Prevod

Veščci poznajo skoraj vsakogar in so zelo družabni. Vabijo jih na srečanja, ki jih prireja dnevna druščina, pa tudi na zabave tistih, ki podnevi spijo. Pa ne zato, ker bi bili veščci ves čas budni. Ojej, kje pa! V ribniku, gozdu, na travniku, v močvirju ali celo v hišah ni nikogar, ki bi bil lahko zdrav, krepak in srečen, ne da bi se dodobra naspal.

Veščci so bili bolj ali manj budni tudi podnevi, toda najbolj živahni so postali šele, ko se je sonce nizko spustilo na zahodnem nebu. Ko je bila senca vsakega drevesa dvakrat ali trikrat daljša od drevesa samega, je bilo zaslišati brrrnenje kril in veščci so švigali mimo. Pokonci so ostajali še dolgo potem, ko je dnevna druščina že odšla spat. Mačji oponašalec, ki je prepeval na konici najvišje javorjeve veje še dolgo potem, ko je večina njegovih ptičjih prijateljev že spala, je povedal, da so veščci še vedno letali naokrog, ko je sam že spravil glavo pod perut. Tako so se seveda spoznali tudi z nočno druščino.

Med njimi je bil čeden, velik veščec, ki je bil v mladosti paradižnikova gosenica, čeprav se je v resnici prav toliko hranil s krompirjevo cimo kakor s paradižnikovimi rastlinami. Čeden je bil od konice svojega dolgega, vitkega sesala do konca lepo oblikovanega sivega telesa. Njegova krila so bila koničasta in svetlo siva, čez zadnji par pa so potekale štiri črnikaste proge. Tudi telo je bilo sivo, po njem in po krilih pa je imel veliko nežnih črnih ali zelo temno sivih vzorcev. Na zadnjem delu telesa je imel deset kvadratastih rumenih lis s črnim robom. Tam je bilo tudi dvajset drobnih belih pik, vendar mu te niso toliko pomenile. Vedno ga je žalostila misel, da so njegove rumene lise tako slabo vidne. Temu se seveda ni dalo pomagati in moral bi biti hvaležen, da jih sploh ima.

Mučilo ga je še nekaj: svojih rumenih lis ni mogel videti. Marsikaj bi dal, da bi jih lahko. Videl je rumene lise drugih veščcev, ki so bili paradižnikove gosenice takrat kot on, toda to ni bilo isto, kot če bi videl svoje. Poskušal je in poskušal, a vselej se je končalo enako — oči so bile utrujene, hrbet pa ga je bolel. Njegovo telo je bilo toliko bolj čokato in togo od teles njegovih bratrancev metuljev, da ga ni mogel zlahka upogniti.

Kadar je začel razmišljati o svojih rumenih lisah, je pogosto odletel na kmetove krompirjeve njive, kjer so se hranile mlade paradižnikove gosenice. Letal je okoli njih in vzklikal: »Poglejte moje rumene lise. Mar niso čudovite?« Potem je švignil na zelenjavni vrt in obvisel v zraku nad paradižnikovimi rastlinami. Ob brnenju njegovih kril so tamkajšnje paradižnikove gosenice pogledale navzgor in rekel jim je: »Če boste pridne gosenice in boste veliko jedle, boste morda nekoč postale čedni veščci, kakršen sem jaz, in vsaka bo imela deset rumenih lis.«

Včasih je šel celo v kot vrta, kjer je kmet gojil tobak, in pokazal svoje rumene lise tudi tamkajšnjim paradižnikovim gosenicam. Nikamor drugam ni zahajal, saj te gosenice druge hrane ne marajo. Kamor koli je prišel, so paradižnikove gosenice vzklikale: »Oh! Oh! Kako lepe rumene lise! Kako čudovite rumene lise!« Ko je odletel, nekaj časa niso jedle, temveč so počivale na svojih debelih panožicah, dvignile sprednji del telesa v zrak, zložile šest drobnih pravih nog pod brado ter premišljevale in premišljevale in premišljevale. Kadar so premišljevale, so vedno sedele tako, in imele so veliko sorodnic, ki so počele isto. To je bila družinska navada.

Ko so jih drugi videli tako sedeti, s pravimi nogami prekrižanimi pod brado, so vselej vzkliknili: »Poglejte sfinge!« Čeprav nihče izmed njih ni vedel, kaj sfinga v resnici je. In to je bila pač ena njihovih navad. Zato so veščcem včasih pravili tudi sfingini metulji.

