Prevod

_Neki kralj, ki ni imel veliko pameti, vzredi bolho, veliko kakor oven. Da jo odreti in obljubi svojo hčer za nagrado tistemu, ki bo uganil, čigava je koža. Ljudožerec jo prepozna po vonju in dobi princeso; toda sedem sinov neke starke jo s prav toliko spretnostmi reši._ _Princ in sužnja sta se ob Vardiellovi neumnosti smejala, da bi skoraj počila, ter hvalila preudarnost njegove matere, ki je znala predvideti njegove norosti in jim najti zdravilo. Ko so Popo pozvali, naj pripoveduje, so vse druge zaklenile svoje klepetanje, ona pa je začela takole._ Nepremišljene odločitve vselej prinašajo nepopravljivo pogubo:

Kdor ravna kakor norec, se obžaluje kakor modrec. Tako se je zgodilo kralju Automonteja, ki je zaradi bedarije, vredne štiri soldе, zagrešil velikansko norost ter svojo hčer in svojo čast izpostavil neizmerni nevarnosti.

Nekoč je kralja Automonteja ugriznila bolha. Z veliko spretnostjo jo je ujel, in ko je videl, kako lepa in krepka je, se mu je zdelo greh obsoditi jo na smrt na postelji svojega nohta. Zato jo je dal v steklenico in jo vsak dan hranil s krvjo iz lastne roke. Tako lepo je rasla, da ji je moral po sedmih mesecih poiskati drugo bivališče, saj je postala večja od ovna. Ko je kralj to videl, jo je dal odreti, kožo pa ustrojiti, nato pa razglasil, da bo tistemu, ki ugane, kateri živali pripada, dal svojo hčer za ženo. Brž ko je razglas prišel med ljudi, so ti začeli prihajati v trumah, celo z drugega konca sveta, da bi se udeležili preizkušnje in poskusili srečo. Eden je trdil, da je koža velike opice, drugi, da je risova, tretji, da je krokodilova, in tako je vsak omenjal drugo žival; toda vsi so bili sto milj od resnice in nihče ni zadel žebljice na glavico. Nazadnje je na ta ogled prišel ljudožerec, najostudnejša prikazen na svetu: že ob pogledu nanj bi še tako drznemu mladeniču zadrgetale hlače, ga spreletela mrzlica, mu začrvičilo po trebuhu in bi ga streslo do kosti. Komaj je prišel, je povohal in ovohal kožo ter pri priči zadel v polno, rekoč: »Ta koža je od poglavarja vseh bolh!« Kralj je videl, da je uganil do potankosti, in ker ni hotel prelomiti besede, je dal poklicati svojo hčer Porziello, ki je bila vsa iz mleka in krvi. Ljubi moj, bila je tako drobna in ljubka, da bi jo kar pojedel z očmi! Kralj ji je rekel: »Hči moja, veš, kaj sem razglasil, in veš, kdo sem. Zdaj se ne morem izneveriti obljubi. Naj bom kralj ali topolovo lubje: beseda je dana in treba jo je izpolniti, četudi mi ob tem poči srce. Kdo bi si mogel misliti, da bo ta srečni dobitek pripadel ljudožercu? Toda ker se brez volje nebes ne premakne niti list, moramo verjeti, da je bila ta poroka sklenjena najprej tam zgoraj in šele potem tu spodaj. Zato potrpi;

in če si blagoslovljena hči, ne ugovarjaj svojemu očetu, kajti srce mi pravi, da boš srečna: pogosto so se v loncu iz grobega kamna skrivali zakladi.« Ko je Porziella slišala to grenko odločitev, se ji je stemnilo pred očmi, obraz ji je porumenel, ustnice so ji upadle in noge zadrhtele. Le malo je manjkalo, pa bi sokol njene duše poletel za prepelico žalosti. Nazadnje je planila v jok in z dvignjenim glasom rekla očetu: »Kaj hudega sem storila naši hiši, da me čaka takšna kazen? S čim sem se vam tako zamerila, da me izročate temu pošastnežu?

