Prevod
_Vardiello, ki je bil neumen kakor živina, po stotih nevšečnostih, ki jih je povzročil materi, izgubi še kos platna; ko ga hoče po svoji nespameti dobiti nazaj od kipa, pa obogati._ _Ko je Meneca končala svojo pripoved, ki so jo imeli za nič manj lepo od prejšnje, saj je bila polna nenavadnih dogodivščin in je poslušalce vse do konca držala v napetem pričakovanju, je po kneževem ukazu nadaljevala Tolla in brez odlašanja začela takole._ Če bi narava živalim naložila, da se morajo oblačiti in plačevati za hrano, bi rod štirinožcev brez dvoma izumrl. Zato jim daje hrano na voljo brez vrtnarja, ki bi jo nabiral, brez kupca, ki bi jo kupoval, brez kuharja, ki bi jo pripravljal, in brez strežnika, ki bi jo rezal; njihova lastna koža jih varuje pred dežjem in snegom, ne da bi jim trgovec priskrbel blago, krojač sešil obleko in vajenec prosil za napitnino. Človeku, ki ima pamet, pa ni poskrbela za takšno udobje, saj si zna sam priskrbeti, kar potrebuje. Zato navadno vidimo, da so pametni reveži, neumni pa bogataši, kakor boste lahko spoznali iz zgodbe, ki vam jo bom povedala.
Grannonia d’Aprano je bila zelo preudarna ženska, toda imela je sina po imenu Vardiello, največjega nesrečnika in tepca v vsej deželi. Ker pa so materine oči začarane in ne vidijo prav, ga je neizmerno ljubila, ga nenehno varovala in božala, kakor da bi bil najlepše bitje na svetu. Ta Grannonia je imela kokljo, ki je valila piščance, in vanje je polagala vse svoje upe, da ji bodo prinesli lep zarod in dober zaslužek. Ko je morala po nujnem opravku, je poklicala sina in mu rekla: »Ljubi sin svoje mamice, poslušaj me: pazi na to kokljo, in če vstane, da bi šla kaj pozobat, glej, da jo spraviš nazaj na gnezdo, sicer se bodo jajca ohladila in ne bom imela ne jajc ne piščancev.« »Prepusti to meni,« je odvrnil Vardiello, »saj nisi govorila gluhemu.« »Pa še nekaj,« je pristavila mati. »Glej, blagoslovljeni moj sin, v tisti omarici je lonček z nekimi strupenimi rečmi. Pazi, da te hudobni vrag ne premami in se jih ne dotakneš, saj bi stegnil pete.« »Bog obvaruj!« je odgovoril Vardiello. »Strup me že ne bo ujel. Še dobro, da si me opozorila, ko imam tako zmešano glavo; sicer bi se ga lahko lotil, saj v njem ni ne trnov ne kosti.« Mati je torej odšla, Vardiello pa je ostal doma. Da ne bi izgubljal časa, je šel na vrt kopat jamice, ki jih je prekrival z vejicami in prstjo, da bi se vanje ujeli otročaji. Ko je bil sredi dela, je opazil, da se koklja sprehaja zunaj sobe. Začel ji je govoriti: »Ššš, ššš! Stran od tod! Tja pojdi!« Toda koklja se ni premaknila niti za korak. Ko je Vardiello videl, da je trmasta kakor osel, je po svojem »ššš, ššš« začel topotati z nogami, po topotanju je vrgel vanjo čepico, za čepico pa še valjar. Ta jo je zadel naravnost po sredi, da se je zvrnila in stegnila noge. Ko je Vardiello videl to nesrečo, je sklenil popraviti škodo in iz nuje narediti vrlino: da se jajca ne bi ohladila, je nemudoma slekel hlače in sedel na gnezdo. Toda s svojo težo jih je spremenil v omleto. Ko je videl, da je zagrešil dvojno neumnost, bi najraje z glavo tolkel ob zid. Nazadnje pa je, ker se vsaka žalost prej ali slej spremeni v grižljaj in ker mu je v želodcu že krulilo, sklenil kokljo pojesti. Oskubil jo je, nataknil na lep raženj, zakuril velik ogenj in jo začel peči. Ko je bila že skoraj pečena, je, da bi vse postoril ob pravem času, pogrnil čisto platneno krpo čez staro skrinjo, vzel vrč in šel v klet natočit vina iz sodčka. Ravno ko je točil, je zaslišal po hiši ropot, trušč