Prevod

V zelo veliki reki, v samotni deželi, kamor še nikoli ni stopil človek, je živelo veliko kajmanov. Bilo jih je več kot sto ali več kot tisoč. Jedli so ribe in živali, ki so prihajale pit k reki, predvsem pa ribe. Popoldne so dremali na obrežnem pesku, v mesečnih nočeh pa so se včasih igrali na vodi.

Vsi so živeli mirno in zadovoljno. Toda nekega popoldneva, ko so dremali, se je neki kajman nenadoma prebudil in dvignil glavo, ker se mu je zazdelo, da je zaslišal hrup. Napel je ušesa in daleč, zelo daleč res zaslišal zamolklo, globoko bobnenje. Tedaj je poklical kajmana, ki je spal poleg njega.

»Zbudi se!« mu je rekel. »Nevarnost nam preti.« »Kaj pa je?« je preplašeno vprašal drugi. »Ne vem,« je odgovoril kajman, ki se je prvi prebudil. »Slišim neznan hrup.«

Tudi drugi kajman je zaslišal hrup in v hipu sta prebudila še druge. Vsi so se prestrašili in z dvignjenimi repi tekali sem ter tja.

In niso bili brez razloga vznemirjeni, kajti hrup je postajal vse glasnejši in glasnejši. Kmalu so v daljavi zagledali nekaj podobnega oblačku dima in z reke zaslišali pljusk-pljusk, kakor da bi daleč stran nekaj udarjalo po vodi.

Kajmani so se spogledovali: kaj bi to moglo biti? Toda star in moder kajman, najmodrejši in najstarejši med vsemi, star kajman, ki sta mu ob straneh gobca ostala le še dva zdrava zoba in ki je nekoč potoval prav do morja, je nenadoma rekel:

»Vem, kaj je! Kit je! Kiti so veliki in skozi nos brizgajo belo vodo! Voda pada za njimi.« Ko so mali kajmani to slišali, so od strahu začeli kričati kot nori in se na glavo potapljati v vodo. Vpili so:

»Kit je! Kit prihaja!« Toda stari kajman je z repom oplazil kajmančka, ki mu je bil najbliže. »Nikar se ne bojte!« jim je zavpil. »Vem, kaj je kit! On se boji nas! Vedno se nas boji!«

Ob teh besedah so se mali kajmani pomirili. A takoj nato jih je spet obšel strah, kajti sivi dim se je nenadoma spremenil v črnega in vsi so zdaj prav razločno slišali glasni pljusk-pljusk-pljusk po vodi. Prestrašeni kajmani so se potopili v reko, tako da so jim iz vode gledale le oči in konice nosov. In tako so videli, kako je mimo njih priplula tista neznanska reč, vsa v dimu in udarjajoč po vodi: bil je parnik na kolesa, ki je prvič plul po tej reki.

Parnik je odplul mimo, se oddaljil in izginil. Kajmani so tedaj začeli prihajati iz vode, silno jezni na starega kajmana, ker jih je preslepil, češ da je tisto kit.

»To ni kit!« so mu vpili v ušesa, ker je bil nekoliko naglušen. »Kaj je tisto, kar je šlo mimo?« Stari kajman jim je tedaj pojasnil, da je bil to parnik, poln ognja, in da bodo vsi kajmani pomrli, če bo ladja še naprej plula tod mimo.

Toda kajmani so se zasmejali, saj so mislili, da se je starcu zmešalo. Zakaj neki bi pomrli, če bi parnik še naprej plul mimo? Prav zares se je zmešalo ubogemu staremu kajmanu!

In ker so bili lačni, so se odpravili iskat ribe. Toda nikjer ni bilo nobene ribe. Niti ene same niso našli. Vse so odplavale, ker jih je prestrašil hrup parnika. Rib ni bilo več.

»Ali vam nisem rekel?« je tedaj dejal stari kajman. »Zdaj nimamo ničesar več jesti. Vse ribe so odšle. Počakajmo do jutri. Morda se parnik ne bo več vrnil in ribe bodo prišle nazaj, ko jih ne bo več strah.«

Toda naslednjega dne so spet zaslišali hrup na vodi in znova zagledali parnik, ki je plul mimo, silno ropotal in puhal toliko dima, da je zatemnil nebo.

»No,« so tedaj rekli kajmani, »ladja je šla mimo včeraj, šla je mimo danes in šla bo mimo jutri. Kmalu ne bo več ne rib ne živali, ki prihajajo pit, in pomrli bomo od lakote. Zgradimo torej jez.«

»Da, jez! Jez!« so zavpili vsi in z vso močjo zaplavali proti bregu. »Zgradimo jez!« Takoj so se lotili dela. Vsi so šli v gozd in podrli več kot deset tisoč dreves, predvsem lapačev in quebrachov, ker imajo zelo trd les. Prežagali so jih z nekakšno žago, ki jo imajo kajmani na vrhu repa, jih potisnili do vode in jih zabili po vsej širini reke, meter narazen. Nobena ladja ne bi mogla mimo, ne velika ne majhna. Prepričani so bili, da nihče več ne bo prišel plašit rib. In ker so bili zelo utrujeni, so se ulegli na obrežje in zaspali.

