Prevod

Ko so prišli topli avgustovski dnevi, se je gospod Rumeni metulj zvijal in prerival v svoji tesni zeleni bubici ter si želel, da bi lahko prišel ven in si ogledal svet. Spominjal se je dni, ko je bil še majhna kosmata Gosenica in je počasi lezel po travi in listju, ter tega, kako lepi so bili nebo in vse cvetlice. Nato je pomislil na nova krila, ki so mu zrasla na hrbtu, in jih skušal premakniti, da bi videl, kakšen je občutek. Odkar so mu zrasla krila, je imel le še šest nog in pogrešal je vse oprijemljive nožice, ki se jim je moral odreči, ko se je začel spreminjati v Metulja.

Bolj ko je razmišljal o tem, bolj se je zvijal, dokler ni nenadoma zaslišal rahlega zvoka, pretihega, da bi ga slišala večja bitja, in opazil drobno razpoko v steni svoje bube. Bubica je bila tako ljubka, zelena in belo nagubana, da jo je bilo skoraj škoda razbiti. Vendar ga je že osem dni držala zaprtega, in toliko časa je v bubi visel vsak član njegove družine, zato je bil že skrajni čas, da se razpre in ostane prazna. Gospod Rumeni metulj je pripadal drugemu zarodu, ki se je izlegel tisto leto, in želel si je priti na plano, dokler so bili dnevi še lepi in vroči. Zdaj je zlezel skozi pravkar odprta vratca, da bi prvič poletel.

Ubogi gospod Metulj! Njegova krila so bila tako mokra in zmečkana, da z njimi sploh ni mogel leteti, zato je moral ves dan mirno sedeti na soncu in jih sušiti. In ravno ko so postala velika, gladka in suha, se je stemnilo in gospod Metulj je moral zlesti pod list ter zaspati.

Naslednje jutro je že navsezgodaj odletel obiskat cvetlice. Najprej se je ustavil pri Marjeticah ob cesti. Vse so plesale v vetru in njihovi svetli obrazi so bili kar se da veseli. Razveselile so se gospoda Metulja in si zaželele, da bi ves dan ostal pri njih. Rekel je: »Zelo ste prijazne, vendar mi kaj takega res ne pride na misel. Oprostite, da to rečem, a čudim se, da sploh hočete rasti tukaj. Zelo prašno in suho je, pa še sence ni. Prepričan sem, da bi jaz izbral boljši kraj.«

Marjetice so se nasmehnile in si prikimale. »Prav za tak kraj smo ustvarjene, to je vse,« so rekle. Gospod Metulj je zelo nejeverno zmajal z glavo, jim nato vljudno zaželel dobro jutro in odletel obiskat Škrlatne lobelije.

Škrlatne lobelije so, kot vsi vedo, zelo dostojanstvena družina. Glave držijo visoko in se nikoli globoko ne priklanjajo, niti vetru, a so kljub temu zelo prijetna družba. Gospodu Metulju so postregle z okusnim medenim kosilcem in bile videti zelo zadovoljne, ko jim je povedal, kako lepa je reka v sončni svetlobi.

»Tu je čudovito rasti,« so rekle. »Že-e,« je odgovoril gospod Metulj, »zelo lepo je, vendar mislim, da ne more biti zdravo. Res ne razumem, zakaj si cvetlice izbirate tako nenavadna domovanja. Vzemimo Marjetice, ki sem jih pravkar obiskal. Rastejo na prašnem, suhem kraju, kjer ni niti malo sence. O tem sem jim nekaj povedal, pa so se vedle prav vzvišeno.«

»Toda Marjetice si vedno izberejo takšne kraje,« so rekle Škrlatne lobelije. »Vaša družina pa,« je dejal gospod Metulj, »že tako dolgo živi na mokrih krajih, da je pravi čudež, da ste še žive. Lepo barvo imate, toda ves čas stati s koreninami v vodi! To je grozno.«

»Škrlatne lobelije in Metulji živimo različno,« so rekle cvetlice. »Dobro jutro.« Gospod Metulj je zapustil reko in odletel proti gozdu. Potrpljenje ga je povsem minilo. Bil je tako jezen, da so mu trepetale tipalnice, in zdaj veste, kako hudo se je moral razjeziti. Vedel je, da so Vijolice zelo prijetna družina, ki se nikoli ne dela pomembne, zato se je takoj odpravil k njim.

Komaj jim je zaželel dobro jutro, že je začel pojasnjevati, kaj ga je razburilo. »Pomislite,« je rekel, »kakšne muhe imajo nekatere cvetlice! Ve imate tu na robu gozda prav prijeten dom. Marjeticam in Škrlatnim lobelijam sem dopovedoval, da bi morale rasti na takšnem kraju, pa me niso hotele poslušati. Marjetice so bile pri tem prav vzvišene, Škrlatne lobelije pa zelo toge.«

»Dragi prijatelj,« je odgovorila neka Vijolica, »če bi se preselile v našo soseščino, sploh ne bi mogle živeti. Vsaka cvetlica ima na tem svetu svoj prostor in na njem je najsrečnejša. Vsako bitje ima svoj prostor in svoje delo in vsaka modra cvetlica ostane na kraju, ki ji je namenjen. Zelo prijazno od vas, da ste hoteli pomagati cvetlicam, toda predstavljajte si, da bi one vam govorile, kaj morate početi. Predstavljajte si, da bi vam Škrlatne lobelije rekle, da letanje naokrog ni dobro za vaše zdravje in da bi morali, če bi hoteli biti zares zdravi, rasti z nogami zasajeni v blato in vodo.«

»Oh!« je rekel gospod Metulj. »Oh! Na to pa nisem nikoli pomislil. Morda pa Metulji le ne vemo vsega.« »Ne,« je rekla Vijolica, »ne veste vsega, pa tudi iz bube ste prišli šele pred kratkim. Toda kdor se je pripravljen učiti, lahko vedno najde koga, ki mu bo kaj povedal. Bi malo medu?«

In gospod Metulj je srkal med in bil srečen.