcem! Vsakič, ko poletim kvišku, pomoli glavo iz gnezda in reče: ‘Bi hoteli?’ In v srcu sem že rekla da, to pa je skoraj toliko kot pol zaroke! Vendar vam obljubim, da vas ne bom nikoli pozabila!«

»To mi bo pa res v veliko pomoč!« je rekel vrtavček in potem nista več govorila drug z drugim. Naslednji dan so žogo vzeli iz predala. Vrtavček je gledal, kako je poletela visoko v zrak kakor ptica, nazadnje je sploh ni bilo več mogoče videti. Vsakič se je spet vrnila, a vselej je visoko odskočila, ko se je dotaknila tal. To je bilo bodisi zaradi hrepenenja bodisi zato, ker je imela v telesu plutovinast zamašek. Devetič pa je žoga izginila in se ni več vrnila. Deček je iskal in iskal, toda žoge ni bilo nikjer.

»Že vem, kje je!« je vzdihnil vrtavček. »V lastovjem gnezdu je in poročena z lastovcem!« Bolj ko je vrtavček mislil na to, bolj je bil zaljubljen v žogo. Prav zato, ker je ni mogel dobiti, je njegova ljubezen rasla. To, da si je izbrala drugega, je bilo pri vsem skupaj nekaj posebnega. Vrtavček je plesal naokrog in se vrtel, a ves čas je mislil na žogo, ki je bila v njegovih mislih čedalje lepša. Tako je minilo veliko let in ljubezen je postala stara ljubezen.

In tudi vrtavček ni bil več mlad! Toda nekega dne so ga vsega pozlatili. Še nikoli ni bil videti tako lep. Zdaj je bil zlat vrtavček in poskakoval je, da je kar brnelo za njim. Da, to je bilo nekaj! Toda nenadoma je skočil previsoko in – izginil!

Iskali so in iskali, celo spodaj v kleti, pa ga niso mogli najti. Kje je bil? Skočil je v čeber za smeti, kjer je ležalo vse mogoče: zeljni koceni, pometene smeti in pesek, ki je padel iz žleba.

»Zdaj sem pa res na lepem! Tukaj se bo pozlata kmalu odluščila z mene! In med kakšne reveže sem zašel!« Postrani je pogledal dolg zeljni kocen, s katerega so obrali skoraj vse, in neko čudno okroglo stvar, ki je bila videti kakor staro jabolko. Toda ni bilo jabolko; bila je stara žoga, ki je dolga leta ležala zgoraj v žlebu in jo je vso prepojila voda.

»Hvala bogu, da je vendarle prišel kdo mojega stanu, s katerim se lahko pogovorim!« je rekla žoga in si ogledovala pozlačenega vrtavčka. »Pravzaprav sem iz safijana, sešile so me dekliške roke in v telesu imam plutovinast zamašek, a tega mi nihče ne bi prisodil! Skoraj bi se poročila z lastovcem, potem pa sem padla v žleb in tam pet let ležala in se namakala! To je dolga doba za gospodično, verjemite mi!«

Toda vrtavček ni rekel ničesar. Mislil je na svojo nekdanjo ljubezen in bolj ko je poslušal, jasneje mu je postajalo, da je to ona. Tedaj je prišla služkinja, da bi izpraznila čeber. »Oho, tukaj je zlati vrtavček!« je rekla.

In vrtavček se je vrnil v sobo, kjer je bil deležen velikega spoštovanja in časti, o žogi pa ni bilo več slišati ničesar. Vrtavček tudi ni nikoli več govoril o svoji stari ljubezni. Ta mine, ko ljubljena pet let leži v žlebu in se namaka; še prepoznaš je ne več, ko jo srečaš v čebru za smeti.

Izvirnik

Eventyr af Hans Christian Andersen

Toppen og bolden lå i skuffe sammen mellem andet legetøj, og så sagde toppen til bolden: "Skal vi ikke være kærestefolk, siden vi dog ligger i skuffe sammen"; men bolden, der var syet af safian, og bildte sig lige så meget ind, som en fin frøken, ville ikke svare på sådant noget.