Naslednjega dne so še spali, ko so zaslišali parnikov pljusk-pljusk-pljusk. Vsi so ga slišali, a nobeden ni vstal niti odprl oči. Kaj jim je mar ladja? Naj kar ropota, kolikor hoče; tod mimo že ne bo šla.

In res se je parnik ustavil, ko je bil še daleč stran. Ljudje na njem so z daljnogledi opazovali tisto reč, ki je ležala počez čez reko, in poslali čoln pogledat, kaj jim zapira pot. Kajmani so tedaj vstali, šli k jezu in gledali med debli ter se smejali, kako so jo zagodli parniku.

Čoln se je približal, si ogledal mogočni jez, ki so ga zgradili kajmani, in se vrnil k parniku. Potem pa je spet priplul k jezu in ljudje v čolnu so zavpili:

»Hej, kajmani!« »Kaj je?« so odgovorili kajmani in pomolili glave med debli jezu. »Tole nam je na poti!« so nadaljevali ljudje. »To že vemo!«

»Ne moremo mimo!« »Prav to hočemo!« »Odstranite jez!« »Ne bomo ga odstranili!« Ljudje v čolnu so se nekaj časa potiho pogovarjali med seboj, nato pa zavpili:

»Kajmani!« »Kaj je?« so odgovorili ti. »Ga ne boste odstranili?« »Ne!« »Potem pa nasvidenje jutri!« »Kadar hočete!« In čoln se je vrnil k parniku, kajmani pa so od silnega veselja z repi divje udarjali po vodi. Noben parnik ne bo plul tod mimo in rib bo vedno, vedno dovolj.

Toda naslednjega dne se je parnik vrnil, in ko so kajmani pogledali ladjo, so od osuplosti onemeli: to ni bila več ista ladja. Bila je druga, mišje siva in veliko večja od prejšnje. Kakšen nov parnik je to? Hoče tudi ta mimo? Ne bo šel mimo, ne. Ne ta ne kateri drug, prav nobeden!

»Ne, ne bo šel mimo!« so zavpili kajmani in planili k jezu, vsak na svoje mesto med debli. Nova ladja se je tako kot prejšnja ustavila daleč stran in prav tako spustila čoln, ki se je približal jezu.

V njem so bili častnik in osem mornarjev. Častnik je zavpil: »Kaj je?« so odgovorili kajmani. »Ne boste odstranili jezu?« »Ne.« »Ne?« »Prav,« je rekel častnik. »Potem ga bomo razstrelili s topovi.«

»Pa ga dajte!« so odgovorili kajmani. In čoln se je vrnil k ladji. A tista mišje siva ladja je bila bojna ladja, oklepnica s strašnimi topovi. Stari modri kajman, ki je nekoč potoval do morja, se je nenadoma spomnil in je komaj še utegnil zavpiti drugim kajmanom:

»Skrijte se pod vodo! Hitro! Bojna ladja je! Pazite! Skrijte se!« Kajmani so v hipu izginili pod vodo in odplavali proti bregu, kjer so ostali potopljeni, le nosovi in oči so jim gledali iz vode. Prav tisti trenutek se je iz bojne ladje vzdignil velik bel oblak dima, odjeknil je strašen pok in ogromna topovska krogla je treščila naravnost v jez, prav v njegovo sredino. Dve ali tri debla je razneslo na kose, takoj zatem pa je priletela druga krogla in še ena in še ena, in vsaka je pognala v zrak kos jezu ter ga zdrobila v trske, dokler od jezu ni ostalo nič. Niti deblo niti trska niti košček lubja. Oklepnica je vse razbila s topovskimi streli. In kajmani, potopljeni v vodi, iz katere so jim gledale le oči in nosovi, so videli, kako je bojna ladja odplula mimo in pri tem na vso moč žvižgala.

Tedaj so kajmani prišli iz vode in rekli: »Zgradimo drug jez, veliko večji od prejšnjega.« In še tisto popoldne in isto noč so zgradili nov jez iz neznanskih debel. Potem so se na smrt utrujeni ulegli spat in naslednjega dne so še spali, ko se je bojna ladja spet vrnila in se je čoln približal jezu.

»Hej, kajmani!« je zavpil častnik. »Kaj je?« so odgovorili kajmani. »Odstranite ta novi jez!« »S topovi ga bomo razstrelili kakor prejšnjega!«

»Kar razstrelite ga … če ga morete!« Tako ponosno so govorili, ker so bili prepričani, da njihovega novega jezu ne bi mogli razbiti niti vsi topovi na svetu.