in direndaj, kakor da bi po njej divjali bojni konji. Ves preplašen je obrnil pogled in zagledal velikega mačka, ki je kokljo odnesel kar z ražnjem vred, za njim pa je tekla še mačka in mijavkala za svoj delež. Da bi popravil škodo, se je Vardiello kakor lev, ki so mu sneli verige, pognal za mačkom, v naglici pa pustil odprto pipo na sodčku. Ko se je šel z njim lovit po vseh kotih hiše, je naposled dobil kokoš nazaj, toda sodček se je medtem izpraznil. Ko se je vrnil in videl, da je vse zalil, je tudi sam odprl sod svoje duše in ga skozi očesni pipici izlil v solzah. Ker pa mu je pamet vedno priskočila na pomoč, je, da bi popravil škodo in mati ne bi opazila tolikšnega razdejanja, pograbil vrečo, do roba, do vrha, čisto polno, nabito polno in zvrhano polno moke, ter jo raztresel po politem vinu. A ko je na prste prešteval vse nesreče, ki so se mu pripetile, in pomislil, da si je s tem vozom oslarij zapravil Grannonijino naklonjenost, je trdno sklenil, da ga mati ne bo našla živega. Planil je k lončku vloženih orehov, za katere mu je mati rekla, da so strupeni, in ni odnehal, dokler ni zagledal dna. Ko si je dodobra napolnil trebuh, se je zavlekel v peč. Medtem se je vrnila mati in dolgo trkala. Ker je nihče ni slišal, je brcnila v vrata, stopila v hišo in na ves glas poklicala sina. Ko ji nihče ni odgovoril, je zaslutila nesrečo; v čedalje hujši stiski je še glasneje vpila: »O Vardiello, Vardiello! Si gluh, da ne slišiš? Te muči protin, da ne pritečeš? Imaš jezik zvezan, da ne odgovoriš? Kje si, ti obešenjak? Kam si se pogreznil, nesrečna pasma?
Ko bi te bila zadavila, ko sem te rodila!« Ko je Vardiello slišal ta vik in krik, je nazadnje z žalostnim glasom odgovoril: »Tukaj sem, v peči, in nikoli več me ne boš videla, mamica moja.« »Zakaj?« je vprašala uboga mati. »Ker sem se zastrupil,« je odvrnil sin. »Gorje meni!« je vzkliknila Grannonia. »Kako si to storil? Kaj te je napeljalo k temu umoru? In kdo ti je dal strup?« Vardiello ji je drugo za drugo povedal vse imenitne reči, ki jih je zagrešil in zaradi katerih je hotel umreti, da ne bi bil več svetu v posmeh. Ko je mati to slišala, se ji je stemnilo pred očmi in srce ji je zagrenelo; veliko je morala storiti in povedati, da je Vardiellu pregnala te mračne misli iz glave. Ker ga je neizmerno ljubila, mu je dala še nekaj drugih sladkih dobrot in mu izbila iz glave misel na vložene orehe: niso bili strup, temveč zdravilo za želodec. Tako ga je pomirila s prijaznimi besedami, ga tisočkrat pobožala in ga izvabila iz peči. Nato mu je dala lep kos platna in mu naročila, naj ga gre prodat, pri tem pa ga opozorila, naj ne sklepa kupčije z ljudmi, ki preveč govorijo. »Prav,« je rekel Vardiello, »zdaj ti bom res ustregel, nič ne skrbi.« Vzel je platno, se odpravil po Neaplju in svojo robo ponujal z glasnimi klici: »Platno! Platno!« Toda vsakomur, ki ga je vprašal: »Kakšno platno pa je to?«, je odgovoril: »Ti nisi zame, preveč govoriš.« Če ga je kdo drug vprašal: »Po čem ga prodajaš?«, ga je ozmerjal s klepetuljo, češ da mu je zmešal možgane in razbil glavo. Nazadnje je na dvorišču neke hiše, ki je bila zapuščena zaradi Monaciella, zagledal kip iz štuka. Revež, ki so ga od tolikšnega pohajkovanja bolele noge in je bil ves izčrpan, je sedel na kamnito klop. Ker v hiši, podobni izropanemu zaselku, ni videl nikogar prihajati ali odhajati, je začudeno nagovoril kip: »Povej, tovariš, ali v tej hiši nihče ne stanuje?« Ker ni dobil odgovora, se mu je zazdelo, da je to mož redkih besed, in je nadaljeval: »Bi kupil to platno? Poceni ti ga dam.« Ker je kip še kar molčal, je rekel: »Pri moji veri, našel sem, kar sem iskal! Vzemi ga, dobro si ga oglej in daj zanj, kolikor hočeš; jutri pridem po denar.« To je rekel in pustil platno tam, kjer je sedel. Prvi človek, ki je po kakšnem nujnem opravku stopil tja, je naletel na svojo srečo in ga odnesel. Ko se je Vardiello vrnil k materi brez platna in ji povedal, kaj se je zgodilo, jo je skoraj kap. Rekla mu je:
»Kdaj boš vendar spravil svojo pamet v red? Poglej, koliko si mi jih že ušpičil, le spomni se! A sama sem kriva: ker sem premehkega srca, te nisem že prvič pošteno privila. Zdaj vidim, da usmiljen zdravnik naredi rano neozdravljivo. Ti pa kar zganjaj svoje, dokler se mi pošteno ne zameriš; tedaj bova imela še dolge račune!«
Vardiello pa ji je odgovarjal: »Tiho, mamica moja, ne bo tako hudo, kakor praviš. Mar hočeš kaj drugega kot čisto nove, sveže skovane novčiče? Misliš, da sem kak tepček in da ne znam gledati na svojo korist? Le jutri naj pride:
še malo, pa boš videla, kaj znam, in spoznala, ali znam lopati nasaditi ročaj.« Ko je nastopilo jutro in so sence noči, ki so jih preganjali sončevi biriči, zapustile deželo, je Vardiello prišel na dvorišče, kjer je stal kip, in rekel: »Dobro jutro, gospod! Mi lahko zdaj daš tistih nekaj novčičev? Daj, plačaj mi platno.« Ker pa je kip ostal nem, je pograbil kamen in ga z vso močjo zalučal naravnost v sredino njegovih prsi. S tem mu je odprl žilo, ki je njegovi hiši prinesla zdravje: ko je odkrušil nekaj kosov, je odkril lonec, poln zlatih škudov. Zgrabil ga je z obema rokama in vratolomno stekel domov, vpijoč: »Mama, mama, koliko rdečih volčjih bobov! O, koliko jih je, koliko!« Ko je mati zagledala škude, je vedela, da bo sin vse raztrobil, zato mu je rekla, naj stopi pred vrata in počaka, da pride mimo prodajalec sira in skute, ker mu hoče kupiti za novčič mlečne dobrote. Vardiello, ki je bil velik požeruh, je nemudoma sedel na prag, mati pa je več kakor pol ure skozi okno usipala več kakor šest rotolov rozin in suhih fig. Vardiello jih je pobiral in vpil: »O mama, mama, prinesi sklede, nastavi košare, podstavi čebričke! Če bo ta dež še trajal, bova bogata!« Ko si je dodobra napolnil trebuh, je šel gor spat. Nekega dne sta se dva delavca, prava sodnijska prepirljivca, prerekala zaradi zlatega škuda, ki sta ga našla na tleh. Tedaj je prišel mimo Vardiello in rekel: »Kakšna osla sta, da se prepirata zaradi enega samega takega rdečega volčjega boba! Jaz se za njih še zmenim ne, saj sem jih našel poln lonec.« Ko so to slišali sodni ljudje, so debelo pogledali, ga začeli zasliševati in spraševati, kako, kdaj in s kom je našel te škude. Vardiello jim je odgovoril: »Našel sem jih v neki palači, v nemem človeku, takrat, ko so deževale rozine in suhe fige.« Ko je sodnik slišal ta preskok v prazno, je sprevidel, kako je z rečjo, in odredil, naj ga pošljejo v umobolnico, ki je bila zanj pristojna. Tako je sinova neumnost obogatila mater, materina preudarnost pa je popravila sinove oslarije, in jasno se je pokazalo, _Da ladja, ki jo vodi dober krmar,_ _Le v hudi nesreči trešči ob čer._
Izvirnik
_Vardiello essendo bestiale dapò ciento male servizie fatte a la mamma, le perde no tuocco de tela, e bolenno scioccamente recuperarelo da na Statola deventa ricco._ _Fenuto ch’appe lo cunto Meneca, lo quale fu stimato niente manco bello de l’autro, ped’essere ’nmottonato de curiuse socciesse, che tenne nzì a la coda pesole lo pensiero de l’auditure, secotaje pe commannamiento de lo Prencepe Tolla, la quale senza perdere tiempo decette de sta manera._ Se avesse dato la natura a ll’anemale necessetà de vestire, e de spennere pe lo vitto, sarria senz’autre destrutta la jenimma quatrupeta. Perzò trovanno lesto lo civo, senza ortolano, che lo coglia, compratore, che l’accatta, cuoco, che l’apparecchia, scarco,
