Waltey

Prevod

V zelo veliki reki, v samotni deželi, kamor še nikoli ni stopil človek, je živelo veliko kajmanov. Bilo jih je več kot sto ali več kot tisoč. Jedli so ribe in živali, ki so prihajale pit k reki, predvsem pa ribe. Popoldne so dremali na obrežnem pesku, v mesečnih nočeh pa so se včasih igrali na vodi.

Vsi so živeli mirno in zadovoljno. Toda nekega popoldneva, ko so dremali, se je neki kajman nenadoma prebudil in dvignil glavo, ker se mu je zazdelo, da je zaslišal hrup. Napel je ušesa in daleč, zelo daleč res zaslišal zamolklo, globoko bobnenje. Tedaj je poklical kajmana, ki je spal poleg njega.

»Zbudi se!« mu je rekel. »Nevarnost nam preti.« »Kaj pa je?« je preplašeno vprašal drugi. »Ne vem,« je odgovoril kajman, ki se je prvi prebudil. »Slišim neznan hrup.«

Tudi drugi kajman je zaslišal hrup in v hipu sta prebudila še druge. Vsi so se prestrašili in z dvignjenimi repi tekali sem ter tja.

In niso bili brez razloga vznemirjeni, kajti hrup je postajal vse glasnejši in glasnejši. Kmalu so v daljavi zagledali nekaj podobnega oblačku dima in z reke zaslišali pljusk-pljusk, kakor da bi daleč stran nekaj udarjalo po vodi.

Kajmani so se spogledovali: kaj bi to moglo biti? Toda star in moder kajman, najmodrejši in najstarejši med vsemi, star kajman, ki sta mu ob straneh gobca ostala le še dva zdrava zoba in ki je nekoč potoval prav do morja, je nenadoma rekel:

»Vem, kaj je! Kit je! Kiti so veliki in skozi nos brizgajo belo vodo! Voda pada za njimi.« Ko so mali kajmani to slišali, so od strahu začeli kričati kot nori in se na glavo potapljati v vodo. Vpili so:

»Kit je! Kit prihaja!« Toda stari kajman je z repom oplazil kajmančka, ki mu je bil najbliže. »Nikar se ne bojte!« jim je zavpil. »Vem, kaj je kit! On se boji nas! Vedno se nas boji!«

Ob teh besedah so se mali kajmani pomirili. A takoj nato jih je spet obšel strah, kajti sivi dim se je nenadoma spremenil v črnega in vsi so zdaj prav razločno slišali glasni pljusk-pljusk-pljusk po vodi. Prestrašeni kajmani so se potopili v reko, tako da so jim iz vode gledale le oči in konice nosov. In tako so videli, kako je mimo njih priplula tista neznanska reč, vsa v dimu in udarjajoč po vodi: bil je parnik na kolesa, ki je prvič plul po tej reki.

Parnik je odplul mimo, se oddaljil in izginil. Kajmani so tedaj začeli prihajati iz vode, silno jezni na starega kajmana, ker jih je preslepil, češ da je tisto kit.

»To ni kit!« so mu vpili v ušesa, ker je bil nekoliko naglušen. »Kaj je tisto, kar je šlo mimo?« Stari kajman jim je tedaj pojasnil, da je bil to parnik, poln ognja, in da bodo vsi kajmani pomrli, če bo ladja še naprej plula tod mimo.

Toda kajmani so se zasmejali, saj so mislili, da se je starcu zmešalo. Zakaj neki bi pomrli, če bi parnik še naprej plul mimo? Prav zares se je zmešalo ubogemu staremu kajmanu!

In ker so bili lačni, so se odpravili iskat ribe. Toda nikjer ni bilo nobene ribe. Niti ene same niso našli. Vse so odplavale, ker jih je prestrašil hrup parnika. Rib ni bilo več.

»Ali vam nisem rekel?« je tedaj dejal stari kajman. »Zdaj nimamo ničesar več jesti. Vse ribe so odšle. Počakajmo do jutri. Morda se parnik ne bo več vrnil in ribe bodo prišle nazaj, ko jih ne bo več strah.«

Toda naslednjega dne so spet zaslišali hrup na vodi in znova zagledali parnik, ki je plul mimo, silno ropotal in puhal toliko dima, da je zatemnil nebo.

