Prevod

_Vardiello, ki je bil neumen kakor živina, po stotih nevšečnostih, ki jih je povzročil materi, izgubi še kos platna; ko ga hoče po svoji nespameti dobiti nazaj od kipa, pa obogati._ _Ko je Meneca končala svojo pripoved, ki so jo imeli za nič manj lepo od prejšnje, saj je bila polna nenavadnih dogodivščin in je poslušalce vse do konca držala v napetem pričakovanju, je po kneževem ukazu nadaljevala Tolla in brez odlašanja začela takole._ Če bi narava živalim naložila, da se morajo oblačiti in plačevati za hrano, bi rod štirinožcev brez dvoma izumrl. Zato jim daje hrano na voljo brez vrtnarja, ki bi jo nabiral, brez kupca, ki bi jo kupoval, brez kuharja, ki bi jo pripravljal, in brez strežnika, ki bi jo rezal; njihova lastna koža jih varuje pred dežjem in snegom, ne da bi jim trgovec priskrbel blago, krojač sešil obleko in vajenec prosil za napitnino. Človeku, ki ima pamet, pa ni poskrbela za takšno udobje, saj si zna sam priskrbeti, kar potrebuje. Zato navadno vidimo, da so pametni reveži, neumni pa bogataši, kakor boste lahko spoznali iz zgodbe, ki vam jo bom povedala.

Grannonia d’Aprano je bila zelo preudarna ženska, toda imela je sina po imenu Vardiello, največjega nesrečnika in tepca v vsej deželi. Ker pa so materine oči začarane in ne vidijo prav, ga je neizmerno ljubila, ga nenehno varovala in božala, kakor da bi bil najlepše bitje na svetu. Ta Grannonia je imela kokljo, ki je valila piščance, in vanje je polagala vse svoje upe, da ji bodo prinesli lep zarod in dober zaslužek. Ko je morala po nujnem opravku, je poklicala sina in mu rekla: »Ljubi sin svoje mamice, poslušaj me: pazi na to kokljo, in če vstane, da bi šla kaj pozobat, glej, da jo spraviš nazaj na gnezdo, sicer se bodo jajca ohladila in ne bom imela ne jajc ne piščancev.« »Prepusti to meni,« je odvrnil Vardiello, »saj nisi govorila gluhemu.« »Pa še nekaj,« je pristavila mati. »Glej, blagoslovljeni moj sin, v tisti omarici je lonček z nekimi strupenimi rečmi. Pazi, da te hudobni vrag ne premami in se jih ne dotakneš, saj bi stegnil pete.« »Bog obvaruj!« je odgovoril Vardiello. »Strup me že ne bo ujel. Še dobro, da si me opozorila, ko imam tako zmešano glavo; sicer bi se ga lahko lotil, saj v njem ni ne trnov ne kosti.« Mati je torej odšla, Vardiello pa je ostal doma. Da ne bi izgubljal časa, je šel na vrt kopat jamice, ki jih je prekrival z vejicami in prstjo, da bi se vanje ujeli otročaji. Ko je bil sredi dela, je opazil, da se koklja sprehaja zunaj sobe. Začel ji je govoriti: »Ššš, ššš! Stran od tod! Tja pojdi!« Toda koklja se ni premaknila niti za korak. Ko je Vardiello videl, da je trmasta kakor osel, je po svojem »ššš, ššš« začel topotati z nogami, po topotanju je vrgel vanjo čepico, za čepico pa še valjar. Ta jo je zadel naravnost po sredi, da se je zvrnila in stegnila noge. Ko je Vardiello videl to nesrečo, je sklenil popraviti škodo in iz nuje narediti vrlino: da se jajca ne bi ohladila, je nemudoma slekel hlače in sedel na gnezdo. Toda s svojo težo jih je spremenil v omleto. Ko je videl, da je zagrešil dvojno neumnost, bi najraje z glavo tolkel ob zid. Nazadnje pa je, ker se vsaka žalost prej ali slej spremeni v grižljaj in ker mu je v želodcu že krulilo, sklenil kokljo pojesti. Oskubil jo je, nataknil na lep raženj, zakuril velik ogenj in jo začel peči. Ko je bila že skoraj pečena, je, da bi vse postoril ob pravem času, pogrnil čisto platneno krpo čez staro skrinjo, vzel vrč in šel v klet natočit vina iz sodčka. Ravno ko je točil, je zaslišal po hiši ropot, trušč in direndaj, kakor da bi po njej divjali bojni konji. Ves preplašen je obrnil pogled in zagledal velikega mačka, ki je kokljo odnesel kar z ražnjem vred, za njim pa je tekla še mačka in mijavkala za svoj delež. Da bi popravil škodo, se je Vardiello kakor lev, ki so mu sneli verige, pognal za mačkom, v naglici pa pustil odprto pipo na sodčku. Ko se je šel z njim lovit po vseh kotih hiše, je naposled dobil kokoš nazaj, toda sodček se je medtem izpraznil. Ko se je vrnil in videl, da je vse zalil, je tudi sam odprl sod svoje duše in ga skozi očesni pipici izlil v solzah. Ker pa mu je pamet vedno priskočila na pomoč, je, da bi popravil škodo in mati ne bi opazila tolikšnega razdejanja, pograbil vrečo, do roba, do vrha, čisto polno, nabito polno in zvrhano polno moke, ter jo raztresel po politem vinu. A ko je na prste prešteval vse nesreče, ki so se mu pripetile, in pomislil, da si je s tem vozom oslarij zapravil Grannonijino naklonjenost, je trdno sklenil, da ga mati ne bo našla živega. Planil je k lončku vloženih orehov, za katere mu je mati rekla, da so strupeni, in ni odnehal, dokler ni zagledal dna. Ko si je dodobra napolnil trebuh, se je zavlekel v peč. Medtem se je vrnila mati in dolgo trkala. Ker je nihče ni slišal, je brcnila v vrata, stopila v hišo in na ves glas poklicala sina. Ko ji nihče ni odgovoril, je zaslutila nesrečo; v čedalje hujši stiski je še glasneje vpila: »O Vardiello, Vardiello! Si gluh, da ne slišiš? Te muči protin, da ne pritečeš? Imaš jezik zvezan, da ne odgovoriš? Kje si, ti obešenjak? Kam si se pogreznil, nesrečna pasma?