Toda malo zatem je ladjo spet ovil dim in s strašnim pokom je izstrelek razneslo sredi jezu, kajti tokrat so streljali z granatami. Granata je eksplodirala med debli ter pognala v zrak, raztrgala in zdrobila v trske velikanske brune. Druga je eksplodirala poleg prve in nov kos jezu je zletel v zrak. In tako so razbijali jez. Od njega ni ostalo nič, prav nič, nič. Bojna ladja je tedaj odplula mimo kajmanov, ljudje pa so se jim posmehovali in si zakrivali usta.

»No,« so tedaj rekli kajmani, ko so prihajali iz vode, »vsi bomo pomrli, ker bo ladja kar naprej plula mimo in se ribe ne bodo vrnile.«

In bili so žalostni, ker so mali kajmani tožili od lakote. Tedaj je stari kajman rekel: »Še vedno imamo eno upanje, da se rešimo. Pojdimo k SURUBÍJU. Z njim sem potoval, ko sem šel do morja, in ima torpedo. Videl je spopad med dvema bojnima ladjama in sem prinesel torpedo, ki ni eksplodiral. Pojdimo ga prosit zanj. Čeprav je zelo jezen na nas kajmane, ima dobro srce in ne bo hotel, da vsi pomremo.«

Kajmani so namreč nekoč, pred mnogimi leti, pojedli Surubíjevega nečaka in odtlej ni hotel imeti z njimi nobenega opravka več. A kljub temu so vsi stekli k Surubíju, ki je živel v velikanski votlini na bregu reke Paraná in je vselej spal ob svojem torpedu. Nekateri surubíji zrastejo tudi do dva metra v dolžino in lastnik torpeda je bil eden takih.

»Hej, Surubí!« so vsi kajmani zavpili pred vhodom v votlino, saj si zaradi tiste reči z nečakom niso upali noter. »Kdo me kliče?« je odgovoril Surubí.

»Mi smo, kajmani!« »Nimam in tudi nočem imeti nobenega opravka z vami,« je nejevoljno odgovoril Surubí. Tedaj je stari kajman stopil malo globlje v votlino in rekel:

»Jaz sem, Surubí! Tvoj prijatelj sem, kajman, ki je s teboj potoval do morja!« Ko je Surubí zaslišal znani glas, je prišel iz votline. »Ah, nisem te prepoznal!« mu je prijazno rekel stari prijatelj. »Kaj želiš?«

»Prišli smo te prosit za torpedo. Neka bojna ladja pluje po naši reki in plaši ribe. Bojna ladja je, oklepnica. Zgradili smo jez, pa ga je razstrelila. Zgradili smo drugega, pa je razstrelila tudi tega. Ribe so odšle in pomrli bomo od lakote. Daj nam torpedo, pa bomo potopili še njo.«

Ko je Surubí to slišal, je dolgo premišljeval. Nato je rekel: »Prav, posodil vam bom torpedo, čeprav se še vedno spominjam, kaj ste storili sinu mojega brata. Kdo zna sprožiti torpedo, da eksplodira?« Nihče ni znal in vsi so molčali.

»Prav,« je ponosno rekel Surubí, »jaz ga bom sprožil. Jaz znam.« Tedaj so se pripravili na pot. Kajmani so se privezali drug na drugega: rep enega na vrat drugega, rep tega na vrat naslednjega, in tako so sestavili dolgo kajmanjo verigo, ki je merila več kot sto metrov. Velikanski Surubí je potisnil torpedo v tok in se namestil pod njim ter ga podpiral s hrbtom, da je plaval na vodi. Ker pa je zmanjkalo ovijalk, s katerimi so bili kajmani privezani drug za drugim, je Surubí z zobmi zagrabil rep zadnjega kajmana in tako so krenili na pot. Surubí je podpiral torpedo, kajmani pa so ga vlekli in tekli po bregu. Tekli so navkreber in navzdol, skakali čez skale, ves čas tekli in vlekli torpedo, ki je zaradi hitrosti njihovega teka dvigal valove kakor ladja. Naslednje jutro so že navsezgodaj prispeli na kraj, kjer so zgradili zadnji jez, in se takoj lotili novega, a veliko močnejšega od prejšnjih, saj so po Surubíjevem nasvetu debla postavili tesno drugo ob drugo. To je bil zares mogočen jez.

Komaj eno uro je minilo, odkar so namestili zadnje deblo v jez, ko se je spet prikazala bojna ladja in se je čoln s častnikom in osmimi mornarji znova približal jezu. Kajmani so tedaj splezali na debla in pomolili glave na drugo stran.

