Prevod
Nekoč je živela deklica, ki sta ji oče in mati umrla, ko je bila še čisto majhna. Na koncu vasi je v hišici povsem sama živela njena botra, ki se je preživljala s predenjem, tkanjem in šivanjem. Starkica je vzela osirotelega otroka k sebi, ga navajala na delo in vzgajala v pobožnosti. Ko je bilo deklici petnajst let, je botra zbolela, jo poklicala k svoji postelji in rekla: »Ljuba hčerka, čutim, da se bliža moj konec. Zapuščam ti hišico, v njej boš varna pred vetrom in slabim vremenom, pa še vreteno, tkalski čolniček in iglo, s katerimi si boš lahko služila kruh.« Nato ji je položila roke na glavo, jo blagoslovila in dejala: »Le Boga ohrani v srcu, pa ti bo dobro na svetu.« Potem je zaprla oči, in ko so jo nesli pokopat, je deklica bridko jokala za krsto in ji izkazala poslednjo čast.
Deklica je zdaj živela v hišici čisto sama, bila je pridna, predla je, tkala in šivala, in vse, kar je počela, je spremljal blagoslov dobre starkice. Zdelo se je, kakor da se lan v shrambi množi kar sam od sebe, in kadar je stkala kos platna ali preprogo ali sešila srajco, se je takoj našel kupec, ki ji je bogato plačal. Tako ni trpela pomanjkanja in je lahko še kaj delila z drugimi.
V tistem času je kraljevič potoval po deželi in si iskal nevesto. Revne naj ne bi izbral, bogate pa sam ni hotel. Zato je rekel: »Moja žena bo tista, ki je obenem najrevnejša in najbogatejša.« Ko je prišel v vas, kjer je živela deklica, je kakor povsod drugod vprašal, katera je tam najbogatejša in katera najrevnejša. Najprej so mu povedali za najbogatejšo, najrevnejša pa je, so rekli, deklica, ki živi v hišici čisto na koncu vasi. Bogata je sedela pred hišnimi vrati, vsa razkošno opravljena, in ko se je kraljevič približal, je vstala, mu šla naproti in se mu priklonila. Pogledal jo je, ni rekel niti besede in je odjahal naprej. Ko je prišel do hišice revne deklice, ta ni stala pred vrati, ampak je sedela v svoji sobici. Ustavil je konja in skozi okno, v katero je sijalo svetlo sonce, zagledal deklico, kako sedi za kolovratom in marljivo prede. Dvignila je pogled, in ko je opazila, da kraljevič gleda v sobo, je vsa zardela, povesila oči in predla naprej. Ali je bila nit tokrat povsem enakomerna, ne vem, predla pa je tako dolgo, dokler kraljevič ni spet odjahal. Potem je stopila k oknu, ga odprla in rekla: »Tako vroče je v sobi,« vendar je gledala za njim, dokler je še lahko razločila bela peresa na njegovem klobuku.
Deklica je spet sedla k delu v svoji sobici in predla naprej. Tedaj se je spomnila izreka, ki ga je starkica včasih ponavljala, kadar je deklica sedela pri delu, in si je zapela:
»Vreteno, vreteno, ven odhiti, snubca v hišo mi pripelji.« In kaj se je zgodilo? Vreteno ji je v hipu skočilo iz roke in skozi vrata na plano. Ko je začudena vstala in pogledala za njim, je videla, kako veselo pleše proti polju in vleče za seboj bleščečo zlato nit. Kmalu ji je izginilo izpred oči. Ker deklica ni imela več vretena, je vzela v roke tkalski čolniček, sedla za statve in začela tkati.
Vreteno pa je plesalo naprej in ravno ko je niti zmanjkalo, je dohitelo kraljeviča. »Kaj pa vidim?« je vzkliknil. »Ali mi hoče vreteno pokazati pot?« Obrnil je konja in odjahal nazaj ob zlati niti. Deklica pa je sedela pri svojem delu in pela:
»Čolniček, čolniček, lepo tki, snubca v hišo mi pripelji.« Čolniček ji je pri priči skočil iz roke in skozi vrata na plano. Pred pragom pa je začel tkati preprogo, lepšo, kot jo je kdo kdaj videl. Na obeh straneh so cvetele vrtnice in lilije, po sredini pa so se na zlati podlagi vzpenjale zelene vitice, med katerimi so skakali zajci in kunci. Jeleni in srne so med njimi stegovali glave, zgoraj na vejah pa so sedele pisane ptice; manjkalo je le še, da bi zapele. Čolniček je skakal sem ter tja in zdelo se je, kakor da vse raste kar samo od sebe.
Ker je čolniček pobegnil, je deklica sedla k šivanju. V roki je držala iglo in pela: »Igla, igla, z ostro konico, pospravi za snubca vso hišico.«
Tedaj ji je igla skočila iz prstov in kakor blisk švigala po sobi sem ter tja. Bilo je, kakor da delajo nevidni duhovi: mizo in klopi je v hipu prekrilo zeleno sukno, stole žamet, ob oknih pa so se spustile svilene zavese. Komaj je igla naredila zadnji vbod, je deklica skozi okno že zagledala bela peresa na klobuku kraljeviča, ki ga je vreteno po zlati niti pripeljalo do nje. Razjahal je in po preprogi stopil v hišo. Ko je vstopil v sobo, je deklica stala pred njim v svoji revni obleki, vendar je v njej žarela kakor vrtnica na grmu. »Ti si najrevnejša in obenem najbogatejša,« ji je rekel. »Pojdi z menoj, moja nevesta boš.« Molčala je, vendar mu je podala roko. Tedaj jo je poljubil, jo odpeljal iz hiše, dvignil na svojega konja in jo odpeljal v kraljevi grad, kjer so z velikim veseljem obhajali poroko. Vreteno, tkalski čolniček in iglo so spravili v zakladnico in jih hranili z velikim spoštovanjem.
