Prevod

Nekoč je v gozdu živela jata papig. Zgodaj zjutraj so hodile na kmetijo jest koruzne storže, popoldne pa so jedle pomaranče. S svojim kričanjem so zganjale velik hrup in na najvišjih drevesih so imele vedno papigo na straži, da bi opazila, če bi kdo prihajal.

Papige so prav tako škodljive kakor kobilice, saj razprejo ličje na koruznih storžih in jih kljuvajo, potem pa ti na dežju zgnijejo. Ker pa so papige obenem okusne v obari, so jih delavci na kmetiji lovili s puškami.

Nekega dne je neki mož sestrelil papigo, ki je bila na straži. Ranjena je padla na tla in se še lep čas otepala, preden se je pustila prijeti. Delavec jo je odnesel domov gospodarjevim otrokom in ti so jo pozdravili, saj je imela samo zlomljeno perut. Papagaj je lepo okreval in se povsem udomačil. Ime mu je bilo Pedrito. Naučil se je dati tačko; rad je posedal ljudem na ramenih in jih s kljunom žgečkal po ušesu.

Živel je na prostosti in skoraj ves dan prebil na pomarančevcih in evkaliptih na vrtu. Rad je tudi dražil kokoši. Ob štirih ali petih popoldne, ko so v hiši pili čaj, je tudi papagaj prišel v jedilnico in se s kljunom in nogami po prtu povzpel na mizo, da bi jedel kruh, namočen v mleku. Na čaj z mlekom je bil čisto nor.

Pedrito se je toliko družil z otroki in ti so mu toliko pripovedovali, da se je naučil govoriti. Govoril je: »Dober dan, papagajček! ...« »Dobra papica! ...« »Papica za Pedrita! ...« Govoril je še marsikaj drugega, česar ne smemo ponoviti, kajti papige se tako kot otroci zelo zlahka naučijo grdih besed.

Kadar je deževalo, je Pedrito našopiril perje in si čisto potiho pripovedoval vse mogoče reči. Ko se je vreme popravilo, pa je poletel in kričal kakor nor.

Kakor vidite, je bil nadvse srečen papagaj, ki ni bil le svoboden, kot si želijo biti vse ptice, temveč je imel kakor bogati ljudje tudi svoj »five o'clock tea«.

Sredi te sreče pa se je zgodilo, da je nekega deževnega popoldneva po petih dneh neurja končno posijalo sonce in Pedrito je poletel ter kričal: »Kako lep dan, papagajček! ... Dobra papica! ... Tačko, Pedrito! ...« Letel je daleč, dokler ni globoko pod seboj zagledal reke Paraná, ki se je zdela kakor daljen, širok bel trak. In letel je naprej in naprej, dokler ni nazadnje sedel na drevo, da bi se spočil.

Tedaj pa je skozi veje nenadoma zagledal na tleh dve zeleni lučki, ki sta se svetili kakor velikanski kresnici. »Kaj neki je to?« se je vprašal papagaj. »Dobra papica! ... Kaj neki je tisto? ... Dober dan, Pedrito! ...«

Papagaj je vedno govoril tako, kot vse papige, in brez vsakega reda mešal besede, zato ga je bilo včasih težko razumeti. Ker pa je bil zelo radoveden, se je spuščal z veje na vejo, dokler ni prišel bliže. Tedaj je videl, da sta tisti zeleni lučki oči tigra, ki je čepel na tleh in nepremično strmel vanj.

Toda Pedrito je bil tako vesel lepega dne, da ga ni bilo prav nič strah. »Dober dan, tiger!« mu je rekel. »Tačko, Pedrito! ...« Tiger pa mu je s svojim strašno hripavim glasom odgovoril:

»Do-ber dan!« »Dober dan, tiger!« je ponovil papagaj. »Dobra papica! ... Dobra papica! ... Dobra papica! ...« Tolikokrat je ponovil »Dobra papica!«, ker je bila ura že štiri popoldne in se mu je zelo zahotelo čaja z mlekom. Pozabil je, da gozdne živali ne pijejo čaja z mlekom, zato je povabil tigra.