O nesrečna Porziella! Tako boš kakor podlasica prostovoljno končala v žrelu krastače! Tako boš, uboga ovčica, postala plen volkodlaka! Je to naklonjenost, ki jo čutite do lastne krvi? Je to ljubezen, ki jo izkazujete njej, ki ste jo imenovali punčica svoje duše?

Tako iztrgate iz srca tisto, ki je del vaše krvi? Tako odstranite izpred oči tisto, ki je punčica vašega očesa? O oče, kruti oče, gotovo niste rojeni iz človeškega mesa: morske pošasti so vam dale kri, divje mačke so vam dale mleko! A kaj govorim o morskih in kopenskih živalih? Vsaka žival ljubi svoj zarod. Le vam je lastni rod odvraten in zoprn, le vam se gnusi vaša hči! O, ko bi me mati raje zadavila, ko bi bila zibelka moje mučilno ležišče, dojiljina dojka mehur strupa, povoji zanke in ropotuljica, ki so mi jo obesili okrog vratu, mlinski kamen! Saj mi je bilo usojeno dočakati to strašno nesrečo, gledati ta zli dan tik ob sebi, občutiti božanje harpijine roke, objem dveh medvedjih šap in poljube dveh prašičjih čekanov!« Še bi govorila, a kralj se je ves razbesnel in ji rekel:

»Nikar toliko jeze, sladkor je drag! Počasi, ščiti so iz topolovine! Zamaši, saj teče sama usedlina! Molči in ne pisni več, preveč si zajedljiva, jezikava in predrzna! Kar storim jaz, je prav storjeno. Ne uči očeta, kako se dela otroke! Nehaj in si vtakni jezik za hrbet! Ne razdraži me še bolj, kajti če te zgrabim s temi kremplji, ti ne pustim cele niti ene koščice in boš z zobmi grizla tla! Poglej jo, prdec iz moje riti, pa bi rada bila mož in postavljala zakone očetu! Od kdaj sme smrklja, ki ji usta še smrdijo po mleku, ugovarjati mojim željam? Hitro, podaj mu roko in se pri tej priči odpravi proti njegovemu domu! Niti četrt ure več nočem gledati tega nesramnega, predrznega obraza!« Uboga Porziella, ki je videla, v kakšni stiski se je znašla, je z obrazom na smrt obsojene, z očmi obsedenke, z usti kakor pri kom, ki je zaužil grenko odvajalo, in s srcem človeka med sekiro in tnalo prijela ljudožerca za roko. Ta jo je brez spremstva odvlekel v gozd, kjer so drevesa nad travnikom postavila palačo, da ga sonce ne bi moglo videti; kjer so se potoki pritoževali, da morajo hoditi v temi in se zato zaletavajo ob kamenje; kjer so divje živali, ne da bi plačevale za pašo, uživale pravi raj in varno blodile po goščavi. Tja ni nikoli zašel človek, razen če se je izgubil. Na tem kraju, črnem kakor zamašen dimnik in strašnem kakor obraz pekla, je stala ljudožerčeva hiša, vsa obložena in okrašena s kostmi ljudi, ki jih je požrl. Zdaj pa si, krščanska duša, predstavljaj drget, trepet, stiskanje srca, mrzlico, grozo, črvičenje in drisko, ki so popadli ubogo dekle! Verjemi, da ji v telesu ni ostala niti kaplja krvi. A to še ni bilo nič, niti drobiž v primerjavi s tem, kar jo je še čakalo: pred jedjo je dobila čičeriko, po jedi pa trd bob. Ljudožerec je namreč odšel na lov in se vrnil domov ves obložen s četrtinami pobitih ljudi, rekoč:

»Zdaj se ne moreš pritoževati, žena moja, da ne skrbim zate! Tu imaš lepo zalogo mesa: vzemi, uživaj in me imej rada, kajti tudi če se nebo podre, ti pri meni ne bo zmanjkalo grižljaja.« Uboga Porziella je kakor nosečnica začela pljuvati in obračati glavo proč. Ko je ljudožerec to videl, je rekel: »To je kakor dajati slaščice prašičem! A nič zato, potrpi do jutri zjutraj. Povabili so me na lov na divje prašiče; pripeljal ti jih bom nekaj, pa bomo s sorodniki pripravili svatbo ob kotlu in tako z večjim veseljem utrdili najino sorodstvo.« S temi besedami je odkorakal v gozd, ona pa je ostala pri oknu in žalovala. Po naključju je tedaj mimo hiše prišla starka, ki jo je mučila lakota, in jo prosila za kaj pod zob. Nesrečno dekle ji je odgovorilo: »O dobra žena, Bog ve, kaj mi leži na srcu! V oblasti imam peklenskega hudobca, ki mi ne prinaša drugega kakor četrtine ljudi in kose pobitih teles. Ne vem, kako sploh premorem želodec, da gledam te gnusobe. Tako živim najbednejše življenje, kar ga je kdaj živela krščena duša, pa čeprav sem kraljeva hči, čeprav sem bila vzgojena v samem udobju, čeprav sem nekoč živela v izobilju!« Ob teh besedah je začela jokati kakor deklica, ki so ji vzeli malico. Starki se je srce omehčalo in rekla je: »Le pogumno, moja lepa deklica! Ne uničuj si lepote z jokom, kajti sreča te je našla. Tukaj sem, da ti pomagam na vse načine. Poslušaj: imam sedem sinov, in to kakšnih! Sedem hrastov, sedem velikanov: Maseja, Narda, Colo, Micca, Petrulla, Ascaddea in Ceccona. Več čudežnih moči imajo kakor rožmarin. Mase, denimo, vsakič, ko položi uho na tla, sliši vse, kar se dogaja trideset milj naokrog.

Nardo z vsakim pljunkom ustvari veliko morje mila. Cola, kadar vrže na tla kos železa, ustvari polje nabrušenih britev. Micco, kadar odvrže vejico, ustvari neprehodno goščavo. Petrullo, kadar spusti na tla kapljico vode, ustvari strašno reko.

Ascaddeo z vsakim vrženim kamenčkom prikliče mogočen stolp, Ceccone pa tako natančno meri s samostrelom, da miljo daleč zadene kokoš v oko. Z njihovo pomočjo, saj so vsi prijazni, dobrosrčni in bodo vsi sočustvovali s tvojo nesrečo, te bom skušala rešiti iz krempljev tega ljudožerca. Tako slasten grižljaj ni za goltanec tega pošastneža!« »Nikoli ne bo boljšega časa kakor zdaj,« je odgovorila Porziella, »kajti moj mož, ta zla senca, je odšel in se nocoj ne vrne. Imeli bi dovolj časa, da jo popihamo in pobegnemo.« »Nocoj ne bo šlo,« je odvrnila starka, »kajti živim precej daleč. A jutri zjutraj bomo jaz in moji sinovi skupaj prišli in te rešili trpljenja.« S tem je odšla, Porzielli pa se je srce tako razširilo od upanja, da je tisto noč mirno počivala. Komaj so ptice zaklicale: »Živelo sonce!«, že je prišla starka s sedmimi sinovi. Porziello so vzeli medse in se odpravili proti mestu. A niso bili še niti pol milje daleč, ko je Mase prislonil uho k tlom in zavpil: »Pozor! Hej, na nas gre lisjak! Ljudožerec se je že vrnil domov, in ker ni našel dekleta, zdaj drvi za nami, s čepico pod pazduho!« Ko je Nardo to slišal, je pljunil na tla in ustvaril morje mila. Ko je ljudožerec prišel do njega in videl vso to milnico, je stekel domov po vrečo otrobov ter jih tako dolgo trosil pod noge, da mu je z veliko muko uspelo premagati oviro. Toda Mase je spet položil uho na tla in rekel:

