Waltey
Nogavice plamencev
Cuentos de la selva
Cuentos de la selva · Horacio QuirogaO besedilu
Nogavice plamencev
- Vir
- Cuentos de la selva
- Avtor
- Horacio Quiroga
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 7 min branja
- Obseg
- 6 strani
- Naslov izvirnika
- 002 Las medias de los flamencos
O izvirniku
Cuentos de la selva
Osem avtorskih živalskih zgodb iz leta 1918, tesno povezanih z gozdnim svetom Misiones. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de la selva v jeziku Español.
Besedilo
Nogavice plamencev
Nekoč so kače priredile velik ples. Povabile so žabe in krastače, flaminge, kajmane in ribe. Ribe niso mogle plesati, saj ne znajo hoditi; ker pa je bil ples na rečnem bregu, so molele glave iz vode proti pesku in ploskale z repi.
Kajmani so si, da bi bili čim lepši, okoli vratu nadeli ogrlice iz banan in kadili paragvajske cigare. Krastače so si po vsem telesu nalepile ribje luske in med hojo pozibavale telesa, kakor da bi plavale. In vsakič, ko so prav resnobno prišle mimo po rečnem bregu, so ribe za njimi posmehljivo klicale.
Žabe so se po vsem telesu nadišavile in hodile po dveh nogah. Poleg tega je vsaki visela kresnička, ki se je pozibavala kakor majhna svetilka.
Toda zares prelepe so bile kače. Prav vse brez izjeme so bile oblečene v plesne obleke, vsaka v svoji barvi. Rdeče kače so nosile krilca iz rdečega tila; zelene iz zelenega; rumene iz rumenega; jararake pa krilca iz sivega tila, poslikana s progami iz opečnega prahu in pepela, saj so jararake prav takšnih barv.
Najčudovitejše med vsemi pa so bile koralne kače, oblečene v dolge, dolge koprene iz rdeče, bele in črne gaze, ki so plesale kakor pisani papirnati trakovi. Kadar so kače plesale in se vrtele, oprte na konico repa, so vsi gostje ploskali kakor nori.
Le flamingi, ki so imeli takrat bele noge, njihov kljun pa je bil že tedaj tako debel in ukrivljen kakor danes, le flamingi so bili žalostni, saj so bili bolj kratke pameti in se niso znali okrasiti. Vsem so zavidali obleke, najbolj pa koralnim kačam. Vsakič, ko je katera od njih prišla mimo, se spogledovala in valovila s svojimi trakastimi koprenami, so flamingi kar umirali od zavisti.
Tedaj je neki flamingo rekel: »Vem, kaj bomo storili. Nadeli si bomo rdeče, bele in črne nogavice, pa se bodo koralne kače zaljubile v nas.«
Vsi skupaj so vzleteli, preleteli reko in potrkali na vrata trgovine v vasi. »Tok, tok!« so potolkli z nogami. »Kdo je?« se je oglasil trgovec.
»Flamingi smo. Ali imate rdeče, bele in črne nogavice?« »Ne, nimam jih,« je odgovoril trgovec. »Ste zmešani? Nikjer ne boste našli takšnih nogavic.«
Flamingi so šli v drugo trgovino. »Tok, tok! Imate rdeče, bele in črne nogavice?« Trgovec je odgovoril: »Kaj pravite? Rdeče, bele in črne? Takšnih nogavic ni nikjer. Vi ste nori. Kdo pa sploh ste?«
»Flamingi smo,« so odgovorili. In mož je rekel: »Potem ste prav gotovo nori flamingi.« Nato so šli še v eno trgovino. Trgovec je zavpil:
»Kakšne barve? Rdeče, bele in črne? Samo takim nosatim ptičem, kot ste vi, lahko pride na misel, da bi hoteli takšne nogavice. Takoj se poberite!«
In mož jih je z metlo nagnal ven. Tako so flamingi obšli vse trgovine in povsod so jih napodili, češ da so nori. Tedaj pa se je neki pasavec, ki je prišel k reki pit, sklenil ponorčevati iz njih. Globoko se jim je priklonil in rekel:
»Dober večer, gospodje flamingi! Vem, kaj iščete. Takšnih nogavic ne boste našli v nobeni trgovini. Morda jih imajo v Buenos Airesu, a bi jih morali naročiti po pošti. Moja svakinja sova ima takšne nogavice. Prosite jo zanje, pa vam bo dala rdeče, bele in črne nogavice.«
Flamingi so se mu zahvalili in odleteli k sovini votlini. Rekli so ji: »Dober večer, sova! Prišli smo te prosit za rdeče, bele in črne nogavice. Danes imajo kače velik ples, in če si nadenemo takšne nogavice, se bodo koralne kače zaljubile v nas.«
»Z največjim veseljem!« je odgovorila sova. »Počakajte trenutek, takoj se vrnem.« Vzletela je in pustila flaminge same, čez nekaj časa pa se je vrnila z nogavicami. Toda to niso bile nogavice, temveč kože koralnih kač, prelepe kože, ki jih je sova pravkar odrla s kač, ki jih je ujela.
