Prevod

Živela sta brata skupaj v hiši; eden je vse delal, drugi pa je kar naprej brezdelil ter jedel in pil, kar je bilo že pripravljeno. In Bog jima je dal, da sta si pridobila vsega: goveda, konj, ovac, prašičev, čebel in vsega drugega. Tisti, ki je delal, si je nekoč pomislil: »Zakaj bi delal še za tega lenuha? Bolje, da greva narazen, pa bom delal zase, on pa naj počne, kar ga je volja!« In tako je nekega dne rekel bratu: »Brat, ni prav, da jaz vse delam, ti pa pri ničemer ne pomagaš, ampak samo ješ in piješ, kar je že pripravljeno. Sklenil sem, da si razdeliva imetje.« Ta mu je začel braniti: »Nikar, brat, saj je obema dobro; ti imaš vse v rokah, svoje in moje, jaz pa sem zadovoljen z vsem, kakor koli že narediš.«

Prvi brat je vztrajal pri svojem, zato je naposled privolil tudi drugi in mu rekel: »Če je tako, pa naj ti bo; razdeli sam, kakor veš in znaš.« Oni je potem vse po vrsti razdelil in vsak je prevzel svoje: lenuh si je za govedo najel govedarja, za konje konjarja, za ovce ovčarja, za koze kozarja, za prašiče svinjarja, za čebele čebelarja in jim rekel: »Vse svoje imetje prepuščam vam in Bogu.« Nato je živel doma kakor prej. Drugi brat pa se je sam trudil okoli svojega imetja kakor dotlej, ga varoval in nadzoroval, vendar ni videl nobenega napredka, temveč mu je vse propadalo; iz dneva v dan je šlo na slabše, dokler ni tako obubožal, da ni imel več niti opankov, ampak je hodil bos. Tedaj si je rekel: »Pojdem k bratu pogledat, kako se mu godi.« Med potjo je na travniku naletel na čredo ovac; toda pri ovcah ni bilo pastirja, temveč je tam sedelo prelepo dekle in predlo zlato nit. Pozdravil jo je z »Bog pomagaj« in jo vprašal, čigave so njene ovce, ona pa mu je odgovorila: »Čigar sem jaz, njegove so tudi ovce.« On jo je vprašal: »Čigava pa si ti?« Odgovorila mu je: »Jaz sem sreča tvojega brata.«

Tedaj se je razjezil in ji rekel: »Kje pa je moja sreča?« Dekle mu je odgovorilo: »Tvoja sreča je daleč od tebe.« »Ali jo lahko najdem?« je vprašal, ona pa mu je odgovorila: »Lahko, poišči jo.« Ko je to slišal in videl, da so bratove ovce tako lepe, da lepše ne bi mogle biti, ni hotel več naprej gledat druge živine, ampak je šel od tam naravnost k bratu. Ko ga je brat zagledal, se mu je zasmilil in zajokal je: »Kje si bil ves ta čas?« Ko pa ga je videl razcapanega in bosega, mu je takoj dal opanke in denarja. Potem ko sta se nekaj dni gostila, se je brat odpravil proti domu.