»Spet jez?« »Da, spet!« »Odstranite ta jez!« »Nikoli!« »Prav, potem pa poslušajte,« je rekel častnik. »Ta jez bomo razstrelili, in da vam ne bi prišlo na misel graditi novega, bomo potem s topovi razstrelili še vas. Niti eden ne bo ostal živ: ne veliki ne mali, ne debeli ne suhi, ne mladi ne stari, kakor je tisti prastari kajman, ki ga vidim tamle in ima ob straneh gobca samo še dva zoba.«

Ko je stari in modri kajman videl, da častnik govori o njem in se mu posmehuje, mu je rekel: »Res je, da mi je ostalo le še nekaj zob, pa še med njimi je kakšen zlomljen. Pa veste, kaj bodo ti zobje jutri jedli?« je dodal in razprl velikanski gobec.

»Kaj bodo jedli, no, povej?« so odgovorili mornarji. »Tistega častniččka,« je rekel kajman in se hitro spustil z debla. Medtem je Surubí namestil svoj torpedo prav na sredino jezu ter štirim kajmanom naročil, naj ga previdno primejo in držijo pod vodo, dokler jim ne da znamenja. Tako so tudi storili. Nato so se še drugi kajmani potopili ob bregu in iz vode pustili gledati le nosove in oči. Surubí se je potopil poleg svojega torpeda.

Nenadoma je bojno ladjo ovil dim in proti jezu je izstrelila prvi topovski strel. Granata je eksplodirala prav na sredini jezu in deset ali dvanajst debel raznesla na tisoč kosov.

Toda Surubí je bil na preži in brž ko je v jezu zazevala odprtina, je zavpil kajmanom, ki so pod vodo držali torpedo:

»Spustite torpedo! Hitro, spustite!« Kajmani so ga spustili in torpedo je priplaval na površje. Še preden bi človek to povedal, je Surubí namestil torpedo prav na sredino odprtine, z enim očesom pomeril, sprožil mehanizem in ga poslal proti ladji.

Bil je že skrajni čas! Prav v tistem hipu je oklepnica izstrelila drugi topovski strel in granata je bila tik pred tem, da eksplodira med debli ter še en kos jezu razleti v trske.

Toda torpedo se je že bližal ladji in ljudje na njej so ga zagledali; pravzaprav so zagledali vrtinec, ki ga torpedo dela v vodi. Vsi so od strahu glasno zavpili in hoteli premakniti oklepnico, da je torpedo ne bi zadel.

A bilo je prepozno: torpedo je priplul do velikanske ladje, jo zadel prav na sredini in eksplodiral. Nemogoče si je predstavljati strašen pok, s katerim je torpedo eksplodiral. Razneslo ga je in ladjo je razklal na petnajst tisoč kosov; daleč, stotine in stotine metrov naokrog je pognal v zrak dimnike, stroje, topove, čolne, vse.

Kajmani so zmagoslavno zavpili in kot nori stekli k jezu. Od tam so gledali, kako skozi odprtino, ki jo je naredila granata, rečni tok nosi mrtve ljudi, ranjence in nekatere še žive.

Drug vrh drugega so splezali na debli, ki sta ostali na obeh straneh odprtine, in ko je ljudi nosilo mimo, so se jim posmehovali ter si s tacami zakrivali gobce.

Nobenega človeka niso hoteli pojesti, čeprav bi si to še kako zaslužili. Šele ko je mimo prineslo nekoga, ki je imel na obleki zlate našitke in je bil še živ, je stari kajman skočil v vodo in — ham! — ga v dveh ugrizih pojedel.

»Kdo pa je to?« je vprašal nevedni kajmanček. »Častnik,« mu je odgovoril Surubí. »Moj stari prijatelj mu je obljubil, da ga bo pojedel, in zdaj ga je pojedel.«

Kajmani so odstranili ostanek jezu, ki ni bil več za nobeno rabo, saj nobena ladja ne bo več plula tod mimo. Surubíju so bili častnikov pas in vrvice tako všeč, da je prosil, naj mu jih podarijo, in moral jih je izvleči izmed zob starega kajmana, ker so se tam zapletli. Surubí si je nadel pas in ga zapel pod plavutmi, na konice dolgih brkov pa si je pripel vrvice od sablje. Ker ima Surubí zelo lepo kožo, ki je zaradi temnih lis podobna kačji, je celo uro plaval sem ter tja pred kajmani, ti pa so ga z odprtimi gobci občudovali.

Kajmani so ga nato pospremili do njegove votline in se mu neštetokrat zahvalili. Potem so se vrnili v svoj kraj. Tudi ribe so se vrnile, kajmani pa so živeli in še danes živijo zelo srečno, saj so se nazadnje navadili gledati mimo pluti parnike in ladje, ki prevažajo pomaranče.

O bojnih ladjah pa nočejo nič slišati.