Prevod

Pred mnogimi leti je živel cesar, ki je imel lepa nova oblačila tako neznansko rad, da je ves svoj denar zapravil za to, da bi bil čim lepše opravljen. Ni mu bilo mar za vojake, ne za gledališče in ne za vožnje v gozd, razen če je lahko ob tem razkazoval svoja nova oblačila. Za vsako uro dneva je imel drugo obleko, in kakor za kralja pravijo, da je na posvetu, so tu vedno govorili: »Cesar je v garderobi!«

V velikem mestu, kjer je živel, je bilo zelo živahno. Vsak dan je prihajalo veliko tujcev, nekega dne pa sta prišla tudi dva sleparja. Izdajala sta se za tkalca in trdila, da znata tkati najlepše blago, kar si ga je mogoče zamisliti. Ne le da so bile barve in vzorec izredno lepi, tudi oblačila, sešita iz tega blaga, so imela čudežno lastnost: bila so nevidna vsakomur, ki ni bil sposoben za svojo službo ali pa je bil nedopustno neumen.

»To bi bila pa čudovita oblačila,« si je mislil cesar. »Če bi jih nosil, bi lahko ugotovil, kateri možje v mojem cesarstvu niso sposobni za službo, ki jo opravljajo. Ločil bi lahko pametne od neumnih! Da, to blago mi morata nemudoma stkati!« In sleparjema je dal veliko denarja vnaprej, da bi se lotila dela.

Postavila sta dvoje statev in se delala, da tketa, čeprav na statvah ni bilo prav ničesar. Brez obotavljanja sta zahtevala najfinejšo svilo in najžlahtnejše zlato; vse sta spravila v svojo malho, sama pa delala za praznimi statvami pozno v noč.

»Zdaj bi pa res rad vedel, kako daleč sta z blagom!« si je mislil cesar. A pri srcu mu je postalo nekoliko tesno ob misli, da ga tisti, ki je neumen ali ni sposoben za svojo službo, ne more videti. Sicer je bil prepričan, da se zase nima česa bati, vendar je hotel najprej poslati koga drugega pogledat, kako napreduje delo. Vsi v mestu so vedeli, kakšno čudežno moč ima blago, in vsak je komaj čakal, da bi izvedel, kako nesposoben ali neumen je njegov sosed.

»K tkalcema bom poslal svojega starega poštenega ministra!« si je mislil cesar. »On bo najbolje presodil, kakšno je blago, saj je pameten in nihče ne opravlja svoje službe bolje od njega!«

Stari dobri minister je stopil v dvorano, kjer sta sleparja sedela in delala za praznimi statvami. »Bog pomagaj!« si je mislil stari minister in na široko odprl oči. »Saj ničesar ne vidim!« Toda tega ni povedal.

Sleparja sta ga prijazno povabila bliže in ga vprašala, ali ni vzorec lep in ali niso barve čudovite. Kazala sta na prazne statve, ubogi stari minister pa je še naprej široko odpiral oči, vendar ni videl ničesar, saj tam tudi ni bilo ničesar. »Ljubi Bog!« si je mislil. »Ali sem neumen? Tega nisem nikoli verjel in tega ne sme nihče izvedeti! Mar nisem sposoben za svojo službo? Ne, nikakor ne smem povedati, da blaga ne vidim!«

»No, nič ne rečete!« je pripomnil eden od tkalcev. »O, prekrasno je! Naravnost očarljivo!« je rekel stari minister in gledal skozi očala. »Ta vzorec in te barve! Da, cesarju bom povedal, da mi je nadvse všeč!«

»To naju pa veseli!« sta rekla tkalca in mu začela naštevati barve ter opisovati nenavadni vzorec. Stari minister je pozorno poslušal, da bi lahko cesarju ob vrnitvi povedal isto, in tako je tudi storil.

Zdaj sta sleparja zahtevala še več denarja, še več svile in zlata, češ da vse to potrebujeta za tkanje. Vse sta spravila v svoje žepe, na statve pa ni prišla niti nitka. Še naprej sta kakor prej tkala na praznih statvah.

Cesar je kmalu poslal še drugega poštenega uradnika, da bi pogledal, kako napreduje tkanje in ali bo blago kmalu gotovo. Godilo se mu je enako kakor prvemu: gledal je in gledal, a ker tam ni bilo drugega kot prazne statve, ni mogel ničesar videti.

»Kajne, kako lepo blago!« sta rekla sleparja ter mu kazala in opisovala čudoviti vzorec, ki ga sploh ni bilo. »Neumen že nisem!« si je mislil mož. »Torej nisem sposoben za svojo imenitno službo? To je pa res čudno! Vendar tega ne smem pokazati!« Zato je hvalil blago, ki ga ni videl, in jima zagotavljal, kako ga navdušujejo prelepe barve in čudoviti vzorec. »Da, naravnost očarljivo je!« je povedal cesarju.