»No,« so tedaj rekli kajmani, »ladja je šla mimo včeraj, šla je mimo danes in šla bo mimo jutri. Kmalu ne bo več ne rib ne živali, ki prihajajo pit, in pomrli bomo od lakote. Zgradimo torej jez.«

»Da, jez! Jez!« so zavpili vsi in z vso močjo zaplavali proti bregu. »Zgradimo jez!« Takoj so se lotili dela. Vsi so šli v gozd in podrli več kot deset tisoč dreves, predvsem lapačev in quebrachov, ker imajo zelo trd les. Prežagali so jih z nekakšno žago, ki jo imajo kajmani na vrhu repa, jih potisnili do vode in jih zabili po vsej širini reke, meter narazen. Nobena ladja ne bi mogla mimo, ne velika ne majhna. Prepričani so bili, da nihče več ne bo prišel plašit rib. In ker so bili zelo utrujeni, so se ulegli na obrežje in zaspali.

Naslednjega dne so še spali, ko so zaslišali parnikov pljusk-pljusk-pljusk. Vsi so ga slišali, a nobeden ni vstal niti odprl oči. Kaj jim je mar ladja? Naj kar ropota, kolikor hoče; tod mimo že ne bo šla.

In res se je parnik ustavil, ko je bil še daleč stran. Ljudje na njem so z daljnogledi opazovali tisto reč, ki je ležala počez čez reko, in poslali čoln pogledat, kaj jim zapira pot. Kajmani so tedaj vstali, šli k jezu in gledali med debli ter se smejali, kako so jo zagodli parniku.

Čoln se je približal, si ogledal mogočni jez, ki so ga zgradili kajmani, in se vrnil k parniku. Potem pa je spet priplul k jezu in ljudje v čolnu so zavpili:

»Hej, kajmani!« »Kaj je?« so odgovorili kajmani in pomolili glave med debli jezu. »Tole nam je na poti!« so nadaljevali ljudje. »To že vemo!«

»Ne moremo mimo!« »Prav to hočemo!« »Odstranite jez!« »Ne bomo ga odstranili!« Ljudje v čolnu so se nekaj časa potiho pogovarjali med seboj, nato pa zavpili:

»Kajmani!« »Kaj je?« so odgovorili ti. »Ga ne boste odstranili?« »Ne!« »Potem pa nasvidenje jutri!« »Kadar hočete!« In čoln se je vrnil k parniku, kajmani pa so od silnega veselja z repi divje udarjali po vodi. Noben parnik ne bo plul tod mimo in rib bo vedno, vedno dovolj.

Toda naslednjega dne se je parnik vrnil, in ko so kajmani pogledali ladjo, so od osuplosti onemeli: to ni bila več ista ladja. Bila je druga, mišje siva in veliko večja od prejšnje. Kakšen nov parnik je to? Hoče tudi ta mimo? Ne bo šel mimo, ne. Ne ta ne kateri drug, prav nobeden!

»Ne, ne bo šel mimo!« so zavpili kajmani in planili k jezu, vsak na svoje mesto med debli. Nova ladja se je tako kot prejšnja ustavila daleč stran in prav tako spustila čoln, ki se je približal jezu.

V njem so bili častnik in osem mornarjev. Častnik je zavpil: »Kaj je?« so odgovorili kajmani. »Ne boste odstranili jezu?« »Ne.« »Ne?« »Prav,« je rekel častnik. »Potem ga bomo razstrelili s topovi.«

»Pa ga dajte!« so odgovorili kajmani. In čoln se je vrnil k ladji. A tista mišje siva ladja je bila bojna ladja, oklepnica s strašnimi topovi. Stari modri kajman, ki je nekoč potoval do morja, se je nenadoma spomnil in je komaj še utegnil zavpiti drugim kajmanom:

»Skrijte se pod vodo! Hitro! Bojna ladja je! Pazite! Skrijte se!« Kajmani so v hipu izginili pod vodo in odplavali proti bregu, kjer so ostali potopljeni, le nosovi in oči so jim gledali iz vode. Prav tisti trenutek se je iz bojne ladje vzdignil velik bel oblak dima, odjeknil je strašen pok in ogromna topovska krogla je treščila naravnost v jez, prav v njegovo sredino. Dve ali tri debla je razneslo na kose, takoj zatem pa je priletela druga krogla in še ena in še ena, in vsaka je pognala v zrak kos jezu ter ga zdrobila v trske, dokler od jezu ni ostalo nič. Niti deblo niti trska niti košček lubja. Oklepnica je vse razbila s topovskimi streli. In kajmani, potopljeni v vodi, iz katere so jim gledale le oči in nosovi, so videli, kako je bojna ladja odplula mimo in pri tem na vso moč žvižgala.

Tedaj so kajmani prišli iz vode in rekli: »Zgradimo drug jez, veliko večji od prejšnjega.« In še tisto popoldne in isto noč so zgradili nov jez iz neznanskih debel. Potem so se na smrt utrujeni ulegli spat in naslednjega dne so še spali, ko se je bojna ladja spet vrnila in se je čoln približal jezu.

