Prevod

Da bi pokazali, da je imel nadškof Loayza tudi nekoliko navihano žilico, kronisti pripovedujejo, da je v Limi živel skrajno skop duhovnik, ki je nosil tako oguljene talar, plašč, duhovniški ovratnik in klobuk, da so že leta na ves glas klicali po takojšnji zamenjavi. V skopuhovi skrinji hudič sedi, kakor pravi pregovor.

Njegova presvetlost, ki si je vztrajno prizadeval, da bi bila njegova duhovščina dostojno oblečena, ga je nekega dne poklical in mu rekel: --Oče Godoy, nekaj bi potreboval in rad bi, da mi posodite majhno srebrno palico.

Duhovnik, ki si je želel postati kanonik, je brez omahovanja odgovoril: --To in še veliko več, če bi vaša presvetlost potrebovala, vam je na voljo. --Hvala. Za zdaj mi zadostuje palica in moj oskrbnik Ribera bo danes popoldne prišel ponjo.

Skopuh se je poslovil ves presrečen, da je gospodu Loayzi naredil uslugo, in že je videl, kako mu bo ta v prihodnosti za obresti prinesla vsaj mesto stolnega pridigarja.

Čez osem dni je Ribera znova prišel k očetu Godoyu, tokrat z zavojem pod pazduho, in mu rekel: --Njegova presvetlost vam pošilja ta oblačila.

V zavoju so bili talar iz svilenega kamelota, plašč iz segovskega sukna, par čevljev s pozlačenima zaponkama, duhovniški ovratnik iz konjske žime in klobuk iz vikunjine kože.

Oče Godoy je poskočil od veselja, si nadel bleščeča nova oblačila in se odpravil v nadškofijsko palačo zahvalit človeku, ki ga je tako velikodušno opremil, saj je domneval, da gre za darilo ali izraz naklonjenosti prelata, hvaležnega za posojilo.

Nič se mi ni treba zahvaljevati, oče Godoy--mu je rekel nadškof.--Stopite do mojega oskrbnika, da vam vrne, kar je ostalo od srebrne palice; ker namreč niste skrbeli za svojo obleko, nedvomno zato, ker niste imeli časa misliti na takšne malenkosti, sem poskrbel jaz in vam jo kupil z vašim lastnim denarjem. Pojdite z Bogom in mojim blagoslovom.

Duhovnik se je čemerno umaknil, šel k Riberi, z njim poravnal račune in ugotovil, da sta kamelot in sukno stala pravo premoženje, saj je oskrbnik plačal brez vsakršnega barantanja.

Naslednji dan, potem ko je računal in preračunaval, dokler se ni prepričal, da bi se pri obleki dalo prihraniti dva ali tri dure, se je Godoy vrnil k nadškofu in mu rekel:

--Vašo presvetlost prihajam prosit za milost. --Kar povejte, oče, in vaši želji bo ustreženo. --Torej, presvetli gospod. Prosim vas, nikar si več ne delajte skrbi z mojim oblačenjem.