che lo trencia: lo stisso cuoiro lo defenne da lo cchiovere, e da la neve; senza che lo mercante le dia lo drappo, lo cosetore le faccia lo vestito, e lo guarzone le cerca lo veveraggio; ma all’ommo, ch’ave ’ngiegno, non s’è ccurata de darele sta commedetate; perchè sape da se medesimo procacciarese chello, che l’abbesogna; chesta è la causa, che se vedeno ordenariamente pezziente li sapute, e rricche li bestiale, comme da lo cunto, che ve dirraggio potarrite raccogliere.
Fu Grannonia d’Aprano femmena de gran jodizio, ma aveva no figlio chiammato Vardiello, lo cchiù sciaurato ’nsemprecone de chillo pajese: puro perchè l’uocchie de la mamma so affatturate, e stravedeno, le portava n’ammore sbisciolato, e se lo schiudeva sempre, e allisciava, comme se fosse la cchiù bella creatura de lo munno. Teneva sta Grannonia na voccola, che schiudeva li pollicine, ne li quale aveva puosto tutta la speranza da farene na bella sporchia, e cacciarene buono zuco; E avenno da ire pe no fatto necessario, chiammaje lo figlio, decennole. Bello figliulo de mamma toja, siente ccà, agge l’uocchie a sta voccola, e si se leva a ppizzoliare, stà ’ncellevriello a ffarela tornare a lo nido, autramente se refreddano l’ova, e po
non averria ne cocche, nè titille. Lassa fare a sto fusto, disse Vardiello, ca nò l’aje ditto a ssurdo. N’autra cosa, leprecaje la mamma; vide figlio beneditto, ca dinto a chillo stipo, nc’è na fesina de certe mbroglie ’ntossecose, vi che non te tentasse lo brutto peccato a toccarele, ca ce stennerisse li piede; arrasso sia: respose Vardiello, tuosseco, non me ce cuoglie; e tu sapia co la capo pazza, ca me l’aje avisato, ca nce poteva dare de pietto, e no nc’era ne spina, ne uosso. Accossì sciuta la mamma, restaje Vardiello, lo quale pe non perdere tiempo, scette a l’uorto a ffare fossetelle coperte de sproccole, e tterreno, pe ’ncappare li peccerille; e quanno a lo meglio de lo lavore, s’addonaje ca la voccola faceva lo passiggio pe
ffora la cammara; pe la quale cosa commenzaie a ddicere, sciò, sciò, frusta ccà, passa llà; ma la voccola non se moveva da pede, e Vardiello vedenno, ca la gallina aveva dell’aseno, appriesso a lo sciò, sciò, se mese a sbattere li piede, appriesso a lo sbattere de li piede, a tirare la coppola, appriesso a la coppola, le tiraje no laganaturo, che centala pe mmiezo le fece fare lo papariello, e stennecchiare li piede. Visto Vardiello sta mala desgrazia, pensaie de remmediare a lo danno, e ffatto de la necessetà vertute, azzò non se refreddassero l’ova, sbracatose subeto, se sedette ’ncoppa a lo nido: ma datoce de cuorpo, ne fece na frittata. Visto ca l’aveva fatta doppia de figura, appe da dare de capo pe le mmura; all’utemo perchè ogne dolore torna a
boccone, sentennose pepoliare lo stommaco, se resorvette nnorcarese la voccola, e pperzò spennatala, e ’nfilatala a no bello spito, fece no gran focarone, e commenzaje ad arrostirela; ed essenno adesa cotta, pe ffare tutte le ccose a ttiempo, stese no bello cannavaccio de colata ’ncoppa no cascione viecchio, e pigliato n’arciulo scese a la cantina a spinoliare no quartarulo: e stanno a lo mmeglio de lo mettere vino, ’ntese no rommore, no fracasso, no streverio pe la casa, che parevano cavalle armate: pe la quale cosa tutto sorressieto, votate l’uocchie, vedde no gattone, che co ttutto lo spito se n’aveva zeppoliata la voccola, e n’autra l’era appriesso gridanno pe la parte. Vardiello pe rremmediare a sto danno se lassaje comme a lione scatenato ’ncuollo a