»Hej, kajmani!« je zavpil častnik. »Kaj je?« so odgovorili kajmani. »Odstranite ta novi jez!« »S topovi ga bomo razstrelili kakor prejšnjega!«

»Kar razstrelite ga … če ga morete!« Tako ponosno so govorili, ker so bili prepričani, da njihovega novega jezu ne bi mogli razbiti niti vsi topovi na svetu.

Toda malo zatem je ladjo spet ovil dim in s strašnim pokom je izstrelek razneslo sredi jezu, kajti tokrat so streljali z granatami. Granata je eksplodirala med debli ter pognala v zrak, raztrgala in zdrobila v trske velikanske brune. Druga je eksplodirala poleg prve in nov kos jezu je zletel v zrak. In tako so razbijali jez. Od njega ni ostalo nič, prav nič, nič. Bojna ladja je tedaj odplula mimo kajmanov, ljudje pa so se jim posmehovali in si zakrivali usta.

»No,« so tedaj rekli kajmani, ko so prihajali iz vode, »vsi bomo pomrli, ker bo ladja kar naprej plula mimo in se ribe ne bodo vrnile.«

In bili so žalostni, ker so mali kajmani tožili od lakote. Tedaj je stari kajman rekel: »Še vedno imamo eno upanje, da se rešimo. Pojdimo k SURUBÍJU. Z njim sem potoval, ko sem šel do morja, in ima torpedo. Videl je spopad med dvema bojnima ladjama in sem prinesel torpedo, ki ni eksplodiral. Pojdimo ga prosit zanj. Čeprav je zelo jezen na nas kajmane, ima dobro srce in ne bo hotel, da vsi pomremo.«

Kajmani so namreč nekoč, pred mnogimi leti, pojedli Surubíjevega nečaka in odtlej ni hotel imeti z njimi nobenega opravka več. A kljub temu so vsi stekli k Surubíju, ki je živel v velikanski votlini na bregu reke Paraná in je vselej spal ob svojem torpedu. Nekateri surubíji zrastejo tudi do dva metra v dolžino in lastnik torpeda je bil eden takih.

»Hej, Surubí!« so vsi kajmani zavpili pred vhodom v votlino, saj si zaradi tiste reči z nečakom niso upali noter. »Kdo me kliče?« je odgovoril Surubí.

»Mi smo, kajmani!« »Nimam in tudi nočem imeti nobenega opravka z vami,« je nejevoljno odgovoril Surubí. Tedaj je stari kajman stopil malo globlje v votlino in rekel:

»Jaz sem, Surubí! Tvoj prijatelj sem, kajman, ki je s teboj potoval do morja!« Ko je Surubí zaslišal znani glas, je prišel iz votline. »Ah, nisem te prepoznal!« mu je prijazno rekel stari prijatelj. »Kaj želiš?«

»Prišli smo te prosit za torpedo. Neka bojna ladja pluje po naši reki in plaši ribe. Bojna ladja je, oklepnica. Zgradili smo jez, pa ga je razstrelila. Zgradili smo drugega, pa je razstrelila tudi tega. Ribe so odšle in pomrli bomo od lakote. Daj nam torpedo, pa bomo potopili še njo.«

Ko je Surubí to slišal, je dolgo premišljeval. Nato je rekel: »Prav, posodil vam bom torpedo, čeprav se še vedno spominjam, kaj ste storili sinu mojega brata. Kdo zna sprožiti torpedo, da eksplodira?« Nihče ni znal in vsi so molčali.

»Prav,« je ponosno rekel Surubí, »jaz ga bom sprožil. Jaz znam.« Tedaj so se pripravili na pot. Kajmani so se privezali drug na drugega: rep enega na vrat drugega, rep tega na vrat naslednjega, in tako so sestavili dolgo kajmanjo verigo, ki je merila več kot sto metrov. Velikanski Surubí je potisnil torpedo v tok in se namestil pod njim ter ga podpiral s hrbtom, da je plaval na vodi. Ker pa je zmanjkalo ovijalk, s katerimi so bili kajmani privezani drug za drugim, je Surubí z zobmi zagrabil rep zadnjega kajmana in tako so krenili na pot. Surubí je podpiral torpedo, kajmani pa so ga vlekli in tekli po bregu. Tekli so navkreber in navzdol, skakali čez skale, ves čas tekli in vlekli torpedo, ki je zaradi hitrosti njihovega teka dvigal valove kakor ladja. Naslednje jutro so že navsezgodaj prispeli na kraj, kjer so zgradili zadnji jez, in se takoj lotili novega, a veliko močnejšega od prejšnjih, saj so po Surubíjevem nasvetu debla postavili tesno drugo ob drugo. To je bil zares mogočen jez.