»Tukaj so nogavice,« jim je rekla sova. »Za nič drugega naj vas ne skrbi, samo na eno pazite: plešite vso noč, plešite brez enega samega trenutka premora, plešite postrani, po kljunu, po glavi, kakor vam drago; samo za hip se ne ustavite, sicer boste namesto plesa planili v jok.«
Toda flamingi so bili tako neumni, da niso prav razumeli, kakšna velika nevarnost jim preti. Vsi iz sebe od veselja so si kože koralnih kač nadeli kot nogavice in vtaknili noge vanje, saj so bile kakor cevi. Nato so veselo odleteli na ples.
Ko so drugi zagledali flaminge v njihovih prelepih nogavicah, so jim vsi zavidali. Kače so hotele plesati samo z njimi, in ker flamingi niti za trenutek niso nehali premikati nog, kače niso mogle dobro videti, iz česa so narejene tiste čudovite nogavice.
Vendar so kače počasi postajale nezaupljive. Ko so flamingi priplesali mimo njih, so se sklanjale čisto do tal, da bi si jih dobro ogledale.
Zlasti koralne kače so bile zelo vznemirjene. Niso odmaknile pogleda od nogavic in tudi one so se sklanjale ter se skušale z jezikom dotakniti flamingovih nog, saj je kačji jezik kakor človeška roka. Toda flamingi so plesali in plesali brez prestanka, čeprav so bili že strašansko utrujeni in niso več zmogli.
Koralne kače so to opazile, zato so žabe nemudoma prosile za njihove svetilke, ki so bile v resnici kresničke, nato pa vse skupaj čakale, da se flamingi od utrujenosti zgrudijo.
In res se je čez minuto neki flamingo, ki ni mogel več zdržati, spotaknil ob kajmanovo cigaro, se zamajal in padel na bok. Koralne kače so takoj prihitele s svetilkami in dodobra osvetlile njegove noge. Videle so, kaj so v resnici tiste nogavice, in zasikale tako glasno, da jih je bilo slišati na drugem bregu Parane.
»To niso nogavice!« so zavpile kače. »Vemo, kaj je to! Prevarali so nas! Flamingi so pobili naše sestre in si njihove kože nadeli za nogavice! Njihove nogavice so iz kož koralnih kač!«
Ko so flamingi to slišali, so se silno prestrašili, ker so jih razkrinkali, in hoteli odleteti; toda bili so tako utrujeni, da niso mogli dvigniti niti ene peruti. Tedaj so se koralne kače pognale nadnje, se jim ovile okoli nog in jim z ugrizi raztrgale nogavice. Besno so jim trgale nogavice na koščke in jih grizle tudi v noge, da bi jih pokončale.
Flamingi so od bolečine kakor nori skakali sem in tja, koralne kače pa se niso odvile z njihovih nog. Nazadnje, ko so videle, da od nogavic ni ostal niti košček, so jih izpustile ter si utrujene popravljale koprene svojih plesnih oblek.
Poleg tega so bile koralne kače prepričane, da bodo flamingi umrli, saj je bila vsaj polovica kač, ki so jih ugriznile, strupenih.
Toda flamingi niso umrli. V strahotnih bolečinah so stekli v vodo. Kričali so od bolečine in njihove prej bele noge so bile zdaj od kačjega strupa rdeče. Minevali so dnevi in dnevi, noge pa so jih še vedno strašno pekle in ostajale krvavo rdeče, ker so bile zastrupljene.
Od takrat je minilo že zelo veliko časa. In še danes flamingi skoraj ves dan stojijo z rdečimi nogami v vodi ter skušajo ublažiti pekočo bolečino v njih.
Včasih se odmaknejo od brega in naredijo nekaj korakov po kopnem, da bi videli, kako je z njimi. Toda bolečine zaradi strupa se takoj vrnejo in flamingi stečejo nazaj v vodo. Včasih jih tako neznosno peče, da skrčijo eno nogo in tako ostanejo po cele ure, ker je ne morejo iztegniti.
To je zgodba o flamingih, ki so imeli nekoč bele noge, zdaj pa imajo rdeče. Vse ribe vedo, zakaj je tako, in se jim posmehujejo. Toda flamingi med zdravljenjem v vodi ne zamudijo nobene priložnosti za maščevanje: pojedo vsako ribico, ki se jim preveč približa, da bi se norčevala iz njih.