la gatta, e pe la pressa lassaje spilato lo quartarulo, e dapò avere fatto a ssecutame chisso pe ttutte li puntune de la casa, recuperaje la gallina, ma se ne scorze lo quartarulo; dove tornato Vardiello, e bisto, ca l’aveva fatta de colata, spinolaje isso porzì la votte de l’arma pe le cannelle dell’uocchie; ma perchè l’ajutava lo jodizio, pe remmediare a sto danno, azzò la mamma non s’addonasse de tanta ruina, pigliaje no sacco raso raso, varro varro, chino chino, zippo zippo, e a ccurmo a ccurmo de farina, e la sporpogliaie pe ’ncoppa a lo ’nfuso; co ttutto chesto facenno lo cunto co le ddeta de li desastre socciesse, e pensanno ch’avenno fatto scassone d’asenetate, perdeva lo juoco co la grazia de Grannonia, fece resoluzione de core de non
farese asciare vivo da la mamma. Però dato dinto la fesina de nuce conciate, che la mamma le disse, ch’era de tuosseco, maje levaje mano, si che no scoperze la petena, e chinose buono la panza, se ncaforchiaje dinto a no furno. Fra chisto miezo venne la mamma, e tozzolato no gran piezzo; visto ca nesciuno la senteva, dette no caucio a la porta, e ttrasuta dinto, e chiamanno a gran voce lo figlio, vedenno ca nesciuno responneva, se ’nzonnaje lo male juorno, e renforzanno le ddoglie, auzaje cchiù forte li strille, o Vardiello, Vardiello, aje la sordia, che non siente? aje le ghiorde, che non curre? aje le pipitola, che non respunne? Dove sì, facca de ’mpiso? dove si squagliato mala razza?
che t’avesse affocato ’nfoce, quanno te fice. Vardiello, che ’ntese sto greciglio, a l’utemo co na vocella pietosa, disse, eccome ccà? sò dinto lo furno, e no mme vederrite cchiù, Mamma mia: Perchè? respose la negra mamma: Perchè so ’ntossecato, leprecaje lo figlio: Oimè sogghionze Grannonia, e comme aje fatto? che ccausa aje avuto de fare sto mmecidio; e chi t’ha dato lo tuosseco? e Vardiello le contaje una ped’una tutte le belle prove ch’aveva fatto: pe la quale cosa voleva morire, e non restare cchiù pe spremmiento a lo munno. Sentenno ste ccose la mamma, negra se vedde, mara se vedde, appe che fare, e che dire pe levare da capo a Vardiello st’omore malenconeco; e perchè lo voleva no bene svisciolato, co ddarele certe autre ccose sceroppate, le
levaje da chiocca la cosa de le nnuce conciate, ca non erano venino, ma conciamiento de stommaco. Accossì accordatolo de bone parole, e ffattole mille carizzielle, lo tiraje da dinto lo furno, e datole no bello tuocco de tela, disse, che lo fosse juto a bennere, avvertennolo a non trattare sta facenna co pperzone de troppo parole. Bravo, disse Vardiello, mo te servo de musco, non dubitare: e ppigliatose la tela, jette gridanno pe la Cetate de Napole, dove portaje sta mercanzia tela, tela. Ma a quante le decevano, che tela è cchesta, isso responneva, non faie per la casa mia, ch’a troppo parole. E n’autro le diceva, comme la vinne? isso lo chiammava cannarone, e che l’aveva scellevrellato, e rrotte le chiocche; all’utemo veduto dinto no cortiglio de na casa