»Dober čaj z mlekom!« mu je rekel. »Dober dan, Pedrito! ... Bi pil čaj z mlekom z menoj, prijatelj tiger?« Tiger pa se je razbesnel, ker je mislil, da se mu papagaj posmehuje; in ker je bil tudi sam lačen, je hotel pojesti zgovornega ptiča. Zato mu je odgovoril:

»Prav! Pri-di ma-lo bli-že, ker sem gluh!« Tiger ni bil gluh; hotel je le, da bi se mu Pedrito dovolj približal in bi ga lahko zgrabil s šapo. Toda papagaj je mislil samo na to, kako bodo doma veseli, ko se bo s tem imenitnim prijateljem prikazal pri čaju z mlekom. In poletel je na drugo vejo, bliže tlom.

»Dobra papica doma!« je ponovil in zavpil na ves glas. »Še bli-že! Ne sli-šim!« je s hripavim glasom odgovoril tiger. Papagaj se je še malo približal in rekel:

»Dober čaj z mlekom!« »Še bli-že!« je ponovil tiger. Ubogi papagaj je prišel še bliže in v tistem trenutku je tiger silovito skočil, visoko kakor hiša, ter s konicami krempljev dosegel Pedrita. Ni ga uspel ubiti, mu je pa izpulil vse perje s hrbta in ves rep. Niti eno samo pero mu ni ostalo v repu.

»Na, pa imaš!« je zarjovel tiger. »Zdaj pa pojdi pit čaj z mlekom ...« Papagaj je odletel ter kričal od bolečine in strahu. Toda ni mogel dobro leteti, ker mu je manjkal rep, ki je pticam kakor krmilo. Med letom ga je zanašalo sem ter tja in vse ptice, ki so ga srečale, so se prestrašeno umikale tej čudni živali.

Nazadnje mu je le uspelo priti domov in najprej se je pogledal v kuharicino ogledalo. Ubogi Pedrito! Bil je najbolj čuden in najgrši ptič, kar si jih je mogoče zamisliti, ves oskubljen, čisto brez repa in tresoč se od mraza.

Kako naj bi se takšen pokazal v jedilnici? Poletel je k duplu v deblu nekega evkalipta, ki je bilo kakor votlinica, in se skril čisto v njegov konec, drgetajoč od mraza in sramu.

Medtem pa so ga v jedilnici vsi pogrešali. »Le kje je Pedrito?« so se spraševali. In klicali so: »Pedrito! Dobra papica, Pedrito! Čaj z mlekom, Pedrito!«

Toda Pedrito se ni ganil iz svoje votlinice in ni nič odgovoril, molčal je in miroval. Povsod so ga iskali, a papagaj se ni prikazal. Tedaj so vsi pomislili, da je Pedrito umrl, in otroci so planili v jok.

Vsako popoldne so se ob čaju spominjali papagaja in tega, kako rad je jedel kruh, namočen v čaj z mlekom. Ubogi Pedrito! Nikoli več ga ne bodo videli, ker je umrl.

Toda Pedrito ni umrl, temveč je še naprej tičal v svoji votlinici in se nikomur ni pokazal, saj ga je bilo neznansko sram, da je gol kakor miš. Ponoči se je spustil dol, da bi se najedel, in se takoj vrnil. Ob zori se je spet prav na hitro spustil dol in se šel pogledat v kuharicino ogledalo, vselej zelo žalosten, ker mu je perje tako počasi raslo.

Dokler ni nekega dne oziroma nekega popoldneva družina, ki je ob čaju sedela za mizo, zagledala Pedrita, kako povsem mirno prihaja v jedilnico in se pozibava, kakor da se ne bi nič zgodilo. Vsi so bili skoraj iz sebe od veselja, ko so ga zagledali živega in zdravega ter s prelepim perjem.

»Pedrito, papagajček!« so mu govorili. »Kaj se ti je zgodilo, Pedrito? Kako bleščeče perje ima naš papagajček!« Niso pa vedeli, da je perje novo, in tudi Pedrito, ves resen, ni rekel niti besede. Samo jedel je kruh, namočen v čaj z mlekom. Kar pa zadeva govorjenje: niti besedice.

