Prevod

Xie Yu iz okrožja Chen, upravitelj Langye, se je mudil v prestolnici. V tistih krajih so divjali tigri in pobili veliko ljudi. Neki mož je v majhnem čolnu prevažal svojo mlado ženo; v čoln je imel zapičen velik meč. Ob mraku je priplul do stražnice. Poveljnik straže je prišel ven in mu dejal: »Tod je zadnje čase vse zaraščeno in nevarno. Z ženo v tako majhnem čolnu res ni lahko potovati. Ostanita čez noč pri stražnici.« Ko so si izmenjali še nekaj besed, se je poveljnik vrnil v stražnico. Žena je stopila na breg, a jo je pri priči odnesla tigrica. Mož je izpulil meč, glasno zavpil in se pognal za njo. Že od nekdaj je častil markiza Jianga, zato ga je zdaj klical na pomoč. Tako je prehodil kakih deset lijev, ko se je pred njim nenadoma pojavila črno oblečena postava in mu začela kazati pot. Sledil ji je še kakih dvajset lijev, zagledal veliko drevo in nato prišel do brloga. Tigriči so zaslišali korake in misleč, da se vrača njihova mati, vsi pritekli ven. Mož jih je na mestu pobil. Nato se je z izvlečenim mečem skril ob drevesu in dolgo čakal, preden se je tigrica naposled vrnila. Ženo je spustila na tla in jo začela ritensko vleči v brlog. Mož je zamahnil z mečem in tigrico čez ledja presekal na dvoje. Tigrica je bila mrtva, žena pa je še živela. Proti jutru je že lahko govorila. Ko jo je vprašal, kaj se je zgodilo, je rekla: »Brž ko me je zgrabila, si me je naložila na hrbet in me odložila šele tik pred brlogom. Nič mi ni, le rastlinje in veje so me opraskali.« Pomagal ji je nazaj do čolna. Naslednjo noč je sanjal, da mu je nekdo rekel: »Markiz Jiang me je poslal, da ti pomagam. Ali veš?« Ko se je vrnil domov, je zaklal prašiča in mu ga daroval.