Prevod

Nekoč so se v neki deželi ljudje silno pritoževali nad divjim prašičem, ki je kmetom razkopaval njive, pobijal živino in ljudem z okli parál trebuh. Kralj je obljubil veliko nagrado vsakomur, ki bi deželo rešil te nadloge; toda žival je bila tako velika in močna, da se nihče ni upal niti približati gozdu, v katerem je prebivala. Nazadnje je kralj dal razglasiti, da bo tisti, ki divjega prašiča ujame ali ubije, dobil za ženo njegovo edino hčer.

V tej deželi sta živela dva brata, sinova revnega moža, ki sta se javila, da bi se lotila nevarnega podviga. Starejši, ki je bil prebrisan in pameten, je to storil iz prevzetnosti, mlajši, ki je bil nedolžen in nespameten, pa iz dobrega srca. Kralj je rekel: »Da bosta žival zanesljiveje našla, pojdita v gozd z nasprotnih strani.« Tako je starejši vstopil vanj z zahoda, mlajši pa z vzhoda. Ko je mlajši že nekaj časa hodil, je k njemu pristopil majhen možic; v roki je držal črno sulico in rekel: »To sulico ti dam, ker je tvoje srce nedolžno in dobro; z njo se lahko brez skrbi spopadeš z divjim prašičem, nič hudega ti ne bo storil.« Zahvalil se je možicu, si položil sulico na ramo in brez strahu šel naprej. Kmalu je zagledal žival, ki se je pognala naravnost proti njemu. Nastavil ji je sulico in v svojem slepem besu se je s tolikšno silo zaletela vanjo, da ji je preklala srce. Tedaj si je naložil pošast na ramo in se odpravil proti domu, da bi jo prinesel kralju.

Ko je prišel iz gozda na drugi strani, je ob vhodu stala hiša, v kateri so se ljudje zabavali s plesom in vinom. Njegov starejši brat je zavil vanjo, ker si je mislil, da mu prašič že ne bo ušel in da si bo najprej pošteno napil poguma. Ko pa je zagledal mlajšega, ki je z ulovom na ramenu prihajal iz gozda, mu njegovo zavistno in hudobno srce ni dalo miru. Zaklical mu je: »Pridi vendar noter, ljubi brat, odpočij si in se okrepčaj s kupo vina.« Mlajši, ki ni slutil nič hudega, je vstopil in mu pripovedoval o dobrem možicu, ki mu je dal sulico, s katero je ubil prašiča.

Starejši ga je zadrževal do večera, nato pa sta skupaj odšla. Ko sta v temi prišla do mostu čez potok, je starejši pustil mlajšega naprej. Ko je bil ta sredi mostu nad vodo, ga je od zadaj udaril, da je mrtev omahnil v globino. Zakopal ga je pod mostom, nato pa vzel prašiča in ga odnesel kralju ter trdil, da ga je sam ubil; za to je dobil kraljevo hčer za ženo. Ko se mlajši brat ni vrnil, je rekel: »Gotovo mu je prašič razparal trebuh,« in vsi so mu verjeli.

Ker pa pred Bogom nič ne ostane skrito, je moralo tudi to črno dejanje priti na dan. Čez dolga leta je neki pastir gnal svojo čredo čez most in spodaj v pesku zagledal snežno belo koščico. Pomislil je, da bi iz nje lahko naredil dober ustnik. Spustil se je dol, jo pobral in iz nje izrezljal ustnik za svoj rog. Ko je prvič zatrobil nanj, je koščica na pastirjevo veliko začudenje sama od sebe začela peti:

»Oh, preljubi pastirček moj, na mojo koščico pihaš zdaj; brat me je pokončal, pod mostom zakopal, vse za divjega prašiča, za kraljevo hčerkico.«

»Kako čuden rog,« je rekel pastir, »kar sam od sebe poje! Moram ga odnesti gospodu kralju.« Ko je prišel z njim pred kralja, je rog spet začel peti svojo pesmico. Kralj je dobro razumel njen pomen in ukazal prekopati zemljo pod mostom. Tedaj se je pokazalo celotno okostje ubitega. Hudobni brat dejanja ni mogel zanikati; zašili so ga v vrečo in ga živega utopili, kosti umorjenega pa so položili k počitku v lep grob na pokopališču.