Ni bilo lepo od veščca, da je prihajal in zbujal nezadovoljstvo v paradižnikovih gosenicah. Če bi jih pustil pri miru, bi se jim zdelo nekaj najlepšega na svetu, da so debele zelene paradižnikove gosenice z dvema vrstama nog in z rožičkom, ki vsaki štrli navzgor na zadnjem koncu telesa. To sicer ni običajno mesto za rogove, a se prav dobro obnese, in ti rožički so zgolj za okras. Nikoli jih ne uporabljajo za zbadanje ali pikanje.

Preden jih je veščec začel obiskovati, so paradižnikove gosenice mislile, kako mirno, spokojno in prijetno bo vso zimo ležati v bleščečih rjavih bubnih ovojih v zemlji ter čakati pomlad, da dokonča njihovo preobrazbo v veščce. Zdaj pa so tako nestrpno hotele dobiti svoje rumene lise, da so komaj prenesle misel na čakanje. Nič več jim ni bilo mar niti za dolgo, vitko nožnico sesala, ki jo ima vsaka paradižnikova gosenica na svojem bubnem ovoju in je videti kakor ročaj.

Nekega dne so paradižnikove gosenice vse to povedale rubinastogrlemu kolibriju. Kolibri je bil zelo razumen možakar in bi bil nedvomno skrben mož in oče, če njegova žena ne bi bila tako samostojna. Bil je nadvse predan snubec in pomagal je zgraditi ljubko gnezdo iz praprotnih dlačic in rastlinskega puha ter ga prekriti s čudovitimi sivozelenimi lišaji. Dokončano gnezdo je bilo veliko približno za polovico kokošjega jajca in en sam cvet slaka bi ga več kot prekril. Lišaji so bili natanko take barve kakor veja, na kateri je gnezdo počivalo, zato ga je bilo komaj mogoče opaziti. To je najlepše, kar lahko rečemo o gnezdu. Če vas kak ptič kdaj vpraša, kaj si mislite o njegovem gnezdu, in mu želite povedati kaj posebno prijetnega, se morate zazreti v drevo in vprašati: »Kje pa je?« Potem ko vam ga pokaže, lahko pohvalite mehko podlogo, fino prepletenost ali to, kako trdno je pritrjeno na veje.

Ko je bilo gnezdo dokončano in sta bili vanj zneseni dve drobceni beli jajci, gospe Kolibri ni bilo mar za nič drugega. Ni hotela več hoditi z možem po medičino ali se z njim igrati v zraku kakor nekoč. Skušal jo je pregovoriti tako, da je švigal navzdol proti njej, medtem ko je sedela na jajcih, in ji na uho cvrkal najnežnejše besede, kar se jih je mogel domisliti, toda vedla se je, kakor da ji jajci pomenita več od njega, in mu ni v odgovor zacvrkala niti ene nežne besede. Zato je seveda odšel in ji prepustil, da sama izvali in vzgoji svoje otroke, kakor se ji zdi prav. Prav gotovo je bila sama kriva, da jo je zapustil. Morda res ni mogla zapustiti jajc, a zacvrkala bi vendar lahko.

Zdaj ko rubinastogrli kolibri ni imel domačih skrbi, je pogosto obiskoval prijatelje. To so bili zelo kratki obiski, saj je le redkokdaj sedel, pa vendar je slišal in povedal veliko novic, medtem ko je lebdel v zraku z drobnimi nožicami, spodvitimi pod telo, in tako hitro zamahoval s krili, da jih sploh ni bilo mogoče videti.

Ko so mu paradižnikove gosenice povedale, kaj čutijo ob vešččevih rumenih lisah, je bil silno ogorčen. »Uboge mlade gosenice!« si je rekel. »To je sramota in nekaj bo treba ukreniti.«

Bolj ko je premišljeval, bolj se je jezil, in perje se mu je kar nasršilo. Komaj je vedel, kaj počne, in svoj dolgi, vitki kljun je večkrat potisnil v iste cvetove, čeprav je že prvič iz njih popil vso medičino.

Tistega večera, ko je sonce zašlo in je srebrna luna kukala iznad vijoličastega oblaka na vzhodnem nebu, je rubinastogrli kolibri sedel na konici smrekove veje in čakal veščca.

»Upam, da nihče drug ne bo slišal, kaj govorim,« je dejal. »Prav neumno bi zvenelo, če bi me kdo slišal.« Sedel je čisto pri miru in se z drobnimi nožicami trdno oklepal veje. Mrak je bil že gost in res bi moral iti spat, toda sklenil je, da bo veščcu dal lekcijo, če bo le lahko ostal buden.