Komaj eno uro je minilo, odkar so namestili zadnje deblo v jez, ko se je spet prikazala bojna ladja in se je čoln s častnikom in osmimi mornarji znova približal jezu. Kajmani so tedaj splezali na debla in pomolili glave na drugo stran.

»Spet jez?« »Da, spet!« »Odstranite ta jez!« »Nikoli!« »Prav, potem pa poslušajte,« je rekel častnik. »Ta jez bomo razstrelili, in da vam ne bi prišlo na misel graditi novega, bomo potem s topovi razstrelili še vas. Niti eden ne bo ostal živ: ne veliki ne mali, ne debeli ne suhi, ne mladi ne stari, kakor je tisti prastari kajman, ki ga vidim tamle in ima ob straneh gobca samo še dva zoba.«

Ko je stari in modri kajman videl, da častnik govori o njem in se mu posmehuje, mu je rekel: »Res je, da mi je ostalo le še nekaj zob, pa še med njimi je kakšen zlomljen. Pa veste, kaj bodo ti zobje jutri jedli?« je dodal in razprl velikanski gobec.

»Kaj bodo jedli, no, povej?« so odgovorili mornarji. »Tistega častniččka,« je rekel kajman in se hitro spustil z debla. Medtem je Surubí namestil svoj torpedo prav na sredino jezu ter štirim kajmanom naročil, naj ga previdno primejo in držijo pod vodo, dokler jim ne da znamenja. Tako so tudi storili. Nato so se še drugi kajmani potopili ob bregu in iz vode pustili gledati le nosove in oči. Surubí se je potopil poleg svojega torpeda.

Nenadoma je bojno ladjo ovil dim in proti jezu je izstrelila prvi topovski strel. Granata je eksplodirala prav na sredini jezu in deset ali dvanajst debel raznesla na tisoč kosov.

Toda Surubí je bil na preži in brž ko je v jezu zazevala odprtina, je zavpil kajmanom, ki so pod vodo držali torpedo:

»Spustite torpedo! Hitro, spustite!« Kajmani so ga spustili in torpedo je priplaval na površje. Še preden bi človek to povedal, je Surubí namestil torpedo prav na sredino odprtine, z enim očesom pomeril, sprožil mehanizem in ga poslal proti ladji.

Bil je že skrajni čas! Prav v tistem hipu je oklepnica izstrelila drugi topovski strel in granata je bila tik pred tem, da eksplodira med debli ter še en kos jezu razleti v trske.

Toda torpedo se je že bližal ladji in ljudje na njej so ga zagledali; pravzaprav so zagledali vrtinec, ki ga torpedo dela v vodi. Vsi so od strahu glasno zavpili in hoteli premakniti oklepnico, da je torpedo ne bi zadel.

A bilo je prepozno: torpedo je priplul do velikanske ladje, jo zadel prav na sredini in eksplodiral. Nemogoče si je predstavljati strašen pok, s katerim je torpedo eksplodiral. Razneslo ga je in ladjo je razklal na petnajst tisoč kosov; daleč, stotine in stotine metrov naokrog je pognal v zrak dimnike, stroje, topove, čolne, vse.

Kajmani so zmagoslavno zavpili in kot nori stekli k jezu. Od tam so gledali, kako skozi odprtino, ki jo je naredila granata, rečni tok nosi mrtve ljudi, ranjence in nekatere še žive.

Drug vrh drugega so splezali na debli, ki sta ostali na obeh straneh odprtine, in ko je ljudi nosilo mimo, so se jim posmehovali ter si s tacami zakrivali gobce.

Nobenega človeka niso hoteli pojesti, čeprav bi si to še kako zaslužili. Šele ko je mimo prineslo nekoga, ki je imel na obleki zlate našitke in je bil še živ, je stari kajman skočil v vodo in — ham! — ga v dveh ugrizih pojedel.

»Kdo pa je to?« je vprašal nevedni kajmanček. »Častnik,« mu je odgovoril Surubí. »Moj stari prijatelj mu je obljubil, da ga bo pojedel, in zdaj ga je pojedel.«

Kajmani so odstranili ostanek jezu, ki ni bil več za nobeno rabo, saj nobena ladja ne bo več plula tod mimo. Surubíju so bili častnikov pas in vrvice tako všeč, da je prosil, naj mu jih podarijo, in moral jih je izvleči izmed zob starega kajmana, ker so se tam zapletli. Surubí si je nadel pas in ga zapel pod plavutmi, na konice dolgih brkov pa si je pripel vrvice od sablje. Ker ima Surubí zelo lepo kožo, ki je zaradi temnih lis podobna kačji, je celo uro plaval sem ter tja pred kajmani, ti pa so ga z odprtimi gobci občudovali.

