Prevod

Nekoč je v Švici živel star grof, ki je imel enega samega sina, a ta je bil neumen in se ni mogel ničesar naučiti. Oče mu je rekel: »Poslušaj, sin moj, ničesar ti ne morem vbiti v glavo, pa naj poskušam kakor koli. Oditi moraš od tod. Dal te bom v uk slavnemu učitelju, pa naj on poskusi s teboj.« Fanta so poslali v tuje mesto in pri učitelju je ostal celo leto. Ko je leto minilo, se je vrnil domov in oče ga je vprašal: »No, sin moj, česa si se naučil?« – »Oče, naučil sem se razumeti, kaj lajajo psi,« je odgovoril. »Bog se usmili!« je vzkliknil oče. »Je to vse, česar si se naučil? Poslal te bom v drugo mesto k drugemu učitelju.«

Fanta so odpeljali tja in tudi pri tem učitelju je ostal leto dni. Ko se je vrnil, ga je oče spet vprašal: »Sin moj, česa si se naučil?« Odgovoril je: »Oče, naučil sem se razumeti, kaj govorijo ptički.« Tedaj se je oče razjezil in rekel: »O, ti izgubljena duša! Zapravil si dragoceni čas in se ničesar naučil, pa te ni sram stopiti mi pred oči? Poslal te bom k tretjemu učitelju, a če se tudi tokrat ničesar ne naučiš, nočem biti več tvoj oče.« Sin je tudi pri tretjem učitelju ostal celo leto, in ko se je spet vrnil domov in ga je oče vprašal: »Sin moj, česa si se naučil?«, je odgovoril: »Dragi oče, letos sem se naučil razumeti, kaj regljajo žabe.« Tedaj je oče strašno pobesnel, skočil pokonci, poklical svoje ljudi in rekel: »Ta človek ni več moj sin. Izobčujem ga in ukazujem vam, da ga odpeljete v gozd in mu vzamete življenje.« Odpeljali so ga v gozd, a ko bi ga morali ubiti, jih je obšlo tolikšno usmiljenje, da tega niso mogli storiti, in so ga pustili oditi. Srni so izrezali oči in jezik, da so lahko starcu prinesli dokaz.

Mladenič je šel naprej in čez nekaj časa prišel do gradu, kjer je prosil za prenočišče. »Prav,« je rekel graščak, »če hočeš prenočiti tam spodaj v starem stolpu, kar pojdi, a svarim te: smrtno nevarno je, saj je poln divjih psov, ki nenehno lajajo in tulijo, ob določenih urah pa jim morajo izročiti človeka, ki ga takoj požrejo.« Vsa okolica je zaradi tega žalovala in trpela, pomagati pa ni mogel nihče. Mladeniča vendar ni bilo strah in je rekel: »Le pustite me dol k lajajočim psom in mi dajte kaj, kar jim lahko vržem za jesti. Meni ne bodo ničesar storili.« Ker ni hotel drugače, so mu dali nekaj hrane za divje živali in ga odpeljali dol do stolpa. Ko je vstopil, psi niso lajali nanj, temveč so prijazno mahali z repi in se smukali okoli njega, pojedli, kar jim je dal, in mu niso skrivili niti lasu. Naslednje jutro se je na splošno začudenje spet prikazal živ in zdrav ter rekel graščaku: »Psi so mi v svojem jeziku razkrili, zakaj prebivajo tu in deželi povzročajo škodo. Začarani so in morajo čuvati velik zaklad, ki leži na dnu stolpa. Miru ne bodo našli, dokler ga kdo ne izkoplje, in iz njihovega govorjenja sem izvedel tudi, kako je treba to storiti.« Vsi, ki so to slišali, so se razveselili, graščak pa je rekel, da ga bo vzel za sina, če mu bo uspelo. Mladenič se je spet spustil v stolp in ker je vedel, kaj mora storiti, je delo opravil ter prinesel na plan skrinjo, polno zlata. Odtlej tuljenja divjih psov ni bilo več slišati; izginili so in dežela je bila rešena nadloge.

Čez nekaj časa mu je prišlo na misel, da bi odpotoval v Rim. Na poti je šel mimo močvirja, v katerem so sedele žabe in regljale. Prisluhnil jim je, in ko je slišal, kaj govorijo, se je globoko zamislil in postal žalosten. Naposled je prispel v Rim. Tam je ravno umrl papež in kardinali so bili v veliki zadregi, koga naj izberejo za njegovega naslednika. Nazadnje so se sporazumeli, da bodo za papeža izvolili tistega, na katerem se bo pokazalo čudežno božje znamenje. Prav v trenutku, ko so to sklenili, je mladi grof stopil v cerkev in nenadoma sta mu na rameni priletela dva snežno bela goloba ter obsedela tam. Duhovščina je v tem prepoznala božje znamenje in ga nemudoma vprašala, ali bi hotel postati papež. Omahoval je in ni vedel, ali je tega vreden, toda goloba sta ga prigovarjala, naj privoli, in nazadnje je rekel: »Da.« Nato so ga mazilili in posvetili in tako se je izpolnilo tisto, kar je na poti slišal od žab in kar ga je tako pretreslo: da bo postal sveti oče. Potem je moral peti mašo, pa ni znal niti besede, toda goloba sta mu ves čas sedela na ramenih in mu vse prišepetavala na uho.