Prevod

Na vzhodnem podeželju okraja Mao v pokrajini Kuaiji je živelo dekle s priimkom Wu in osebnim imenom Wangzi. Stara je bila šestnajst let in ljubkega videza. V njeni vasi je živel nekdo, ki je znal z bobnanjem in plesom častiti božanstva. Povabil jo je k obredu in odpravila se je tja. Hodila je ob nasipu, ko je na pol poti nenadoma zagledala plemenitega gospoda izjemno lepe in dostojanstvene zunanjosti. Peljal se je v čolnu z več kot desetimi krepkimi veslači. Nekemu spremljevalcu je naročil, naj Wangzi vpraša: »Kam si namenjena?« Povedala mu je vse o svojem opravku. Gospod je dejal: »Prav tja sem namenjen tudi sam. Stopi v čoln in pojdi z nami.« Wangzi je povabilo vljudno odklonila, češ da si ne drzne. Nenadoma je izginil. Ko se je Wangzi prišla poklonit pred božji prestol, je zagledala gospoda iz čolna, kako tam svečano sedi: bil je kip gospoda Jianga. Vprašal jo je: »Zakaj prihajaš tako pozno?« in ji vrgel dve mandarini. Odtlej se ji je pogosto prikazoval in med njima je vzklila globoka ljubezen. Kadar si je česa zaželela, se je to vselej spustilo k njej iz zraka. Nekoč si je zaželela pojesti dva krapa in brž sta se pred njo znašli dve sveži ribi. Wangzi je dehtela tako močno, da je bilo njen vonj čutiti več lijev daleč, in ob njej so se dogajali številni čudeži. Vse prebivalstvo okraja ji je izkazovalo čast in ji služilo. Po treh letih pa se je Wangzi v srcu nenadoma začela ozirati drugam in božanstvo jo je prenehalo obiskovati.