Kajmani so ga nato pospremili do njegove votline in se mu neštetokrat zahvalili. Potem so se vrnili v svoj kraj. Tudi ribe so se vrnile, kajmani pa so živeli in še danes živijo zelo srečno, saj so se nazadnje navadili gledati mimo pluti parnike in ladje, ki prevažajo pomaranče.

O bojnih ladjah pa nočejo nič slišati.

Izvirnik

E n un río muy grande, en un país desierto donde nunca había estado un hombre, vivían muchos yacarés. Eran más de cien o más de mil. Comían pescados, bichos que iban a tomar agua al río, pero sobre todo pescados. Dormían la siesta en la arena de la orilla, y a veces jugaban sobre el agua cuando había noches de luna.

Todos vivíam muy tranquilos y contentos. Pero una tarde, mientras dormían la siesta, un yacaré se despertó de golpe y levantó la cabeza porque creía haber sentido ruido. Prestó oído, y lejos, muy lejos, oyó efectivamente un ruido sordo y profundo. Entonces llaió al yacaré que dormía a su lado.

—¡Despiértate!— le dijo.— Hay peligro.

—¡Qué cosa? — respondió el otro, alarmado.

—No sé — contestó el yacaré que se había despertado primero.— Siento un ruido desconocido.

El segundo yacaré oyó el ruido a su vez, y en un momento despertaron a los otros.

Todos se asustaron, y corrían de un lado para otro con la cola levantada.

Y no era para menos su inquietud, porque el ruido crecía, crecía. Pronto vieron como una nubecita de humo a lo lejos, y oyeron un ruido de chás-chás en el río, como si golpearan el agua muy lejos.

Los yacarés se miraban unos a otros: ¡qué podía ser aquello?

Pero un yacaré viejo y sabio, el más sahio y viejo de todos, un viejo yacaré a quien no quedaban sino dos dientes sanos en los costados de la boca, y que había he cho una vez un viaje hasta el mar, dijo de repente:

— ¡Yo sé lo que es! ¡Es una ballena! ¡Son grandes y echan agua blanca por la nariz! El agua cae para atrás.

Al oir esto, los yacarés chiquitos comenzaron a gritar como locos de miedo, zambullendo de cabeza. Y gritaban:

— ¡Es una ballena! Ahí viene la ballena! Pero el viejo yacaré sacudió de la cola al yacarecito que tenía más cerca.

— ¡No tengan miedo! — les gritó.— ¡Yo sé lo que es la ballena! ¡Ella tiene miedo de nosotros! ¡Siempre tiene miedo!

Con lo cual los yacarés chicos se tranquilizaron. Pero en seguida volvieron a asustarse, porque el humo gris se cambió de repente en humo negro, y todos sintieron bien fuerte ahora el chás-chás-chás en el agua. Los yacarés, espantados, se hundieron en el río, dejando solamente fuera los ojos y la punta de la nariz. Y así vieron pasar delante de ellos aquella cosa inmensa, llena de humo y golpeando el agua, que era un vapor de ruedas, que navegaba por primera vez por aquel río.

El vapor pasó, se alejó y desapareció.

Los yacarés entonces fueron saliendo del agua, muy enojados con el viejo yacaré, porque los había engañado diciéndoles que eso era una ballena.

— ¡Eso no es una ballena!— le gritaron en las orejas, porque era un poco sordo.— ¿Qué es eso que pasó?

El viejo yacaré les explicó entonces que era un vapor, lleno de fuego, y que los yacarés se iban a morir todos si el buque seguía pasando.

Pero los yacarés se echaron a reir, porque creyeran que el viejo se había vuelto loco. ¿Por qué se iban a morir ellos si el vapor seguía pasando? ¡Estaba bien loco, el pobre yacaré viejo!

Y como tenían hambre se pusieron a buscar pescados.

Pero no había ni un pescado. No encontraron un solo pescado. Todos se habían ido, asustados por el ruido del vapor. No había más pescados.

— ¿No les decía yo? — dijo entonces el viejo yacaré. — Ya no tenemos nada que comer. Todos los pescados se han ido. Esperemos hasta mañana. Puede ser que el vapor no vuelva más, y los pescados volverán cuando no tengan más miedo.

Pero al día siguiente sintieron de nuevo el ruido en el agua, y vieron pasar de nuevo al vapor, haciendo mucho ruido y largando tanto humo que oscurecía el cielo.

— Bueno;— dijeron entonces los yacarés—el buque pasó ayer, pasó hoy, y pasará mañana. Ya no habrá más pescados ni bichos que vengan a tomar agua, y nos moriremos de hambre. Hagamos entonces un dique.

— ¡Sí, un dique! ¡un dique! — gritaron todos, nadando a toda fuerza hacia la orilla. — ¡Hagamos un dique!

