Prevod

Nekoč je živel čudaški godec, ki je čisto sam hodil skozi gozd in premišljeval o tem in onem. Ko pa mu je zmanjkalo snovi za premišljevanje, si je rekel: »Čas se mi tu v gozdu strašno vleče, priklical si bom dobrega tovariša.« Snel je violino s hrbta in zaigral, da je odmevalo med drevesi. Ni minilo dolgo, ko je iz goščave pritekel volk. »Ah, volk prihaja! Tega si pa ne želim,« je rekel godec. Toda volk je stopil bliže in mu dejal: »Oj, ljubi godec, kako lepo igraš! Tudi jaz bi se rad tega naučil.« – »Tega se hitro naučiš,« je odgovoril godec, »le vse moraš storiti, kar ti naročim.« – »O, godec,« je rekel volk, »ubogal te bom kakor učenec svojega mojstra.« Godec mu je velel, naj gre z njim, in ko sta skupaj prehodila kos poti, sta prišla do starega hrasta, ki je bil znotraj votel in po sredini razklan. »Poglej,« je rekel godec, »če se hočeš naučiti igrati, položi sprednji taci v to razpoko.« Volk je ubogal, godec pa je hitro pobral kamen in mu z enim udarcem tako trdno zagozdil obe taci, da je moral obležati kakor ujetnik. »Počakaj tu, dokler se ne vrnem,« je rekel godec in šel svojo pot.

Čez nekaj časa si je spet rekel: »Čas se mi tu v gozdu strašno vleče, priklical si bom drugega tovariša,« vzel violino in znova zaigral, da se je razlegalo po gozdu. Ni minilo dolgo, ko se je med drevesi prikradla lisica. »Ah, lisica prihaja,« je rekel godec, »te si pa ne želim.« Lisica je prišla k njemu in rekla: »Oj, ljubi godec, kako lepo igraš! Tudi jaz bi se rada tega naučila.« – »Tega se hitro naučiš,« je rekel godec, »le vse moraš storiti, kar ti naročim.« – »O, godec,« je odgovorila lisica, »ubogala te bom kakor učenec svojega mojstra.« – »Pojdi za menoj,« je rekel godec, in ko sta prehodila kos poti, sta prišla na stezico, ob kateri je na obeh straneh raslo visoko grmovje. Godec se je ustavil, na eni strani upognil mlado lesko do tal in z nogo stopil na njen vrh, nato pa še na drugi strani upognil mlado lesko in rekel: »No, lisička, če se hočeš česa naučiti, mi podaj levo sprednjo taco.« Lisica je ubogala in godec ji je taco privezal na levo deblo. »Lisička,« je rekel, »zdaj mi podaj še desno.« To ji je privezal na desno deblo. Ko je preveril, ali so vozli na vrveh dovolj trdni, je leski izpustil. Švignili sta pokonci in sunkoma dvignili lisičko, da je obvisela v zraku in opletala s tacami. »Počakaj tu, dokler se ne vrnem,« je rekel godec in šel svojo pot.

Spet si je rekel: »Čas se mi tu v gozdu strašno vleče; priklical si bom drugega tovariša,« vzel violino in njen glas je zazvenel po gozdu. Tedaj je priskakljal zajček. »Ah, zajec prihaja!« je rekel godec. »Tega nisem hotel.« – »Oj, ljubi godec,« je rekel zajček, »kako lepo igraš, tudi jaz bi se rad tega naučil.« – »Tega se hitro naučiš,« je rekel godec, »le vse moraš storiti, kar ti naročim.« – »O, godec,« je odgovoril zajček, »ubogal te bom kakor učenec svojega mojstra.« Skupaj sta prehodila kos poti, dokler nista prišla na jaso v gozdu, kjer je rasla trepetlika. Godec je zajčku okoli vratu zavezal dolgo vrvico, njen drugi konec pa privezal na drevo. »Le pogumno, zajček, zdaj pa mi dvajsetkrat poskoči okoli drevesa!« je zaklical godec in zajček je ubogal. Ko je dvajsetkrat obkrožil drevo, se je tudi vrvica dvajsetkrat ovila okoli debla in zajček je bil ujet. Naj je še tako vlekel in se zaganjal, vrvica se mu je le zarezovala v mehki vrat. »Počakaj tu, dokler se ne vrnem,« je rekel godec in šel naprej.

Volk pa se je medtem premikal sem in tja, vlekel in grizel kamen ter se tako dolgo trudil, da je osvobodil taci in ju izvlekel iz razpoke. Ves besen je pohitel za godcem in ga hotel raztrgati. Ko ga je lisica zagledala teči mimo, je začela tožiti in na vse grlo kričati: »Brat volk, pridi mi na pomoč, godec me je prevaral!« Volk je upognil leski, pregriznil vrv in osvobodil lisico, ki je šla z njim, da bi se maščevala godcu. Našla sta privezanega zajčka in še njega rešila, potem pa so se vsi skupaj odpravili iskat svojega sovražnika.

Godec je na svoji poti znova zaigral na violino in tokrat je imel več sreče. Zvoki so dosegli ušesa ubogega drvarja, ki je hočeš nočeš pri priči pustil delo in s sekiro pod pazduho prišel poslušat glasbo. »Končno prihaja pravi tovariš,« je rekel godec, »saj sem iskal človeka, ne divjih živali.« In začel je igrati tako lepo in milo, da je ubogi mož obstal kakor začaran in srce mu je prekipevalo od veselja. Ko je tako stal, so prišli volk, lisica in zajček, in dobro je opazil, da imajo nekaj hudega za bregom. Dvignil je bleščečo sekiro in stopil pred godca, kakor da bi hotel reči: »Kdor mu hoče kaj storiti, naj se pazi, saj bo imel opraviti z menoj.« Živali so se prestrašile in zbežale nazaj v gozd; godec pa je možu v zahvalo zaigral še eno vižo in nato odšel naprej.