Zato se je gospodar zelo začudil, ko mu je naslednje jutro papagaj priletel na ramo in začel čebljati kakor nor. V dveh minutah mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo: o izletu v Paragvaj, o srečanju s tigrom in o vsem drugem; vsako pripoved pa je končal s prepevanjem: »Niti peresa v Pedritovem repu! Niti peresa! Niti peresa!«

In povabil ga je, naj gresta skupaj lovit tigra. Gospodar, ki je nameraval prav takrat kupiti tigrovo kožo, kakršno je potreboval za pred peč, se je zelo razveselil, da jo bo lahko dobil zastonj. Vrnil se je v hišo po puško in se s Pedritom odpravil v Paragvaj. Dogovorila sta se, da bo Pedrito, ko zagleda tigra, s klepetanjem odvračal njegovo pozornost, da se bo mož lahko s puško počasi prikradel bliže.

In tako je tudi bilo. Papagaj je sedel na drevesni veji, klepetal in klepetal ter se hkrati oziral na vse strani, ali bo kje zagledal tigra. Nazadnje je zaslišal pokanje vej in nenadoma pod drevesom opazil dve zeleni lučki, ki sta nepremično strmeli vanj: bile so tigrove oči.

Tedaj je papagaj začel kričati: »Lep dan! ... Dobra papica! ... Dober čaj z mlekom! ... Bi čaj z mlekom? ...« Tiger se je silno razjezil, ko je prepoznal tistega oskubljenega papagaja, za katerega je mislil, da ga je ubil, zdaj pa je imel spet prelepo perje. Prisegel si je, da mu tokrat ne bo ušel, in oči so mu šinile od besa, ko je s hripavim glasom odgovoril:

»Pri-di bli-že! Gluh sem!« Papagaj je poletel na bližjo vejo in še naprej klepetal: »Dober kruh z mlekom! ... OB VZNOŽJU TEGA DREVESA JE! ...«

Ko je tiger zaslišal te zadnje besede, je zarjovel in planil pokonci. »S kom govoriš?« je zarenčal. »Komu si rekel, da sem ob vznožju tega drevesa?«

»Nikomur, nikomur!« je zavpil papagaj. »Dober dan, Pedrito! ... Tačko, papagajček!« In še naprej je klepetal, skakal z veje na vejo in se približeval. Toda besede »Ob vznožju drevesa je« je izrekel zato, da bi opozoril moža, ki se je sključen približeval s puško ob rami.

Prišel je trenutek, ko se papagaj ni mogel več približati, ne da bi padel tigru v gobec, in tedaj je zavpil: »Dobra papica! ... POZOR!« »Še bli-že!« je zarjovel tiger in se prihulil, da bi skočil.

»Dober čaj z mlekom! ... PAZI, SKOČIL BO!« In tiger je res skočil. Naredil je velikanski skok, ki se mu je papagaj izognil tako, da se je kakor puščica pognal v zrak. Toda prav v istem hipu je mož, ki je cev puške naslonil na deblo, da bi bolje meril, pritisnil na sprožilec in devet svinčenih krogel, od katerih je bila vsaka velika kakor čičerikino zrno, je kakor blisk zadelo tigra v srce. Ta je zarjovel, da se je stresel ves gozd, nato pa mrtev omahnil na tla.

Kako je šele papagaj kričal od veselja! Bil je čisto iz sebe od sreče, ker se je maščeval — in to pošteno maščeval! — tisti ostudni zveri, ki mu je izpulila perje.

Tudi mož je bil zelo zadovoljen, saj ni lahko ubiti tigra, poleg tega pa je zdaj imel kožo za pred peč v jedilnici. Ko sta prišla domov, so vsi izvedeli, zakaj se je Pedrito tako dolgo skrival v drevesnem duplu, in vsi so mu čestitali za njegov junaški podvig.

Odtlej so živeli nadvse srečno. Toda papagaj ni pozabil, kaj mu je storil tiger, in vsako popoldne, ko je prišel v jedilnico pit čaj, je vselej stopil k tigrovi koži, razgrnjeni pred pečjo, in tigra povabil na čaj z mlekom.

»Dobra papica! ...« mu je govoril. »Bi čaj z mlekom? ... Papica za tigra! ...« In vsi so pokali od smeha. Tudi Pedrito.