Ko je prišel domov, si je oprtal torbo, vanjo dal kruha, vzel palico v roke in šel po svetu iskat svojo srečo. Tako je med potjo prišel v velik gozd in med hojo po njem našel pod grmom spečo sivo staro devico. Zamahnil je s palico in jo udaril po zadnjici, ona pa se je komaj dvignila in komaj odprla zakrmežljane oči ter mu rekla: »Zahvali se Bogu, da sem spala; če bi bila budna, še teh opankov ne bi dobil.« Tedaj ji je rekel: »Kdo pa si ti, da ne bi dobil niti teh opankov?« Odgovorila mu je: »Jaz sem tvoja sreča.« Ko je to slišal, se je začel tolči po prsih: »Ti da si moja sreča, Bog te ubij! Kdo mi je tebe dal?« Ona pa je brž odvrnila: »Usud me je dal tebi.« Tedaj jo je vprašal: »Kje pa je ta Usud?« Odgovorila mu je: »Pojdi in ga poišči.« In v tistem hipu je izginila. Mož je torej šel iskat Usuda. Med potjo je prišel v neko vas in v njej zagledal veliko, premožno hišo, v njej pa velik ogenj, zato si je pomislil: »Tu mora biti kakšno praznovanje ali slava, praznik hišnega zavetnika,« in stopil noter. Ko je vstopil, je nad ognjem visel velik kotel, v katerem se je kuhala večerja, ob ognju pa je sedel gospodar. Mož je ob vstopu pozdravil gospodarja: »Dober večer!« Gospodar mu je odzdravil: »Bog ti daj dobro!« Nato ga je povabil, naj sede k njemu, in ga začel spraševati, od kod je in kam gre. Mož mu je povedal vse: kako je bil premožen in kako je obubožal, zdaj pa gre k Usudu vprašat, zakaj je siromak. Potem je vprašal gospodarja, zakaj pripravlja toliko jedi, in gospodar mu je rekel: »Eh, moj brat, premožen sem in vsega imam dovolj, svojih domačih pa nikakor ne morem nasititi; kakor da bi iz njih zijal zmaj. Boš že videl, kaj bodo počeli, ko sedemo k večerji.« Ko so sedli večerjat, so vsi grabili drug drugemu in veliki kotel jedi je bil v hipu prazen. Po večerji je prišla ženska, ki je bila tisti dan na vrsti za gospodinjska opravila, pobrala vse kosti na kup in jih vrgla za peč. Mož se je čudil, zakaj mlada žena meče kosti za peč, ko sta nenadoma izza nje prilezli dve stari, sključeni bitji, suhi kakor prikazni, in začeli sesati kosti. Tedaj je vprašal gospodarja: »Kaj pa imaš tisto za pečjo, brat?« Ta mu je odgovoril: »Tisto sta, brat, moj oče in moja mati; kakor da bi bila prikovana na ta svet, nikakor nočeta že enkrat poginiti.« Naslednji dan mu je gospodar ob odhodu rekel:

»Brat, spomni se tudi name, če kje najdeš Usuda, in ga vprašaj, kakšna nesreča je to, da svojih domačih nikakor ne morem nasititi in da mi oče in mati nikakor ne umreta.« Obljubil mu je, da bo vprašal, se poslovil od njega in šel naprej iskat Usuda. Po dolgem popotovanju je nekega večera prišel v drugo vas in pri neki hiši prosil, naj ga vzamejo pod streho. Sprejeli so ga in ga vprašali, kam gre, on pa jim je vse po vrsti povedal, kaj je in kako je. Tedaj so mu začeli govoriti: »Za božjo voljo, brat, ko že greš tja, vprašaj še za nas, zakaj nam govedo ne uspeva, ampak gre z njim vse na slabše.