Izvirnik
002 Las medias de los flamencos
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
C ierta vez las víboras dieron un gran baile. Invitaron a las ranas y los sapos, a los flamencos, y a los yacarés y los pescados. Los pescados, como no caminan, no pudieron bailar; pero siendo el baile a la orilla del río, los pescados estaban asomados a la arena, y aplaudían con la cola.
Los yacarés, para adornarse bien, se habían puesto en el pescuezo un collar de bananas, y fumaban cigarros paraguayos. Los sapos se habían pegade escamas de pescado en todo el cuerpo, y caminaban meneándose, como si nadaran. Y cada vez que pasaban muy serios por la orilla del río, los pescados les gritaban haciéndoles burla.
Las ranas se habían perfumado todo el cuerpo, y caminaban en dos pies. Además, cada una llevaba colgando como un farolito, una luciérnaga que se balanceaba.
Pero las que estaban hermosísimas eran las víboras. Todas, sin excepción, estaban vestidas con traje de bailarina, del mismo color de cada víbora. Las víboras coloradas llevaban una pollerita de tul colorado; las verdes, una de tul verde; las amarillas, otra de tul amarillo; y las yararás, una pollerita de tul gris pintada con rayas de polvo de ladrillo y ceniza, porque así es el color de las yararás.
Y las más espléndidas de todas eran las víboras de coral, que estaban vestidas con larguísimas gasas rojas, blancas y negras, y bailaban como serpentinas. Cuando las víboras danzaban y daban vueltas apoyadas en la punta de la cola, todos los invitados aplaudían como locos.
Sólo los flamencos, que entonces tenían las patas blancas, y tienen ahora como an tes la nariz muy gruesa y torcida, sólo los flamencos estaban tristes, porque como tięnen muy poca inteligencia, no habían sabido cómo adornarse. Envidiaban el traje de todos, y sobre todo el de las víboras de coral. Cada vez que una víbora pasaba por delante de ellos, coqueteando y haciendo ondular las gasas de serpentina, los flamencos se morían de envidia.
Un flamenco dijo entonces:
—Yo sé lo que vamos a hacer. Vamos a ponernos medias coloradas, blancas y negras, y las víboras de coral se van a enamorar de nosotros.
Y levantando todos juntos el vuelo, cruzaron el río y fueron a golpear en un almacén del pueblo.
—¡Tán-tán!— pegaron con las patas.
—¿Quién es?— respondió el almacenero.
—-Somos los flamencos. ¿Tiene medias coloradas, blancas y negras?
—No, no hay— contestó el almacenero.
—¿Están locos? En ninguna parte van a encontrar medias así.
Los flamencos fueron entonces a otro almacén.
—¡Tán - tán!— Tiene medias coloradas, blancas y negras?
El almacenero contestó:
—¡Cómo dice? Coloradas, blancas y negras? No hay medias así en ninguna parte. Ustedes están locos.—¿Quiénes son?
—Somos los flamencos— respondieron ellos.
Y el hombre dijo:
—Entonces son con seguridad flamencos locos.
Fueron entonces a otro almacén.
El almacenero gritó:
—¿De qué color? ¿Coloradas, blancas y negras? Solamente a pájaros narigudos como ustedes se les ocurre pedir medias así. ¡Váyanse en seguida!
Y el hombre los echó con la escoba.
Los flamencos recorrieron así todos los almacenes, y de todas partes los echaban por locos.
Entonces un tatú que había ido a tomar agua al río, se quiso burlar de los flamencos y les dijo, haciéndoles un gran saludo:
—¡Buenas noches, señores flamencos! Yo sé lo que ustedes buscan. No van a encontrar medias así en ningún almacén. Tal vez haya en Buenos Aires, pero tendrán que pedirlas por encomienda postal. Mi cuñada, la lechuza, tiene medias así. Pídanselas, y ella les va a dar las medias coloradas, blancas y negras.
Los flamencos le dieron las gracias, y se fueron volando a la cueva de la lechuza. Y le dijeron:
—¡Buenas noches, lechuza! Venimos a pedirte las medias coloradas, blancas y negras. Hoy es el gran baile de las víboras, y si nos ponenos esas medias, las víboras de coral se van a enamorar de nosotros.
—-¡Con mucho gusto! — respondió la lechuza. — Esperen un segundo, y vuelvo enseguida.
Y echando a volar, dejó solos a los flamencos; y al rato volvió con las medias. Pero no eran medias, sino cueros de víbo ras de coral, lindísimos cueros recién sacados a las víboras que la lechuza había cazado.
