Prevod
V neki vasi je živela revna starka, ki je nabrala dovolj fižola za en obrok in ga hotela skuhati. Na ognjišču je pripravila ogenj, in da bi hitreje zagorel, ga je zanetila s pestjo slame. Ko je fižol stresala v lonec, ji je neopazno ušel en fižolček in obležal na tleh poleg slamice. Kmalu zatem je z ognjišča k njima skočil še žareč ogeljček. Tedaj je slamica spregovorila: "Draga prijatelja, od kod sta prišla?" Ogeljček je odgovoril: "Na srečo sem ušel iz ognja, in če se ne bi z vsemi močmi iztrgal iz njega, bi me čakala gotova smrt: zgorel bi v pepel." Fižolček je rekel: "Tudi jaz sem jo odnesel s celo kožo, a če bi me starka spravila v lonec, bi me brez usmiljenja skuhala v kašo kakor moje tovariše." – "Mar bi mene doletela kaj boljša usoda?" je rekla slamica. "Vse moje brate je starka pustila zgoreti v ognju in dimu, šestdeset jih je naenkrat zgrabila in pokončala. Na srečo sem ji spolzela med prsti." – "Kaj pa naj zdaj storimo?" je vprašal ogeljček. – "Mislim," je odgovoril fižolček, "da bi morali, ker smo tako srečno ušli smrti, držati skupaj kakor dobri tovariši in se skupaj odpraviti v tujo deželo, da nas tu ne doleti še kakšna nesreča."
Predlog je bil drugima dvema všeč in skupaj so se odpravili na pot. Kmalu pa so prišli do potočka, in ker čezenj ni bilo ne mostu ne brvi, niso vedeli, kako naj pridejo na drugo stran. Slamica se je domislila rešitve in rekla: "Legla bom počez, pa bosta lahko šla po meni kakor po mostu." Slamica se je torej raztegnila od enega brega do drugega, ogeljček, ki je bil vročekrvne narave, pa je takoj pogumno podrobil po novem mostu. Ko je prišel do sredine in pod seboj zaslišal šumenje vode, ga je vendarle postalo strah: obstal je in si ni upal naprej. Slamica pa je začela goreti, se prelomila na dvoje in padla v potok. Ogeljček je zdrsnil za njo, zacvrčal, ko je padel v vodo, in izdihnil. Fižolček, ki je iz previdnosti še ostal na bregu, se je ob tem pripetljaju moral zasmejati. Ni se mogel ustaviti in se je smejal tako silovito, da je počil. Tudi po njem bi bilo, če ne bi na srečo ob potoku počival krojač, ki je potoval po svetu. Ker je imel usmiljeno srce, je vzel iglo in sukanec ter fižolček zašil. Fižolček se mu je najlepše zahvalil, toda ker je krojač uporabil črn sukanec, imajo od takrat vsi fižolčki črn šiv.