En seguida se pusieron a hacer el dique. Fueron todos al bosque y echaron abajo más de diez mil árboles, sobre todo lapachos y quebrachos, porque tienen la madera muy dura. Los cortaron con la especie de serrucho que los yacarés tienen encima de la cola; los empujaron hasta el agua, y los clavaron a todo lo ancho del río, a un metro uno de otro. Ningún buque podía pasar por allí, ni grande ni chico. Estaban seguros de que nadie vendría a espantar a los pescados. Y como estaban muy cansados, se acostaron a dormir en la playa.

Al otro día dormían todavía, cuando oyeron el chás-chás-chás del vapor . Todos oyeron, pero ninguno se levantó ni abrió los ojos siquiera. Qué les importaba el buque? Podía hacer todo el ruido que quisiera; por allí no iba a pasar.

En efecto, el vapor estaba lejos todavía cuando se detuvo. Los hombres que iban adentro miraron con anteojos aquella cosa atravesada en el río, y mandaron un bote a ver qué era aquello que les impedía pasar. Entonces los yacarés se levantaron y fueron al dique, y miraron por entre los palos, riéndose del chasco que se había llevado el vapor.

El bote se acercó, vió el formidable dique que habían levantado los yacarés y se volvió al vapor. Pero después volvió otra vez al dique, y los hombres del bote gritaron:

—¡Eh, yacarés!

—¡Qué hay! — respondieron los yacarés, sacando la cabeza por entre los troncos del dique.

—¡Nos está estorbando eso! — continuaron los hombres,

—¡Ya lo sabemos!

—¡No podemos pasar!

—¡Es lo que queremos!

—¡Saquen el dique!

—¡No lo sacamos!

Los hombres del bote hablaron un rato en voz baja entre ellos y gritaron después:

—¡Yacarés!

—¡Qué hay! — contestaron ellos.

—¿No lo sacan?

—¡No!

—¡Hasta mañana, entonces!

—¡Hasta cuando quieran!

Y el bote volvió al vapor, mientras los yacarés, locos de contento, daban tremendos colazos en el agua. Ningún vapor iba a pasar por allí, y siempre, siempre habría pescados.

Pero al día siguiente volvió el vapor, y cuando los yacarés miraron el buque, queduron mudos de asombro; ya no era el mismo buque. Era otro, un buque de color ratón, mucho más grande que el otro. ¿Qué nuevo vapor era ése? ¿Ese también quería pasar? No iba a pasar, no. ¡Ni ése, ni otro, ni ningún otro!

—¡No, no va a pasar! — gritaron los yacarés, lanzándose al dique, cada cual a su puesto entre los troncos.

El nuevo buque, como el otro, se detuvo lejos, y también como el otro bajó un bote que se acercó al dique.

Dentro venían un oficial y ocho marineros. El oficial gritó:

—¿Qué hay! — respondieron éstos.

—¿No sacan el dique?

—No.

—¿No?

—Está bien — dijo el oficial. — Entonces lo vamos a echar a pique a cañonazos.

—¡Echen! — contestaron los yacarés.

Y el bote regresó al buque.

Ahora bien, ese buque de color ratón era un buque de guerra, un acorazado con terribles cañones. El viejo yacaré sabio que había ido una vez hasta el mar, se acordó de repente, y apenas tuvo tiempo de gritar a los otros yacarés:

—¡Escóndanse bajo el agua! ¡Ligero! ¡Es un buque de guerra! ¡Cuidado! ¡Escóndanse!

Los yacarés desaparecieron en un instante bajo el agua, y nadaron hacia la orilla donde quedaron hundidos, con la nariz y los ojos únicamente fuera del agua. En ese mismo momento, del buque de guerra salió una gran nube blanca de humo, sonó un terrible estampido, y una enorme bala de cañón cayó en pleno dique, justo en el medio. Dos o tres troncos volaron hechos. pedazos, y en seguida cayó otra bala, y otra, y otra más, y cada una hacía saltar por el aire en astillas un pedazo de dique, hasta que no quedó nada del dique. Ni un tronco, ni una astilla, ni una cáscara. Todo había sido deshecho a cañonazos por el acorazado. Y los yacarés hundidos en el agua con los ojos y la nariz solamente de fuera, vieron pasar al buque de guerra, silbando a toda fuerza.

Entonces los yacarés salieron del agua y dijeron:

—Hagamos otro dique mucho más grande que el otro.

Y en esa misma tarde y esa noche misma hicieron otro dique, con troncos inmensos. Después se acostaron a dormir, cansadísimos, y estaban durmiendo todavía al día siguiente, cuando el buque de guerra llegó otra vez, y el bote se acercó al dique.

—¡Eh, yacarés! — gritó el oficial.

—¡Qué hay! — respondieron los yacarés.

—¡Saquen ese otro dique!

