Prevod

Tam nekje v prvi polovici prejšnjega stoletja se v Limi ni govorilo o ničemer drugem kakor o duši nekega mercedarskega patra, ki je prišel z onega sveta, ne vem, ali v kočiji, na ladji ali kar peš, z izrecnim namenom, da pošteno prestraši nekega tukajšnjega trgovca. Zgodba je bila prav tako priljubljena kakor procesija duš pri San Agustínu, zakrinkani mož iz San Francisca, brezglava nuna, Zavalova kočija, Gasparitova duša, kosmata roka iz bogve katere ulice, črni pes s trga San Pedro, vdovica s pokopališča Concepción, škratje iz Santa Cataline in druge čenče, ki so nam jih pripovedovale babice, da smo trepetali od strahu in se zavijali v posteljne odeje.

Danes bi svojim bralcem prav rad ponudil kaj takega, v čemer ne bi rajali duhovi z one strani, četudi bi moral poseči po zgodbi o Noetovih sinovih, ki jih je bilo pet in so se imenovali Bran, Bren, Brin, Bron, Brun, kakor pravijo stare ženice. A kaj, ko me je mladenka, zelo lepa in obenem zelo pobožna, prosila, naj to pripoved spravim v tisk; sami torej vidite, da se obljubi nikakor ne morem izogniti.

»Joj, kako gori! Joj, kako se žge duša, ki v mukah je!« je bil odpev, s katerim je cerkovnik župnije San Marcelo prosil miloščine za blagoslovljene duše v vicah, na kar mu je vselej kak šaljivec odgovoril in dopolnil štirivrstičnico:

»Naj le gori, kar naj bo, jaz pa domov odpravil se bom.« I Pater Venancio in pater Antolín sta se imela tako srčno rada kakor dva brata, seveda kakor dva brata, ki se znata imeti rada in si ne skočita v lase zaradi novčiča več ali manj pri dediščini.

Istega dne sta vstopila v samostan, skupaj prestala noviciat in isti škof jima je podelil svete redove. Bila sta, če se tako izrazimo, postrižena Damon in Pitias, Orest in Pilad s tonzuro.

Prav gotovo nista slovela kot posebno učena redovnika, nista se ponašala z nabuhlimi pridigami, nista si pridobila službe sindika ali prokuratorja niti donosnega kaplanskega mesta, pa tudi obrekovalcem nista dala snovi s kakšnim uličnim škandalom ali prepirom na kapitlju.

Nikoli nista hodila na bikoborbe in po osmi uri zvečer ju nihče ni videl, da bi s svojima kutama pometala mestne pločnike. No, saj pravim, da sta bila njuna prečastitost prava svetnika!

Bila sta redovnika brez posebne bistroumnosti in brez vsakršne imenitnosti, skromna in strogih navad; tako rekoč redovnika za mašo in lonec, in s tem je bilo vse povedano.

A niti v svetosti samostana duh ne najde miru, in čeprav ni bila posvetna, temveč nadvse asketska, je brata Venancia nenehno mučila neka skrb.

Dominikanci, avguštinci, frančiškani in celo bratje svetega Janeza od Boga ter bradati betlehemiti so v svojem prvem križnem hodniku ponosno razkazovali glavne prizore iz življenja svojih svetih zavetnikov, naslikane na platnih, ki, resnici na ljubo, niso ravno očarala z mojstrstvom svojih slikarjev.

Kakšna sramota! Mercedarji svojega križnega hodnika niso okrasili z življenjem svetega Pedra Nolasca. Ob tej misli se je v duši našega dobrega redovnika oglašala drobna zavist.

Prav to je glodalo brata Venancia in zaobljubil se je, da bo to uresničil v prid dostojanstvu svoje skupnosti. Pater Antolín, pred katerim pater Venancio ni imel skrivnosti, je menil, da je načrt neizvedljiv, kajti platen ne slikajo angeli, temveč ljudje, ki si morajo, tako kot opat s petjem, služiti svoj kruh. Po računu obeh redovnikov bi bilo za delo potrebnih najmanj deset tisoč durov.

Pater Venancio ni izgubil poguma in je tovarišu odvrnil, da vera in vztrajnost premagujeta nemogoče in delata čudeže. In poslej med njima o tej zadevi ni bilo več besede.

Toda paterček je potrpežljivo začel zbirati reale, in vsakokrat, ko mu je iz prihrankov samostanske žepnine, napitnin ob kupčijah, darov za maše in drugih prejemkov uspelo nakopičiti šestdeset bleščečih zlatih unc, se je nadvse previdno odpravil pod arkade Botoneros in stopil v trgovino don Marcosa Gurucete, trgovca, ki je slovel po veliki poštenosti in je bil zato bankir oziroma varuh denarja mnogih ljudi.