desabetata pe lo Monaciello, na certa statola de stucco, lo poverommo spedato, e vracco de ire tanto ’nvota, se sedette ’ncoppa a no puojo, e non vedenno trafecare nesciuno pe chella casa, che ppareva casale sacchejato, tutto maravegliato disse a la statola. Dì Cammarata ’nce abita nullo a sta casa? e bedenno ca no responneva: le parze ommo de poco parole, e disse, vuoje accattare sta tela, ca te faccio buon mercato, e vedenno la statola puro zitto, disse affè, aggio trovato chello che ghieva cercanno: pigliatella, e ffattela vedere, e dammene chello, che buoje; ca craje torno pe li fellusse. Cossì ditto, lassaje la tela, dove s’era assettato, che lo primmo figlio de mamma, che ’nce trasette pe quarche servizio necessario, trovato la sciorta
soja, se ne l’auzaje. Tornato Vardiello a la mamma senza la tela, e contato lo fatto comme passava, l’appe a benire l’antecore, decennole: quanno metteraje cellevriello a ssiesto? vide quanta mme n’aje fatte, arrecordatelle: ma io stessa mme lo ccorpo, e p’essere troppo tennera de premmone, non t’aggio a la primma agghiostato li cambie, e mo mme n’addono, ca miedeco pietuso fa la chiaja ’ncorabele: ma tanta mme ne faje, pe ’fi che buono nce ’ntorze, e ssarrimmo cunte luonghe.
Vardiello dall’autra parte diceva, zitto mamma mia, ca non sarrà quanto se dice, vuoje autro, che li tornise scognate nuove nuove; che te cride ca sò de lo Jojo, e ca non faccio lo cunto mio; ha da venire craje: da ccà a bello vedere non c’è tanto, e vederraje, si saccio mettere na maneca a na pala. Venuta la matina, quanno l’ombre de la notte secotate da li sbirre de lo Sole sfrattano lo pajese, Vardiello se consegnaje a lo cortiglio dove era la statola, decenno bonnì messere, staje commoto de dareme chille quattro picciole? ora susso pagame la tela. Ma vedenno ca la statola era muta, deze de mano a na savorra, e nce la schiaffaje co ttutta la forza de ponta ’nmiezo a l’arco de lo pietto, tanto che le roppe na vena, che fu la sanetate de la casa soja: pocca scarrupate
quatto mazzacane, scoperze na pignata chiena de scute d’oro, la quale afferrato a doje mane, corze a scapizzacuollo a la casa, gridanno, Mamma, mamma, quanta lupine russe, o quantane, quantane. La mamma, visto li scute, e sapenno ca lo figlio averria sprubbecato lo fatto, le disse, che fosse stato a pede la pporta, pe quanno passava lo caso recotta, ca le voleva accattare no tornese de latto: Vardiello, ch’era no pappone, subbeto se sedette ’nmocca la porta, e la mamma fece grannenejare pe chiù de mez’ora da la fenestra chiù de seje rotola de passe, e ffico secche: le quale Vardiello adonanno, strillava: o Mamma, o mamma caccia concole, miette cavete, apara tenielle, ca si dura sta chioppeta, sarimmo ricche; e comme se n’appe chiena bona la panza, se
ne sagliette a dormire. Accorze, che no juorno facenno a costejune due lavorante, esche de corte pe na pretennenzia de no scuto d’oro trovato ’nterra, nc’arrivaje Vardiello, e ddisse: comme site arcasene a litechiare pe lo lupino russo de chisse, de li quale io non ne faccio stimma, pocca n’aggio trovato na pignata chiena. La Corte ’ntiso chesto apprennoce tanto d’uocchie, lo ’nzammenaje, e disse? Comme, quanno; e con chi avesse trovato sti scute? a lo quale respose Vardiello, l’aggio trovato a no palazzo, dinto n’ommo muto quanno chiovettero passe, e ffico secche. Lo Jodece, che ’ntese sto sbauzo de quinta ’nvacante, addoraje lo negozio, e decretaje, che fosse remisso a no spetale, comme Jodece competente sujo. Cossì la ’ngnoranza de lo figlio fece ricca la
mamma, e lo jodizio pe la mamma remmedejaje a l’asenetate de lo figlio, pe la quale cosa se vedde chiaro, _Che nave che ccoverna buon Peloto,_ _È gran desgrazia quanno tozza a scuoglio._