« Obljubil jim je, da bo vprašal Usuda, in naslednji dan krenil naprej. Tako je prišel do neke reke in začel klicati: »O voda! O voda! Prenesi me!« Voda ga je vprašala: »Kam greš?« In povedal ji je, kam gre. Tedaj ga je voda prenesla in mu rekla: »Prosim te, brat, vprašaj Usuda, zakaj v meni ni nobenega zaroda.« Obljubil je vodi, da bo vprašal, in šel naprej. Po dolgi poti je naposled prišel v gozd in tam našel puščavnika ter ga vprašal, ali bi mu lahko kaj povedal o Usudu. Puščavnik mu je odgovoril: »Pojdi tod čez goro, pa prideš naravnost pred njegov dvor. Toda ko stopiš pred Usuda, nič ne govori, ampak delaj vse, kar dela on, dokler te sam česa ne vpraša.« Mož se je zahvalil puščavniku in šel čez goro. Ko je prišel do Usudovih dvorov, je imel kaj videti: na dvoru je bilo kakor pri cesarju, vse polno služabnikov in služabnic, vse je hitelo sem in tja, Usud pa je sam sedel za pogrnjeno mizo in večerjal. Ko je mož to videl, je tudi sam sedel za mizo in začel večerjati. Po večerji je Usud legel spat in tudi on je legel. Okoli polnoči je začelo strašno grmeti in iz grmenja se je zaslišal glas: »O Usud! O Usud! Danes se je rodilo toliko in toliko duš, daj jim, kar hočeš.« Tedaj je Usud vstal, odprl skrinjo z denarjem in začel po sobi metati same zlatnike, govoreč: »Kakor meni danes, tako njim na veke.« Ko se je zjutraj zdanilo, ni bilo več tistih velikih dvorov, temveč je namesto njih stala srednje velika hiša; toda tudi v njej je bilo vsega dovolj. Proti večeru je Usud sedel k večerji in tudi mož je sedel k njemu, nihče pa ni spregovoril niti besede. Po večerji sta legla spat. Okoli polnoči je začelo strašno grmeti in iz grmenja se je zaslišal glas: »O Usud! O Usud! Danes se je rodilo toliko in toliko duš, pa jim daj, kar hočeš.« Tedaj je Usud vstal in odprl skrinjo z denarjem, toda v njej ni bilo samih zlatnikov, temveč srebrniki in le tu in tam kak zlatnik. Usud je začel raztresati denar po sobi, govoreč: »Kakor meni danes, tako njim na veke.« Ko se je zjutraj zdanilo, tudi tiste hiše ni bilo več, ampak je namesto nje stala manjša. In tako je Usud počel vsako noč, njegova hiša pa je bila vsako jutro manjša, dokler ni naposled postala majhna kočica. Tedaj je Usud vzel motiko in začel kopati, pa je tudi mož vzel motiko in začel kopati; tako sta kopala ves dan. Ko je prišel večer, je Usud vzel kos kruha, ga prelomil in polovico dal možu. Tako sta povečerjala in po večerji legla spat. Okoli polnoči je spet začelo strašno grmeti in iz grmenja se je zaslišal glas: »O Usud! O Usud! Danes se je rodilo toliko in toliko duš, daj jim, kar hočeš.«