—¡Lo vamos a deshacer a cañonazos como al otro!

—Deshagan... si pueden!

Y hablaban así con orgullo porque esta ban seguros de que su nuevo dique no podría ser deshecho ni por todos los cañones del mundo.

Pero un rato después el buque volvió a llenarse de humo, y con un horrible estampido la bala reventó en el medio del dique, porque esta vez habían tirado con granada. La granada reventó entre los troncos, e hizo saltar, despedazó, redujo a astillas las enormes vigas. La segunda reventó al lado de la primera, y otro pedazo de dique voló por el aire. Y así fueron deshaciendo el dique. Y no quedó nada del dique, nada, nada. El buque de guerra pasó entonces delante de los yacarés, y los hombres les hacían burla tapándose la boca.

—Bueno — dijeron entonces los yacarés, saliendo del agua.— Vamos a morir todos, porque el buque va a pasar siempre y los pescados no volverán.

Y estaban tristes, porque los yacarés chiquitos se quejaban de hambre.

El viejo yacaré dijo entonces:

—Todavía tenemos una esperanza de salvarnos. Vamos a ver al SURUBI. Yo hice el viaje con él cuando fuí hasta el mar, y tiene un torpedo. El vió un combate entre dos buques de guerra, y trajo hasta aquí un torpedo que no reventó. Vamos a pedírselo, y aunque está muy enojado con nosotros los yacarés, tiene buen corazón y no querrá que murainos todos.

El hecho es que antes, muchos años antes, los yacarés se habían comido a un sobrinito del Surubí, y éste no había querido tener más relaciones con los yacarés. Pero a pesar de todo fueron corriendo a ver al Surubí, que vivía en una gruta grandísima en la orilla del río Paraná, y que dormía siempre al lado de su torpedo. Hay surubíes que tienen hasta dos metros de largo, y el dueño del torpedo era uno de ésos.

—¡Eh, Surubí! — gritaron todos los yacarés desde la entrada de la gruta, sin atreverse a entrar, por aquel asunto del sobrinito.

— ¿Quién me llama? — contestó el Surubí.

—¡Somos nosotros, los yacarés!

—No tengo ni quiero tener relación con ustedes respondió el Surubí, de mal humor.

Entonces el viejo yacaré se adelantó un poco en la gruta y dijo:

—¡Soy yo, Surubí! ¡Soy tu amigo, el yacaré que hizo contigo el viaje hasta el mar!

Al oir esa voz conocida, el surubí salió de la gruta.

—¡Ah, no te había conocido! — le dijo cariñosamente su viejo amigo. — ¿Qué quieres?

—Venimos a pedirte el torpedo. Hay un buque de guerra que pasa por nuestro río y espanta a los pescados. Es un buque de guerra, un acorazado. Hicimos un dique, y lo echó a pique. Hicimos otro, y lo echó también a pique. Los pescados se han ido, y nos moriremos de hambre. Danos el torpedo, y lo echaremos a pique a él.

El Surubí, al oir esto, pensó un largo rato. Y después dijo:

—Está bien; les prestaré el torpedo, aunque me acuerdo siempre de lo que hicie ron con el hijo de mi hermano. ¿Quién sabe hacer reventar el torpedo? Ninguno sabía, y todos se callaron.

—Está bien — dijo el Surubí con orgulo — yo lo haré reventar. Yo sé hacer eso.

Organizaron entonces el viaje. Los yacarés se ataron todos unos con otros; de la cola del uno al cuello del otro; de la cola de éste, al cuello de aquél, formando así una larga cadena de yacarés que tenía más de una cuadra. El inmenso Surubí empujó al torpedo hacia la corriente, y se colocó bajo él, sosteiéndolo sobre el lomo para que flotara. Y como las hanas con que estaban atados los yacarés uno detrás del otro se habían concluído, el Surubí se prendió con los dientes de la cola del último yacaré, y así emprendieron la marcha. El surubí sostenía al torpedo, y los yacarés tiraban, corriendo por la costa. Subían, bajaban, saltaban por sobre las piedras, corriendo siempre y arrastrando al torpedo, que levantaba olas como un buque por la velocidad de la corrida. Pero a la mañana siguiente, bien temprano, llegaban al lu gar donde habían construído su último dique, y comenzaron en seguida otro, pero mucho más fuerte que los anteriores, porque por consejo del Surubí colocaron los troncos bien juntos uno al lado del otro. Era un dique realmente formidable.

Hacía apenas una hora que acababan de colocar el último tronco del dique, cuando el buque de guerra apareció otra vez, y el bote con el oficial y los ocho marineros se acercó de nuevo al dique. Los yacarés se treparon entonces por los troncos y asomaron la cabeza del otro lado.

—¿Otra vez el dique?