»Ko bi le pohitel,« je dejal. »Komaj še držim oči odprte.« Ni zazehál, ker ni imel pravih ust za to. Saj veste, zehanje mora biti skoraj okroglo. Z njegovim kljunom bi bilo veliko, veliko višje kakor širše, in to mu nikakor ne bi pristajalo.

Blizu smreke so rasli rumeni svetlini in na visokih steblih so se za noč odpirali cvetovi. Nad semenskimi glavicami in pod popki so se na vsakem steblu počasi razpirali dva, trije ali štirje cvetovi. Rubinastogrli kolibri ni pogosto ostal pokonci dovolj dolgo, da bi to videl, zato je opazoval, kako se štirje gladki rumeni venčni listi enega od cvetov odvijajo, dokler se niso mogli na široko razpreti. Opazoval je že pet cvetov, ko je zaslišal prihajati veščca. Tedaj je švignil proti svetlinom in lahkotno obvisel pred enim od njih ter iz njega srkal medičino.

Brrrr! Veščec je bil tu. »Dober večer,« je rekel. »Precej pozno zate, kajne?« »Malo pa res,« je odgovoril kolibri. »Pa tudi nekoliko hladno postaja, kajne? Človek bi si mislil, da te brez perja zebe. Moje je tako prijetno. Prav tako prijetno je, kakor je lepo, in to ni malo.«

Veščec je obvisel pred drugim svetlinom in videti je bilo, da mu je več do srkanja medičine skozi dolgo cevasto sesalo kakor do pogovora.

»Mislim, da je imenitno imeti tudi kanček žive barve,« je rekel kolibri. »Lepa rdeča lisa na mojem grlu je v hladnem vremenu videti posebno topla in mi lepo pristoji. Tudi ti bi moral imeti kaj takega.«

»Imam rumene lise — deset jih je,« je čemerno odgovoril veščec. »Jih imaš?« je skrajno presenečeno vzkliknil kolibri. »O, saj res! Zdi se mi, da se nečesa v zvezi z njimi le spomnim. Škoda, da niso bolj vidne. Gospa Kolibri nikoli ne nosi živih barv. Pravi, da to ne bi bilo prav. Če bi jih nosila, bi jo na gnezdu opazili. Razen rdeče lise je oblečena kakor jaz — bele prsi, zelen hrbet in glava ter črna krila in rep. Tudi zelena je lepa barva. Moral bi nositi kaj zelenega.«

Veščec je zamrmral, da ne vidi nobene posebne koristi v tem, da bi nosil zeleno. »O,« je rekel kolibri, »to je ravno prava barva za obleko — lična, nikoli ni videti prašna« (tu se je veščec odmaknil, saj so bila njegova krila, kot veste, skoraj barve prahu), »in popolnoma se ujema z listjem.«

Veščec je rekel nekaj o tem, da mora iti in da se mu svetlinova medičina ne zdi tako dobra kakor navadno. »Meni se je zdela odlična,« je rekel kolibri. »Morda ne prideš do nje tako zlahka kakor jaz. Ah, seveda, ti uporabljaš cevasto sesalo. Kako različno vse počnemo. Jaz imam rad medičino, a samo od nje ne bi mogel živeti prav veliko dni. Najrajši imam drobne žuželke, ki jih najdem, ko se hranijo z njo. Ti pa ne moreš jesti mesa. Kakšna škoda! Moram pa reči, da se, kot kaže, kar dobro znajdeš in ti gre še precej dobro. O, že moraš iti? No, lahko noč.«

Veščec je odletel ves nejevoljen. Vedno je imel sebe za najlepšega prebivalca v okolici. Pravzaprav je še vedno tako mislil. Vendar ga je mučilo spoznanje, da drugi ne mislijo tako, in začel se je spominjati, kolikokrat je slišal druge občudovati rubinastogrlega kolibrija. Od takrat ga ni več maral. Vendar se tudi ni več bahal.

Mlade paradižnikove gosenice so kmalu pozabile, kaj jim je govoril veščec, in spet postale srečne in zadovoljne. Rubinastogrli kolibri o tem nikoli ni rad govoril, vendar so ga nekoč slišali reči, da raje užali veščca in ga celo malo razžalosti, kakor da bi ta ves čas vznemirjal uboge male paradižnikove gosenice.