Prevod

Vrabec je imel v lastovičjem gnezdu štiri mladiče. Ko so že znali leteti, so hudobni fantje podrli gnezdo, a so vsi srečno odleteli v sunku vetra. Staremu vrabcu je bilo zdaj žal, da svojih sinov, preden so odšli v svet, ni posvaril pred vsakovrstnimi nevarnostmi in jim dal dobrih naukov.

Jeseni se je na pšeničnem polju zbralo veliko vrabcev. Tam je stari našel svoje štiri mladiče in jih ves vesel odpeljal domov. »Ah, moji ljubi sinovi, koliko skrbi ste mi povzročili čez poletje, ko vas je veter odnesel, še preden sem vas utegnil poučiti! Poslušajte moje besede, ubogajte očeta in dobro pazite nase: drobne ptice morajo prestati velike nevarnosti!« Nato je najstarejšega vprašal, kje se je zadrževal čez poletje in kako se je preživljal. »Držal sem se vrtov ter iskal gosenice in črvičke, dokler niso dozorele češnje.« »Ah, moj sin,« je rekel oče, »takšna hrana ni slaba, a ob njej preži velika nevarnost. Zato odslej dobro pazi nase, zlasti kadar hodijo po vrtovih ljudje, ki nosijo dolge zelene palice, votle znotraj in z luknjico na vrhu.« »Da, oče, kaj pa, če je na luknjico z voskom prilepljen zelen listek?« je vprašal sin. »Kje si pa to videl?« »Na vrtu nekega trgovca,« je odgovoril mladič. »O, moj sin,« je rekel oče, »trgovci so prebrisani ljudje! Če si bil med takšnimi posvetneži, si se že dovolj naučil svetne zvitosti. Glej le, da jo boš prav uporabljal, in ne zaupaj preveč vase.«

Nato je vprašal drugega: »Kje pa si ti prebival?« »Na dvoru,« je odgovoril sin. »Vrabci in druge nespametne ptičice ne sodijo tja, kjer je toliko zlata, žameta, svile, orožja, oklepov, skobcev, sov in sokolov. Drži se konjskih hlevov, kjer vejejo oves, ali krajev, kjer mlatijo žito, pa ti bo sreča v miru naklonila vsakdanja zrnca.« »Da, oče,« je rekel ta sin, »toda če hlevski fantje nastavljajo pasti ter v slamo privezují zanke in pentlje, tudi tam marsikateri obvisi.« »Kje si pa to videl?« je vprašal stari. »Na dvoru, pri konjskem hlapcu.« »O, moj sin, dvorni fantje so hudobni fantje! Če si bil na dvoru in med gospodo, pa tam nisi pustil nobenega peresa, si se že precej naučil in boš v svetu gotovo znal odnesti celo kožo. A vendar glej okoli sebe in nadse: volkovi pogosto požrejo tudi pametne psičke.«

Oče je poklical k sebi še tretjega: »Kje si pa ti poskušal srečo?« »Na kolovozih in deželnih cestah sem se trudil za preživetje in tam tu in tam našel kakšno zrnce ali drobec kaše.« »To je res dobra hrana,« je rekel oče, »vendar bodi vselej na preži in skrbno opazuj okolico, zlasti kadar se kdo skloni, da bi pobral kamen. Tedaj se nikar ne zadržuj dolgo tam.« »Res je,« je rekel sin, »kaj pa, če ima kdo kamen že spravljen v nedrju ali žepu?« »Kje si pa to videl?« »Pri rudarjih, ljubi oče. Ko pridejo iz rova, navadno nosijo s seboj kamne.« »Rudarji, delavci, iznajdljivi ljudje! Če si bil med rudarskimi fanti, si že marsikaj videl in izkusil.

Pojdi torej, a vseeno dobro pazi nase: rudarski fantje so s kobaltom pokončali že marsikaterega vrabca.« Nazadnje se je oče obrnil še k najmlajšemu sinu: »Ti, moj ljubi gnezdiček, vedno si bil najbolj nebogljen in najšibkejši. Ostani pri meni. Po svetu je veliko surovih in hudobnih ptic z ukrivljenimi kljuni in dolgimi kremplji, ki samo prežijo na uboge ptičice in jih požirajo. Drži se sebi enakih in pobiraj pajkce in gosenice z dreves ali hišic, pa boš dolgo živel zadovoljen.« »Ljubi oče, kdor se preživlja, ne da bi drugim škodoval, bo dolgo živel, in noben skobec, kragulj, orel ali lunj mu ne bo storil hudega, če sebe in svojo pošteno hrano vsak večer in vsako jutro zvesto izroča ljubemu Bogu, ki je stvarnik in varuh vseh gozdnih in vaških ptičic ter sliši tudi klice in molitve mladih krokarjev. Brez njegove volje namreč niti vrabec niti kraljiček ne pade na zemljo.« »Kje si se pa tega naučil?« Sin je odgovoril: »Ko me je silen sunek vetra odtrgal od tebe, sem zašel v cerkev. Tam sem vse poletje pobiral muhe in pajke z oken ter poslušal, kako so pridigali te besede. Tako me je oče vseh vrabcev vse poletje hranil in varoval pred vsako nesrečo in krvoločnimi pticami.« »Zares, moj ljubi sin! Če letaš v cerkve, pomagaš pospravljati pajke in brenčeče muhe, čivkaš Bogu kakor mladi krokarji in se izročaš večnemu Stvarniku, se ti bo dobro godilo, četudi bi bil ves svet poln divjih, zahrbtnih ptic.

Kajti kdor Gospodu izroča svoje skrbi, molči, trpi, čaka, moli, ravna blago in preudarno ter ohranja čisto vero in vest, temu bo Bog varuh in pomočnik.«