—¡Sí, otra vez!

—¡Saquen ese dique! ¡Nunca!

—Bueno; entonces oigan — dijo el oficial.

—Vamos a deshacer este dique, y para que no quieran hacer otro los vamos a deshacer después a ustedes, a cañonazos. No va a quedar ni uno solo vivo—ni grandes, ni chicos, ni gordos, ni flacos, ni jóvenes ni viejos — como ese viejísimo yacaré que veo allí, y que no tiene sino dos dientes en los costados de la boca.

El viejo y sabio yacaré, al ver que el oficial hablaba de él y se burlaba, le dijo:

—Es cierto que no me quedan sino pocos dientes, y algunos rotos. ¿Pero sabe usted qué van a comer mañana estos dientes? — añadió abriendo su inmensa boca.

—¿Qué van a comer, a ver? — respondieron los marineros.

—A ese oficialito — dijo el yacaré, y se bajó rápidamente de su tronco.

Entretanto, el Surubí había colocado su torpedo bien en medio del dique, ordenando a cuatro yacarés que lo agarraran con cuidado y lo hundieran en el agua hasta que él les avisara. Así lo hicieron. En seguida los demás yacarés se hundieron a su vez cerca de la orilla, dejando únicamente la nariz y los ojos fuera del agua. El Surubí se hundió al lado de su torpedo.

De repente el buque de guerra se llenó de humo, y lanzó el primer cañonazo contra el dique. La granada reventó justo en el centro del dique, e hizo volar en mil pedazos diez o doce troncos.

Pero el Surubí estaba alerta, y apenas quedó abierto el agujero en el dique, gritó a los yacarés que estaban bajo el agua sujetando el torpedo:

—¡Suelten el torpedo! ¡Ligero, suelten!

Los yacarés soltaron, y el torpedo vino a flor de agua.

En menos del tiempo que se necesita para contarlo, el Surubí colocó el torpedo bien en el centro del boquete abierto, apuntó con un solo ojo, y poniendo en movimiento el mecanismo del torpedo, lo lanzó contra el buque.

¡Ya era tiempo! En ese instante el acorazado lanzaba su segundo cañonazo, y la granada iba a reventar entre los palos, haciendo saltar en astillas otro pedazo de dique.

Pero el torpedo llegaba ya al buque, y los hombres que estaban en él, lo vieron; es decir, vieron el remolino que hace en el agua un torpedo. Dieron todos un gran grito de miedo y quisieron mover el acorazado para que el torpedo no lo tocara.

Pero era tarde; el torpedo legó, chocó con el inmenso buque bien en el centro, y reventó.

No es posible darse cuenta del terrible ruido con que reventó el torpedo. Reventó, y partió al buque en quince mil pedazos; lanzó por el aire, a cuadras y cuadras de distancia, chimeneas, máquinas, cañones, lanchas, todo.

Los yacarés dieron un gran grito de triunfo y corrieron como locos al dique. Desde allí vieron pasar, por el agujero abierto por la granada, a los hombres muertos, heridos y algunos vivos, que la corriente del río arrastraba.

Se treparon amontonados en los dos troncos que quedaban a ambos lados del boquete, y cuando los hombres pasaban por allí, se burlaban tapándose la boca con las patas.

No quisieron comer a ningún hombre, aunque bien lo merecían. Sólo cuando pasó uno que tenía galones de oro en el traje y que estaba vivo, el viejo yacaré se lanzó de un salto al agua, y ¡tac!, en dos golpes de boca se lo comió.

—¿Quién es ese? — preguntó un yacarecito ignorante.

—Es el oficial — le respondió el Surubí. — Mi viejo amigo le había prometido que lo iba a comer, y se lo ha comido.

Los yacarés sacaron el resto del dique, que para nada servía ya, puesto que ningún buque volvería a pasar por allí. El Surubí, que se había enamorado del cinturón y los cordones del oficial, pidió que se los regalaran, y tuvo que sacárselos de entre los dientes al viejo yacaré, pues habían quedado enredados allí. El Surubí se puso el cinturón, abrochándolo por bajo de las aletas, y del extremo de sus grandes bigotes prendió los cordones de la espada. Como la piel del Surubí es muy bonita, y por las manchas oscuras que tiene se parece a la de una víbora, el Surubí nadó una hora pasando y repasando ante los yacarés, que lo admiraban con la boca abierta.

Los yacarés lo acompañaron luego hasta su gruta, y le dieron las gracias infinidad de veces. Volvieron después a su paraje. Los pescados volvieron también, los yacarés vivieron y viven todavía muy felices, porque se han acostumbrado al fin a ver pasar vapores y buques que llevan naranjas.

Pero no quieren saber nada de buques de guerra.

Nalagam bralnik