Vsi v mestu so govorili o prekrasnem blagu. Zdaj si ga je hotel ogledati tudi cesar, dokler je bilo še na statvah. S celo množico izbranih mož, med katerimi sta bila tudi oba poštena stara uradnika, ki sta že bila tam, se je odpravil k prekanjenima sleparjema. Ta sta zdaj tkala na vso moč, vendar brez ene same nitke.

»Kajne, kako veličastno je!« sta rekla oba poštena uradnika. »Poglejte, vaše veličanstvo, kakšen vzorec, kakšne barve!« In kazala sta na prazne statve, saj sta verjela, da drugi blago gotovo vidijo.

»Kaj je zdaj to!« si je mislil cesar. »Ničesar ne vidim! To je vendar grozno! Sem neumen? Nisem sposoben biti cesar? To bi bilo najhujše, kar bi se mi lahko zgodilo!« — »O, zelo lepo je!« je rekel cesar. »Nadvse sem zadovoljen!« Zadovoljno je prikimal in opazoval prazne statve; ni hotel povedati, da ničesar ne vidi. Vse njegovo spremstvo je gledalo in gledalo, a videlo ni nič več kakor drugi. Vendar so vsi ponavljali za cesarjem: »O, zelo lepo je!« Svetovali so mu, naj ta nova, prečudovita oblačila prvič obleče za veliki sprevod, ki se je bližal. »Veličastno je! Ljubko! Odlično!« je šlo od ust do ust in vsi so bili nadvse navdušeni. Cesar je vsakemu od sleparjev podelil viteški križ, ki naj bi ga nosila v gumbnici, in naziv dvornega tkalca.

Vso noč pred dopoldnevom, ko naj bi bil sprevod, sta sleparja bedela ob več kot šestnajstih prižganih svečah. Ljudje so lahko videli, kako hitita, da bi dokončala cesarjeva nova oblačila. Delala sta se, da jemljeta blago s statev, z velikimi škarjami sta rezala po zraku, šivala z iglo brez niti in nazadnje rekla: »Glejte, zdaj so oblačila gotova!«

Cesar je v spremstvu svojih najimenitnejših dvorjanov prišel k njima. Sleparja sta dvignila vsak po eno roko, kakor da nekaj držita, in rekla: »Glejte, tu so hlače! Tu je suknja! Tu plašč!« In tako naprej. »Lahka so kakor pajčevina! Človek bi mislil, da nima ničesar na sebi, toda prav v tem je njihova odlika!«

»Da!« so rekli vsi dvorjani, vendar niso videli ničesar, saj tam ni bilo ničesar. »Bi vaše cesarsko veličanstvo blagovolilo sleči svoja oblačila?« sta vprašala sleparja. »Potem vam bova oblekla nova, tu pred velikim ogledalom!«

Cesar je slekel vsa svoja oblačila, sleparja pa sta se delala, da mu oblačita kos za kosom nova oblačila, ki naj bi jih bila sešila, in cesar se je obračal pred ogledalom.

»Bog, kako vam pristajajo! Kako lepo se vam prilegajo!« so govorili vsi. »Kakšen vzorec! Kakšne barve! To je dragocena oprava!« »Zunaj že čakajo z baldahinom, ki ga bodo v sprevodu nosili nad vašim veličanstvom!« je rekel veliki ceremonijalni mojster.

»Da, saj sem pripravljen!« je rekel cesar. »Kajne, kako lepo se mi prilega?« In še enkrat se je obrnil pred ogledalom, saj je moral dajati vtis, da si skrbno ogleduje svojo razkošno opravo.

Komorniki, ki naj bi nosili vlečko, so z rokami tipali po tleh, kakor da jo pobirajo, nato pa hodili z rokami v zraku. Niso si upali pokazati, da ničesar ne vidijo.

Tako je cesar stopal v sprevodu pod prelepim baldahinom in vsi ljudje na ulici in pri oknih so govorili: »Bog, kako čudovita so cesarjeva nova oblačila! Kakšno prelepo vlečko ima njegova suknja! Kako imenitno se mu prilega!« Nihče ni hotel pokazati, da ničesar ne vidi, saj bi to pomenilo, da ni sposoben za svojo službo ali pa je zelo neumen. Nobena cesarjeva oblačila še niso požela tolikšnega občudovanja.

»Saj nima ničesar na sebi,« je rekel majhen otrok. »Ljubi Bog, poslušajte glas nedolžnega otroka,« je rekel njegov oče; in ljudje so drug drugemu šepetaje ponavljali otrokove besede.

»Saj nima ničesar na sebi!« je nazadnje zavpilo vse ljudstvo. Cesarja je spreletel srh, saj se mu je zdelo, da imajo prav, vendar si je mislil: »Zdaj moram zdržati do konca sprevoda.« In komorniki so hodili za njim in nosili vlečko, ki je sploh ni bilo.