Prevod
Vrtavček in žoga sta ležala skupaj v predalu med drugimi igračami in vrtavček je rekel žogi: »Ali ne bi bila zaljubljenca, ko pa že leživa skupaj v predalu?« Toda žoga, ki je bila sešita iz safijana in je bila prav tako domišljava kakor imenitna gospodična, na kaj takega ni hotela odgovoriti.
Naslednji dan je prišel deček, ki so mu pripadale igrače. Vrtavčka je pobarval rdeče in rumeno ter mu v sredino zabil medeninast žebljiček. Ko se je vrtavček vrtel, je bil videti zares čudovit.
»Poglejte me!« je rekel žogi. »Kaj pravite zdaj? Ali ne bi bila zaljubljenca? Tako lepo se ujemava: vi skačete, jaz pa plešem! Nihče ne bi mogel biti srečnejši od naju!«
»A tako, se vam zdi?« je rekla žoga. »Najbrž ne veste, da sta bila moj oče in moja mati copata iz safijana in da imam v telesu plutovinast zamašek!« »Že, toda jaz sem iz mahagonijevega lesa!« je rekel vrtavček. »In sam mestni sodnik me je izstružil. Svojo stružnico ima in to mu je bilo v veliko veselje!«
»Pa naj temu verjamem?« je rekla žoga. »Naj me nikoli več ne šibajo, če lažem!« je odgovoril vrtavček. »Zelo lepo znate govoriti sebi v prid!« je rekla žoga. »Toda vseeno ne morem, saj sem tako rekoč že napol zaročena z lastovcem! Vsakič, ko poletim kvišku, pomoli glavo iz gnezda in reče: ‘Bi hoteli?’ In v srcu sem že rekla da, to pa je skoraj toliko kot pol zaroke! Vendar vam obljubim, da vas ne bom nikoli pozabila!«
»To mi bo pa res v veliko pomoč!« je rekel vrtavček in potem nista več govorila drug z drugim. Naslednji dan so žogo vzeli iz predala. Vrtavček je gledal, kako je poletela visoko v zrak kakor ptica, nazadnje je sploh ni bilo več mogoče videti. Vsakič se je spet vrnila, a vselej je visoko odskočila, ko se je dotaknila tal. To je bilo bodisi zaradi hrepenenja bodisi zato, ker je imela v telesu plutovinast zamašek. Devetič pa je žoga izginila in se ni več vrnila. Deček je iskal in iskal, toda žoge ni bilo nikjer.
»Že vem, kje je!« je vzdihnil vrtavček. »V lastovjem gnezdu je in poročena z lastovcem!« Bolj ko je vrtavček mislil na to, bolj je bil zaljubljen v žogo. Prav zato, ker je ni mogel dobiti, je njegova ljubezen rasla. To, da si je izbrala drugega, je bilo pri vsem skupaj nekaj posebnega. Vrtavček je plesal naokrog in se vrtel, a ves čas je mislil na žogo, ki je bila v njegovih mislih čedalje lepša. Tako je minilo veliko let in ljubezen je postala stara ljubezen.
In tudi vrtavček ni bil več mlad! Toda nekega dne so ga vsega pozlatili. Še nikoli ni bil videti tako lep. Zdaj je bil zlat vrtavček in poskakoval je, da je kar brnelo za njim. Da, to je bilo nekaj! Toda nenadoma je skočil previsoko in – izginil!
Iskali so in iskali, celo spodaj v kleti, pa ga niso mogli najti. Kje je bil? Skočil je v čeber za smeti, kjer je ležalo vse mogoče: zeljni koceni, pometene smeti in pesek, ki je padel iz žleba.
»Zdaj sem pa res na lepem! Tukaj se bo pozlata kmalu odluščila z mene! In med kakšne reveže sem zašel!« Postrani je pogledal dolg zeljni kocen, s katerega so obrali skoraj vse, in neko čudno okroglo stvar, ki je bila videti kakor staro jabolko. Toda ni bilo jabolko; bila je stara žoga, ki je dolga leta ležala zgoraj v žlebu in jo je vso prepojila voda.
»Hvala bogu, da je vendarle prišel kdo mojega stanu, s katerim se lahko pogovorim!« je rekla žoga in si ogledovala pozlačenega vrtavčka. »Pravzaprav sem iz safijana, sešile so me dekliške roke in v telesu imam plutovinast zamašek, a tega mi nihče ne bi prisodil! Skoraj bi se poročila z lastovcem, potem pa sem padla v žleb in tam pet let ležala in se namakala! To je dolga doba za gospodično, verjemite mi!«
Toda vrtavček ni rekel ničesar. Mislil je na svojo nekdanjo ljubezen in bolj ko je poslušal, jasneje mu je postajalo, da je to ona. Tedaj je prišla služkinja, da bi izpraznila čeber. »Oho, tukaj je zlati vrtavček!« je rekla.
In vrtavček se je vrnil v sobo, kjer je bil deležen velikega spoštovanja in časti, o žogi pa ni bilo več slišati ničesar. Vrtavček tudi ni nikoli več govoril o svoji stari ljubezni. Ta mine, ko ljubljena pet let leži v žlebu in se namaka; še prepoznaš je ne več, ko jo srečaš v čebru za smeti.
