Prevod

Di Xi iz Zhongshana je znal variti vino tisočerih dni: kdor ga je pil, je ostal pijan tisoč dni. V tistih krajih je živel mož s priimkom Liu in imenom Xuanshi, ki je rad pil vino, zato ga je šel prosit zanj. Xi mu je rekel: »Moje vino še ni do konca prevrelo, zato si ti ga ne drznem ponuditi.« Xuanshi je odvrnil: »Četudi še ni dozorelo, mi ga daj vsaj eno čašo. Bi šlo?« Ko je Xi to slišal, mu ni mogel odreči in mu je natočil. Xuanshi je nato prosil še: »Kako izvrstno je! Daj mi ga še malo.« Xi je rekel: »Za zdaj pojdi domov. Oglasi se kak drug dan. Že od te ene čaše lahko spiš tisoč dni.« Xuanshi se je poslovil in videti je bilo, kakor da ga je nekoliko sram. Ko je prišel domov, je od pijanosti obležal kakor mrtev. Domači niso ničesar posumili; objokovali so ga in pokopali. Minila so tri leta in Xi si je rekel: »Xuanshi bi se zdaj že moral strezniti. Prav bi bilo, da ga obiščem.« Odšel je k njemu domov in vprašal: »Je Xuanshi doma?« Domači so se vsi začudili in mu rekli: »Odkar je Xuanshi umrl, se je iztekla že vsa žalna doba.« Xi je osupnil: »Tako izvrstno je bilo vino, da ga je opilo in uspavalo za tisoč dni. Zdaj bi se moral prebuditi.« Njegovim domačim je velel, naj odkopljejo grob, odprejo krsto in pogledajo vanjo. Nad grobom se je sopara znoja dvigala vse do neba. Ko so na njegov ukaz grob odprli, so zagledali Xuanshija, kako odpira oči. Razprl je usta in z razvlečenim glasom dejal: »Kako prijetno si me upijanil!« Nato je vprašal Xija: »Kaj neki si zvaril? Ena sama čaša me je tako opila, da sem se prebudil šele danes. Kako visoko je že sonce?« Vsi, ki so stali ob grobu, so se mu smejali. Toda ko jim je v nosnice udarila vinska sapa, ki je vela od Xuanshija, so tudi sami pijani obležali za tri mesece.