—Aquí están las medias— les dijo la lechuza. —No se preocupen de nada, sino de una sola cosa: bailen toda la noche, bailen sin parar un momento, bailen de costado, de pico, de cabeza, como ustedes quieran; pero no paren un momento, porque en vez de bailar van entonces a llorar.
Pero los flamencos, como son tan tontos, no comprendían bíen qué gran peligro había para ellos en eso, y locos de alegría se pusieron los cueros de las víboras de coral como medias, metiendo las patas dentro de los cueros que eran como tubos. Y muy contentos se fueron volando al baile.
Cuando vieron a los flamencos con sus hermosísimas medias, todos les tuvieron envidia. Las víboras querían bailar con ellos únicamente, y como los flamencos no dejaban un instante de mover las patas, las víboras no podían ver bien de qué estaban hechas aquellas preciosas medias.
Pero poco a poco, sin embargo, las víbo ras comenzaron a desconfiar. Cuando los flamencos pasaban bailando al lado de ellas, se agachaban hasta el suelo para ver bien.
Las víboras de coral, sobre todo, estaban muy inquietas. No apartaban la vista de las medias, y se agachaban también, tratando de tocar con la lengua las patas de los flamencos, porque la lengua de las víboras es como la mano de las personas. Pero los flamencos bailaban y bailaban sin cesar, aunque estaban cansadísimos y ya no podían más.
Las víboras de coral, que conocieron esto, pidieron en seguida a las ranas sus farolitos, que eran bichitos de luz, y esperaron todas juntas a que los flamencos se cayeran de cansados.
Efectivanmente, un minuto después un flamenco, que ya no podía más, tropezó con el cigarro de un yacaré, se tambaleó y cayó de costado. En seguida las víboras de coral corrieron con sus farolitos, y alumbraron bien las patas del flamenco. Y vieron qué eran aquellas medias, y lanzaron un silbido que se oyó desde la otra orilla del Paraná.
—No son medias!— gritaron las víboras. —¡Sabemos lo que es! ¡Nos han engañado! Los flamencos han matado a nuestras hermanas y se han puesto sus cueros como medias! ¡Las medias que tienen son de víboras de coral!
Al oir esto, los flamencos, llenos de miedo porque estaban descubiertos, quisieron volar; pero estaban tan cansados que no pudieron levantar una sola ala. Entonces las víboras de coral se lanzaron sobre ellos, y enroscándose en sus patas les deshicieron a mordiscones las medias. Les arrancaban las medias a pedazos, enfurecidas, y les mordían también las patas, para que murieran.
Los flamencos, locos de dolor, saltaban de un lado para otro, sin que las víboras de coral se desenroscaran de sus patas. Hasta que al fin, viendo que ya no quedaba un solo pedazo de media, las víboras los dejaron libres, cansadas y arreglándose las gasas de su traje de baile.
Además, las víboras de coral estaban seguras de que los flamencos iban a morir, porque la mitad, por lo menos, de las víboras de coral que los habían mordido, eran venenosas.
Pero los flamencos no murieron. Corrieron a echarse al agua, sintiendo un grandísimo dolor. Gritaban de dolor, y sus patas, que eran blancas, estaban entonces coloradas por el veneno de las víboras. Pasaron días y días, y siempre sentían terrible ardor en las patas, y las tenían siempre de color de sangre, porque estaban envenenadas.
Hace de esto muchísimo tiempo. Y ahora todavía están los flamencos casi todo el día con sus patas coloradas metidas en el agua, tratando de calmar el ardor que sienten en ellas.
A veces se apartan de la orilla, y dan unos pasos por tierra, para ver cómo se hallan. Pero los dolores del veneno vuelven en seguida, y corren a meterse en el agua. A veces el ardor que sienten es tan grande, que encogen una pata y quedan así horas enteras, porque no pueden estirarla.
Esta es la historia de los flamencos, que antes tenían las patas blancas y ahora las tienen coloradas. Todos los pescados saben por qué es, y se burlan de ellos. Pero los flamencos, mientras se curan en el agua, no piden ocasión de vengarse, comiéndose a cuanto pescadito se acerca demasiado a burlarse de ellos.
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Trikraljevska noč v Cahokii
Myths and Legends of Our Own Land · 4 min branja
3 skupnih tagov
Opica in kamela
Ezopove basni · 1 min branja
3 skupnih tagov
Šakal in govoreča jama
Pančatantra · 14 min branja
3 skupnih tagov
Ubogi mlinarski vajenec in mucka
Grimmove pravljice · 6 min branja
2 skupnih tagov