Prevod
Trije ranocelniki so potovali po svetu in menili, da so se svoje veščine naučili do kraja. Prišli so v gostilno, kjer so hoteli prenočiti. Gostilničar jih je vprašal, od kod prihajajo in kam so namenjeni. »Hodimo po svetu in opravljamo svojo obrt.« »Pa mi pokažite, kaj znate,« je dejal gostilničar. Prvi je rekel, da si bo odrezal roko in si jo naslednje jutro spet zacelil; drugi je rekel, da si bo iztrgal srce in si ga naslednje jutro spet zacelil; tretji pa je rekel, da si bo iztaknil oči in si jih naslednje jutro spet zacelil. »Če to zmorete,« je dejal gostilničar, »potem ste se res vsega naučili.« Imeli pa so mazilo, s katerim se je vse, kar so namazali, spet zaraslo, in stekleničko z njim so vedno nosili pri sebi. Tako so si odrezali roko, iztrgali srce in iztaknili oči, kakor so bili napovedali, vse skupaj položili na krožnik in ga izročili gostilničarju. Ta ga je dal dekletu in mu naročil, naj ga postavi v omaro in skrbno shrani. Dekle pa je imelo skrivnega ljubega, vojaka. Ko so gostilničar, trije ranocelniki in vsi drugi v hiši zaspali, je prišel vojak in si zaželel kaj pojesti. Dekle je odklenilo omaro in mu vzelo nekaj hrane, toda od silne ljubezni je pozabilo zapreti vrata omare. Sedlo je k svojemu ljubemu za mizo in začela sta kramljati. Ko je tako veselo sedelo in še pomislilo ni na nesrečo, se je v hišo prikradla mačka, našla odprto omaro, vzela roko, srce in oči treh ranocelnikov ter z njimi pobegnila. Ko je vojak pojedel in je dekle hotelo pospraviti posodo ter zakleniti omaro, je opazilo, da je krožnik, ki mu ga je gostilničar zaupal v hrambo, prazen. Prestrašeno je reklo svojemu ljubemu: »Oh, kaj naj zdaj storim, uboga jaz! Roke ni več, srca in oči tudi ne! Kaj bo z menoj jutri zjutraj!« »Le mirno,« je rekel vojak, »pomagal ti bom iz zadrege. Zunaj na vislicah visi tat, njemu bom odrezal roko. Katera roka pa je bila?« »Desna.« Dekle mu je dalo oster nož in vojak je odšel, ubogemu grešniku odrezal desnico ter jo prinesel nazaj. Nato je zgrabil mačko in ji iztaknil oči; zdaj je manjkalo le še srce. »Ali niste imeli kolin in imate svinjino v kleti?« »Da,« je odgovorilo dekle. »No, potem bo pa šlo,« je rekel vojak, stopil v klet in prinesel prašičje srce. Dekle je vse skupaj položilo na krožnik in ga postavilo v omaro, ko pa se je njen ljubi poslovil, je mirno leglo v posteljo.
Zjutraj, ko so ranocelniki vstali, so dekletu naročili, naj jim prinese krožnik z roko, srcem in očmi. Prineslo ga je iz omare in prvi si je pristavil tatovo roko ter jo namazal s svojim mazilom; pri priči se mu je zarasla. Drugi je vzel mačje oči in si jih zacelil, tretji pa si je pritrdil prašičje srce. Gostilničar je stal zraven, občudoval njihovo veščino in dejal, da česa takega še ni videl ter da jih bo vsakomur hvalil in priporočal. Nato so poravnali račun in odpotovali naprej.
Ko so tako hodili, se tisti s prašičjim srcem nikakor ni držal drugih dveh, temveč je stekel v vsak kot, ki ga je zagledal, in tam vohljal naokrog, kakor to počnejo prašiči. Druga dva sta ga skušala zadržati za rob suknje, a nič ni pomagalo; iztrgal se jima je in stekel tja, kjer je bilo največ nesnage. Tudi drugi se je vedel čudno, si mel oči in govoril tovarišu: »Tovariš, kaj je to? To niso moje oči, saj ničesar ne vidim! Naj me kdo vodi, da ne padem.« Tako so se s težavo prebijali naprej do večera, ko so prispeli do drugega gostišča. Skupaj so stopili v gostilniško sobo, kjer je v kotu za mizo sedel bogat gospod in štel denar. Tisti s tatovo roko je hodil okoli njega, nekajkrat trznil z roko, nazadnje pa, ko se je gospod obrnil stran, segel v kup in iz njega pograbil pest denarja. Eden od tovarišev je to videl in mu rekel: »Tovariš, kaj počneš? Ne smeš krasti, sram te bodi!« »Eh,« je odgovoril, »kaj pa morem! Roka mi kar trza, pograbiti moram, pa naj hočem ali ne.« Potem so legli spat in medtem ko so ležali, je bilo tako temno, da še roke pred očmi ni bilo mogoče videti. Nenadoma se je tisti z mačjimi očmi prebudil, zbudil še druga dva in rekel: »Brata, poglejta, ali vidita bele miške, ki tekajo tam naokrog?« Druga dva sta se privzdignila, a ničesar nista videla. Tedaj je rekel: »Nekaj ni prav z nami. Nismo dobili nazaj svojega, vrniti se moramo h gostilničarju, prevaral nas je.« Naslednje jutro so se torej odpravili nazaj in gostilničarju povedali, da niso dobili nazaj svojih pravih delov telesa: eden ima tatovo roko, drugi mačje oči in tretji prašičje srce. Gostilničar je dejal, da mora biti krivo dekle, in ga je hotel poklicati, toda ko je zagledalo prihajati trojico, je pobegnilo skozi zadnja vratca in se ni več vrnilo. Trije ranocelniki so mu tedaj rekli, naj jim da veliko denarja, sicer mu bodo nad hišo spustili rdečega petelina. Dal jim je vse, kar je imel in kar je le mogel zbrati, in trojica je z denarjem odšla. Dovolj ga je bilo za vse življenje, vendar bi bili vseeno rajši imeli svoje prave dele telesa.