Denar je izročil v hrambo, ne da bi pri tem popisali en sam košček papirja; čast trgovca, moža, ki je vsak dan izpolnjeval versko dolžnost, ob velikih praznikih prejemal obhajilo in bil oskrbnik neke nadbratovščine, bi namreč hudo prizadelo, če bi kdo od njega zahteval potrdilo ali drugo dokazilo. Kakšni patriarhalni časi! Poskusite danes storiti kaj takega, pa boste videli, kako globoko boste zabredli.

Znesek, ki ga je brat Venancio že izročil, je dosegel šest tisoč pesov, ko ga je neke noči napadla huda črevesna kolika, imenovana miserere, bolezen, v tistih stoletjih zelo pogosta. Ko je prihitel brat Antolín, je našel svoj drugi jaz s krčevito stisnjenimi čeljustmi in v smrtnih mukah. Tako si nista mogla zaupati niti najmanjše skrivnosti in brat Venancio je šel pod zemljo.

Pošteni trgovec je videl, da minevajo meseci in meseci, ne da bi kdo zahteval denar, ki ga je hranil, zato se je nanj navezal in ga začel imeti za svojega. A svetemu Pedru Nolascu očitno ni bilo po volji, da bi ostal brez oljne podobe, na kateri bi lahko razkazoval svojo imenitnost.

II Od smrti brata Venancia so minila leta. Pater Antolín je neke noči mirno spal, ko se je ves preplašen prebudil, saj je začutil hladno roko, ki se mu je položila na čelo.

Voščena svečka, prižgana pod podobo Device, zaščitnice ujetnikov, je po celici razsipala medle, skrivnostne odseve. Ob vzglavju postelje je na stolu, prevlečenem z govejim usnjem, sedel brat Venancio.

— Ne boj se, — je dejala prikazen. — Bog mi je dovolil priti, da ti zaupam neko zadevo. Pojdi jutri opoldne pod arkade Botoneros in zahtevaj od don Marcosa Gurucete šest tisoč pesov, ki sem mu jih dal v hrambo in so namenjeni temu, da v prvem križnem hodniku postavimo slike iz življenja našega svetega zavetnika.

Ko je to izrekla, je prikazen izginila. Lahko si mislite, kakšen je ostal pater Antolín. Slišati govoriti pokojnika je nadvse resna reč. Zjutraj je naš prestrašeni redovnik stopil do predstojnika reda in mu povedal, kaj se mu je zgodilo, bodisi v sanjah bodisi v resnici.

— Ničesar ne boste izgubili, brat, — je odvrnil predstojnik, — če obiščete Guruceto. In res, bilo je natanko poldne, ko je brat Antolín prišel do trgovčevega pulta in izrekel že omenjeno zahtevo. Don Marcos je ves vzkipel in mu dejal, da je nor ali sleparski menih.

Odposlanec se je pobit umaknil; ko pa je prišel do samostanske vratarnice, mu je naproti stopil redovnik, v katerem je prepoznal brata Venancia.

— No, brat, kako si opravil? — Nadvse slabo, brat, — je odgovoril ogovorjeni. — Guruceta me je ozmerjal z blodnežem in prevarantom. — Res? Potem pa se vrni k njemu in mu povej, da bom, če ti ne bo hotel izplačati denarja, čez pet minut sam prišel ponj.

Brat Antolín se je vrnil pod arkade, in ko ga je don Marcos zagledal stopiti skozi vrata trgovine, mu je dejal: — Ali ste me spet prišli nadlegovat? — Nikakor, gospod Guruceta. Prišel sem vam povedat, da bo čez nekaj trenutkov tu brat Venancio osebno, da se pomeni z vami. Jaz sem prišel prej, da ga počakam.

Ob teh besedah in spričo mirne gotovosti, s katero so bile izrečene, je Guruceto obšel nenavaden pretres in resno se je zbal, da bo moral imeti opravka z dušo z onega sveta.

— Naj se brat Venancio ne trudi prihajati, — je zajecljal. — Mogoče sem ob vseh opravkih, ki jih imam v glavi, pozabil, da mi je dal denar. Kakor koli že, ker je namen krščanski in sem sam zelo vdan svetemu Pedru Nolascu, naj vaša častitljivost pošlje služabnika po šest mošenj.

Pobožnost Limčanov je z miloščino in darovi prispevala vsoto, ki je še manjkala za plačilo slikarjev, in leto pozneje, na zavetnikov praznik, so prvič razstavili platna, ki jih poznamo.

Takšno izročilo je pisec teh vrstic v otroštvu slišal pripovedovati brata Leóna Fajarda, nadvse spoštovanega duhovnika in predstojnika mercedarjev.