»Zdaj si na vrsti ti, tovariš, spet prihaja!« Cola je vrgel na tla kos železa in iz njega je vzklilo polje britev. Ljudožerec, ki je videl, da mu je pot zaprta, je znova stekel domov, se od glave do pet oblekel v železo, se vrnil in premagal tudi to prepreko. Mase je spet pritisnil uho k tlom in zaklical: »Hitro, hitro, k orožju! Ljudožerec bo vsak hip tu, leti kakor blisk!« Micco je brž odvrgel vejico in priklical strašen, skoraj neprehoden gozd. Ko pa je ljudožerec prišel do te težavne ovire, je izvlekel velik nož, ki ga je nosil ob boku, in začel podirati: tu topol, tam hrast, drugje divjo jerebiko. S štirimi ali petimi zamahi je zravnal gozd s tlemi in se izvil iz goščave. Mase, ki je imel ušesa kakor zajec, je znova povzdignil glas: »Nikar se ne obirajmo, kakor da bi se brili! Ljudožerec je dobil krila, zdaj zdaj bo za našimi hrbti!« Ko je Petrullo to slišal, je pri studenčku, ki je po kapljicah lulal iz kamnite školjke, zajel požirek vode in ga izpljunil na tla. Pri priči je pred njimi zrasla velika reka. Ljudožerec je videl novo oviro in spoznal, da mu vsako luknjo, ki jo izvrta, takoj spet zamašijo. Slekel se je do golega in z obleko na glavi preplaval na drugo stran. Mase, ki je nastavljal uho vsaki luknji, je zaslišal udarjanje ljudožerčevih pet in rekel: »Našemu podvigu se slabo piše! Ljudožerec že tako tolče s petami, da nam sam Bog pomagaj! Zato bodimo pri pameti in se pripravimo na to nevihto, sicer smo izgubljeni!« »Nič se ne boj,« je rekel Ascaddeo, »zdaj bom že opravil s tem grdim malopridnežem!« Ob teh besedah je vrgel kamenček in prikazal se je stolp. Vsi so se nemudoma zatekli vanj in zabarikadirali vrata. Ko je ljudožerec prispel in videl, da so na varnem, je stekel domov po lestev za obiranje grozdja, si jo oprtal na rame in pohitel nazaj k stolpu. Mase, ki je pozorno nastavljal ušesa, ga je zaslišal že od daleč in rekel: »Zdaj je sveča našega upanja dogorela do kraja! Ceccone je naše zadnje upanje, da ostanemo živi, kajti ljudožerec se vrača, in to silno razjarjen. Gorje, srce mi razbija in slutim nesrečo!« »Kakšen posranec si!« je odgovoril Ceccone. »Prepusti to mojstru in boš videl, kako naravnost v piko merim!« Komaj je to izrekel, že je ljudožerec prislonil lestev in začel plezati. Ceccone ga je vzel na muho, mu izstrelil oko in ga zvrnil na tla, da je padel ves iztegnjen kakor hruška. Nato je stopil iz stolpa in mu z velikim nožem, ki ga je ljudožerec sam nosil s seboj, odrezal glavo, kakor da bi bila iz skute. Glavo so z velikim veseljem odnesli kralju. Ta je bil presrečen, ker je dobil nazaj hčer, saj se je že stokrat pokesal, da jo je dal ljudožercu. V nekaj dneh ji je našel lepega moža, sedem sinov in njihovo mater, ki so njegovo hčer rešili tako nesrečnega življenja, pa je bogato obdaril. Porzielli je tisočkrat priznal svojo krivdo, ker jo je zaradi prazne muhe spravil v tolikšno nevarnost, ne da bi pomislil, kako hudo napako zagreši tisti, ki išče _volčja jajca in glavnike s petnajstimi zobmi._