Ko bi te bila zadavila, ko sem te rodila!« Ko je Vardiello slišal ta vik in krik, je nazadnje z žalostnim glasom odgovoril: »Tukaj sem, v peči, in nikoli več me ne boš videla, mamica moja.« »Zakaj?« je vprašala uboga mati. »Ker sem se zastrupil,« je odvrnil sin. »Gorje meni!« je vzkliknila Grannonia. »Kako si to storil? Kaj te je napeljalo k temu umoru? In kdo ti je dal strup?« Vardiello ji je drugo za drugo povedal vse imenitne reči, ki jih je zagrešil in zaradi katerih je hotel umreti, da ne bi bil več svetu v posmeh. Ko je mati to slišala, se ji je stemnilo pred očmi in srce ji je zagrenelo; veliko je morala storiti in povedati, da je Vardiellu pregnala te mračne misli iz glave. Ker ga je neizmerno ljubila, mu je dala še nekaj drugih sladkih dobrot in mu izbila iz glave misel na vložene orehe: niso bili strup, temveč zdravilo za želodec. Tako ga je pomirila s prijaznimi besedami, ga tisočkrat pobožala in ga izvabila iz peči. Nato mu je dala lep kos platna in mu naročila, naj ga gre prodat, pri tem pa ga opozorila, naj ne sklepa kupčije z ljudmi, ki preveč govorijo. »Prav,« je rekel Vardiello, »zdaj ti bom res ustregel, nič ne skrbi.« Vzel je platno, se odpravil po Neaplju in svojo robo ponujal z glasnimi klici: »Platno! Platno!« Toda vsakomur, ki ga je vprašal: »Kakšno platno pa je to?«, je odgovoril: »Ti nisi zame, preveč govoriš.« Če ga je kdo drug vprašal: »Po čem ga prodajaš?«, ga je ozmerjal s klepetuljo, češ da mu je zmešal možgane in razbil glavo. Nazadnje je na dvorišču neke hiše, ki je bila zapuščena zaradi Monaciella, zagledal kip iz štuka. Revež, ki so ga od tolikšnega pohajkovanja bolele noge in je bil ves izčrpan, je sedel na kamnito klop. Ker v hiši, podobni izropanemu zaselku, ni videl nikogar prihajati ali odhajati, je začudeno nagovoril kip: »Povej, tovariš, ali v tej hiši nihče ne stanuje?« Ker ni dobil odgovora, se mu je zazdelo, da je to mož redkih besed, in je nadaljeval: »Bi kupil to platno? Poceni ti ga dam.« Ker je kip še kar molčal, je rekel: »Pri moji veri, našel sem, kar sem iskal! Vzemi ga, dobro si ga oglej in daj zanj, kolikor hočeš; jutri pridem po denar.« To je rekel in pustil platno tam, kjer je sedel. Prvi človek, ki je po kakšnem nujnem opravku stopil tja, je naletel na svojo srečo in ga odnesel. Ko se je Vardiello vrnil k materi brez platna in ji povedal, kaj se je zgodilo, jo je skoraj kap. Rekla mu je:

»Kdaj boš vendar spravil svojo pamet v red? Poglej, koliko si mi jih že ušpičil, le spomni se! A sama sem kriva: ker sem premehkega srca, te nisem že prvič pošteno privila. Zdaj vidim, da usmiljen zdravnik naredi rano neozdravljivo. Ti pa kar zganjaj svoje, dokler se mi pošteno ne zameriš; tedaj bova imela še dolge račune!«

Vardiello pa ji je odgovarjal: »Tiho, mamica moja, ne bo tako hudo, kakor praviš. Mar hočeš kaj drugega kot čisto nove, sveže skovane novčiče? Misliš, da sem kak tepček in da ne znam gledati na svojo korist? Le jutri naj pride:

še malo, pa boš videla, kaj znam, in spoznala, ali znam lopati nasaditi ročaj.« Ko je nastopilo jutro in so sence noči, ki so jih preganjali sončevi biriči, zapustile deželo, je Vardiello prišel na dvorišče, kjer je stal kip, in rekel: »Dobro jutro, gospod! Mi lahko zdaj daš tistih nekaj novčičev? Daj, plačaj mi platno.« Ker pa je kip ostal nem, je pograbil kamen in ga z vso močjo zalučal naravnost v sredino njegovih prsi. S tem mu je odprl žilo, ki je njegovi hiši prinesla zdravje: ko je odkrušil nekaj kosov, je odkril lonec, poln zlatih škudov. Zgrabil ga je z obema rokama in vratolomno stekel domov, vpijoč: »Mama, mama, koliko rdečih volčjih bobov! O, koliko jih je, koliko!« Ko je mati zagledala škude, je vedela, da bo sin vse raztrobil, zato mu je rekla, naj stopi pred vrata in počaka, da pride mimo prodajalec sira in skute, ker mu hoče kupiti za novčič mlečne dobrote. Vardiello, ki je bil velik požeruh, je nemudoma sedel na prag, mati pa je več kakor pol ure skozi okno usipala več kakor šest rotolov rozin in suhih fig. Vardiello jih je pobiral in vpil: »O mama, mama, prinesi sklede, nastavi košare, podstavi čebričke! Če bo ta dež še trajal, bova bogata!« Ko si je dodobra napolnil trebuh, je šel gor spat. Nekega dne sta se dva delavca, prava sodnijska prepirljivca, prerekala zaradi zlatega škuda, ki sta ga našla na tleh. Tedaj je prišel mimo Vardiello in rekel: »Kakšna osla sta, da se prepirata zaradi enega samega takega rdečega volčjega boba! Jaz se za njih še zmenim ne, saj sem jih našel poln lonec.« Ko so to slišali sodni ljudje, so debelo pogledali, ga začeli zasliševati in spraševati, kako, kdaj in s kom je našel te škude. Vardiello jim je odgovoril: »Našel sem jih v neki palači, v nemem človeku, takrat, ko so deževale rozine in suhe fige.« Ko je sodnik slišal ta preskok v prazno, je sprevidel, kako je z rečjo, in odredil, naj ga pošljejo v umobolnico, ki je bila zanj pristojna. Tako je sinova neumnost obogatila mater, materina preudarnost pa je popravila sinove oslarije, in jasno se je pokazalo, _Da ladja, ki jo vodi dober krmar,_ _Le v hudi nesreči trešči ob čer._