Tedaj je Usud vstal, odprl skrinjo in začel iz nje raztresati same drobižke in tu in tam kak krajcar dninarskega zaslužka ter klical: »Kakor meni danes, tako njim na veke.« Ko se je zjutraj zdanilo, se je koča spremenila v velike dvore, kakršni so bili prvi dan. Tedaj ga je Usud vprašal: »Čemu si prišel?« Mož mu je po vrsti povedal vso svojo nesrečo in dejal, da ga je prišel vprašat, zakaj mu je dal slabo srečo. Usud mu je rekel: »Videl si, kako sem prvo noč raztresal zlatnike in kaj je bilo potem. Kakor je bilo meni tisto noč, ko se je kdo rodil, tako mu bo na veke. Ti si se rodil v siromašni noči in siromak boš ostal na veke. Tvoj brat pa se je rodil v srečni noči in srečen bo na veke. Ker pa si se tako trdno namenil in si se toliko trudil, ti bom povedal, kako si lahko pomagaš. Tvoj brat ima hčer Milico; srečna je kakor njen oče. Ko prideš domov, vzemi Milico k sebi in za vse, kar si pridobiš, govori, da je njeno.« Mož se je zahvalil Usudu, nato pa mu je še rekel: »V tej in tej vasi živi bogat kmet, ki ima vsega dovolj, le v tem je nesrečen, da se njegovi domači nikoli ne morejo nasititi: za en obrok pojedo poln kotel jedi, pa jim je še to premalo. Oče in mati tega kmeta pa sta kakor prikovana na ta svet; postarala sta se, počrnela in se posušila kakor prikazni, umreti pa ne moreta. Ko sem pri njem prenočeval, me je prosil, Usud, naj te vprašam, kaj bi bilo to.« Usud mu je odgovoril: »Vse to je zato, ker ne spoštuje očeta in matere; njima meče jesti za peč. Če pa bi ju posadil na častno mesto pri mizi in prvo čašo žganja ter prvo čašo vina ponudil njima, njegovi domači ne bi pojedli niti polovice toliko, onima dušama pa bi bilo dano oditi v miru.« Potem je mož spet vprašal Usuda: »Ko sem v tej in tej vasi prenočeval pri neki hiši, mi je gospodar tožil, da mu govedo ne uspeva, ampak gre z njim vse na slabše; prosil me je, naj te vprašam, kaj bi bilo to.« Usud mu je odgovoril: »To je zato, ker za slavo zakolje najslabšo žival; če bi zaklal najboljšo, kar jih ima, bi se mu govedo kar množilo.« Nato ga je mož vprašal še za vodo: »Kaj bi bilo to, da tista voda nima zaroda?« Usud mu je odgovoril: »Zato ga nima, ker ni še nikoli utopila človeka. Toda nikar se ne prenagli: ne povej ji, dokler te ne prenese, kajti če ji poveš prej, te bo takoj utopila.« Mož se je zahvalil Usudu in se odpravil domov. Ko je prišel do tiste reke, ga je voda vprašala: »Kaj pravi Usud?« Odgovoril ji je: »Prenesi me, pa ti potem povem.« Ko ga je voda prenesla, je stekel, in ko je bil že precej daleč, se je ozrl in zaklical: »O voda! O voda! Nikoli še nisi utopila človeka, zato nimaš zaroda.« Ko je voda to slišala, se je razlila čez bregove in planila za njim, on pa je bežal in ji komaj ušel. Ko je prišel v tisto vas k možu, ki mu govedo ni uspevalo, ga je ta komaj dočakal: »Kaj je, brat, za božjo voljo! Si vprašal Usuda?« Odgovoril mu je: »Sem, in Usud pravi: ko praznuješ slavo, zakolješ najslabšo žival; če pa bi zaklal najboljšo, kar jih imaš, bi se ti govedo kar množilo.« Ko je gospodar to slišal, mu je rekel: »Ostani, brat, pri nas, do naše slave ni niti tri dni; če bo res, kar praviš, te obdarim.« Ostal je torej tam do slave. Ko je prišel praznik, je gospodar zaklal najboljšega junca in od tistega trenutka se je živina začela množiti. Potem mu je gospodar podaril pet glav goveda, mož pa se mu je zahvalil in šel naprej. Ko je prišel v tisto vas h gospodarju, ki je imel nenasitne domače, ga je tudi ta komaj dočakal: »Kako je, brat, za božjo voljo! Kaj pravi Usud?« Mož mu je odgovoril: »Usud pravi: očeta in matere ne spoštuješ, ampak jima mečeš jesti za peč; če bi ju posadil na častno mesto pri mizi in prvo čašo žganja ter prvo čašo vina ponudil njima, tvoji domači ne bi pojedli niti polovice toliko, oče in mati pa bi ti odšla k večnemu počitku.« Ko je gospodar to slišal, je povedal ženi, ta pa je takoj umila in počesala tasta in taščo ter ju lepo preoblekla. Ko je prišel večer, ju je gospodar posadil na častno mesto pri mizi in prvo čašo žganja ter prvo čašo vina ponudil njima. Od tistega trenutka domači niso mogli pojesti niti polovice toliko kakor prej, naslednji dan pa sta oče in mati umrla.

Nato mu je gospodar dal dva junca, mož pa se mu je zahvalil in se odpravil domov. Ko je prišel v domači kraj, so ga znanci srečevali in spraševali: »Čigavo govedo ženeš?« On pa je vsakemu odgovarjal: »Bratje, Miličino je, od moje nečakinje.« Ko je prišel domov, je takoj stopil k bratu in ga začel prositi: »Daj mi, brat, Milico, da bo pri meni. Saj vidiš, da nimam nikogar.« Brat mu je odgovoril: »Prav, brat, pa vzemi Milico.« Vzel je Milico in jo odpeljal domov, potem pa si je pridobil veliko imetja, vendar je za vse govoril, da je Miličino. Nekoč je šel na njivo pogledat žito, in žito je bilo tako lepo, da lepše ne bi moglo biti. Tedaj je prišel mimo popotnik in ga vprašal: »Čigavo je to žito?« On pa se je spozabil in rekel: »Moje.« V hipu, ko je to izrekel, se je žito vnelo in začelo goreti. Ko je to videl, je stekel za možem: »Počakaj, brat, ni moje, ampak Miličino, od moje nečakinje!« In tako je ogenj v žitu takoj ugasnil, on pa je z Milico srečno živel naprej.