Næste dag kom den lille dreng, der ejede legetøjet, han malede toppen over med rødt og gult, og slog et messingsøm midt i den; det så just prægtigt ud, når toppen svingede rundt.

"Se på mig!" sagde den til bolden. "Hvad siger De nu? skulle vi så ikke være kærestefolk, vi passer så godt sammen, De springer og jeg danser! lykkeligere end vi to kunne ingen blive!"

"Så, tror De det!" sagde bolden, "De ved nok ikke, at min fader og moder har været safianstøfler, og at jeg har en prop i livet!"

"Ja, men jeg er af mahognitræ!" sagde toppen, "og byfogeden har selv drejet mig, han har sin egen drejebænk, og det var ham en stor fornøjelse!"

"Ja, kan jeg stole på det!" sagde bolden.

"Gid jeg aldrig få pisk om jeg lyver!" svarede toppen.

"De taler meget godt for Dem!" sagde bolden, "men jeg kan dog ikke, jeg er så godt som halv forlovet med en svale! hver gang jeg går til vejrs, stikker den hovedet ud af reden og siger: "Vil De?" og nu har jeg indvortes sagt ja, og det er så godt som en halv forlovelse! men jeg lover Dem, jeg skal aldrig glemme Dem!"

"Ja, det skal stort hjælpe!" sagde toppen, og så talte de ikke til hinanden.

Næste dag blev bolden taget frem; toppen så, hvor den fór højt op i luften, ligesom en fugl, man kunne til sidst slet ikke øjne den; hver gang kom den tilbage igen, men gjorde altid et højt spring, når den rørte jorden; og det kom enten af længsel, eller fordi den havde en prop i livet. Den niende gang blev bolden borte og kom ikke mere igen; og drengen søgte og søgte, men borte var den.

"Jeg ved nok, hvor den er!" sukkede toppen, "den er i svalereden og er gift med svalen!"

Jo mere toppen tænkte derpå, des mere indtaget blev han i bolden; just fordi han ikke kunne få hende, derfor tog kærligheden til; at hun havde taget en anden, det var det aparte ved det; og toppen dansede rundt og snurrede, men altid tænkte den på bolden, der i tankerne blev kønnere og kønnere. Således gik mange år - og så var det en gammel kærlighed.

Og toppen var ikke ung mere -! men så blev den en dag hel og holden forgyldt; aldrig havde den set så dejlig ud; den var nu en guldtop og sprang, så det snurrede efter. Jo, det var noget! men med ét sprang den for højt og, – borte var den!

Man søgte og søgte, selv nede i kælderen, den var dog ikke at finde.

- Hvor var den?

Den var sprunget i skarnfjerdingen, hvor der lå alle slags, kålstokke, fejeskarn og grus, der var faldet ned fra tagrenden.

"Nu ligger jeg rigtignok godt! her kan snart forgyldningen gå af mig! og hvad det er for nogle prakkere jeg er kommet imellem!" og så skævede den til en lang kålstok, der var pillet alt for nær, og til en underlig rund ting, der så ud som et gammelt æble; – men det var intet æble, det var en gammel bold, der i mange år havde ligget oppe i tagrenden, og som vandet havde sivet igennem.

"Gud ske lov, der dog kommer en af ens lige, som man kan tale med!" sagde bolden og betragtede den forgyldte top. "Jeg er egentlig af safian, syet af jomfruhænder, og har en prop i livet, men det skulle ingen se på mig! jeg var lige ved at holde bryllup med en svale, men så faldt jeg i tagrenden, og der har jeg ligget i fem år og sivet! Det er en lang tid, kan de tro, for en jomfru!"

Men toppen sagde ikke noget, han tænkte på sin gamle kæreste, og jo mere han hørte, desto klarere blev det ham, at det var hende.

Da kom tjenestepigen og ville vende fjerdingen: "Hejsa, der er guldtoppen!" sagde hun.

Og toppen kom igen i stuen til stor agt og ære, men bolden hørte man intet om, og toppen snakkede aldrig mere om sin gamle kærlighed; den går over, når kæresten har ligget fem år i en vandrende og sivet, ja man kender hende aldrig igen, når man møder hende i skarnfjerdingen.

Nalagam bralnik