Prevod
Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli, in tako dalje. Živel je reven, silno reven človek. Imel je ženo in tri otročiče. Revež je delal, da so mu roke skoraj odpadle, podnevi in ponoči, kjer koli je le našel kaj dela, pa vendar ni mogel povezati konca s koncem. Večkrat so bili lačni kakor siti. Nekega jutra se je odpravil v gozd, da bi nabral nekaj suhljadi za dom, in na drevesu zagledal ptičje gnezdo, kakršnega še nikoli ni videl. Malo se je začudil, potem pa ga je, kakor bi mu kdo prigovarjal, zamikalo izvedeti, kakšna ptica neki prebiva v takem gnezdu. Sezul je opanke, pljunil v dlani in se oprijel debla, da bi splezal nanj. Počasi, prav počasi je priplezal do gnezda in pokukal vanj. Ptice ni bilo, kaj pa je zagledal? Jajce, veliko kakor dlan. Tako lepo je bilo in tako bleščeče, tako bleščeče, da se ga je skoraj bal dotakniti. Nazadnje ga je le vzel in spravil v nedrje. Ko je splezal na tla, je nabral nekaj suhljadi, jo povezal v majhen sveženj, si ga zadel na hrbet in odnesel domov. Otroci so ob pogledu na jajce poskakovali od veselja. Tudi žena se je čudila, saj še nikoli ni videla takega jajca. Niso vedeli, kako bi z njim ravnali čim bolj previdno, da jim ne bi padlo na tla in se razbilo. Eden je dejal, naj ga spečejo v žerjavici, da ga bodo vsi jedli, drugi, naj ga skuhajo, tretji pa, naj ga shranijo. Delavec je menil, da bi bilo najbolje, če bi ga odnesel na trg in prodal; saj je tako ali tako že izgubil delovni dan, z izkupičkom pa bi kupil malo koruzne moke. Vsi so se strinjali, da bo tako še najbolje. Odšel je torej z jajcem na trg. Tudi ubogi delavec je sedel v vrsto k ženskam, ki so prodajale jajca. Ljudje so hodili sem ter tja in jih kar naprej kupovali, k njemu pa ni pristopil nihče. Čudil se je, kako da ga prav nihče ne povpraša po njegovem jajcu. Nazadnje pa je vendarle prišel k njemu bogat trgovec. »Ali prodajaš to jajce, prijatelj?« ga je vprašal. »Prodajam, gospod.« »Koliko hočeš zanj?« »Kolikor mi boste hoteli dati, gospod.« »Kaj, če ti dam mošnjo denarja?« »Dajte no, gospod, nikar se ne norčujte iz mene,« je rekel in pogledal proč, ker je mislil, da se mu posmehuje, saj je prišel na trg z enim samim jajcem. »Prav nič se ne šalim,« je odvrnil bogati trgovec. »Tu imaš dve mošnji; ne verjamem, da ti bo kdo dal več.« Izvlekel je mošnji denarja, mu ju položil v roke, vzel jajce in odšel. Revež je stal kakor vkopan in gledal za trgovcem, ki se je oddaljeval. Še svojim očem ni mogel verjeti. Kdo je že slišal, da bi se jajce prodalo za dve mošnji denarja! Ko se je zdramil iz osuplosti, je potipal mošnji, da bi se prepričal, ali ne sanja, potem pa hotel steči za trgovcem in ga vprašati, ali se ni nemara zmotil. A kje naj bi ga še našel! Trgovec je že veselo nadaljeval svojo pot, zadovoljen, da je kupil tako jajce. Ko je revež videl, da ne bo nič, je odprl mošnji in pokukal vanju; denar v njiju ga je kar zaslepil. Nato ju je spet zavezal, spravil v nedrje in šel kupovat živež. Vrečo je napolnil s potrebščinami in se odpravil proti domu. Ves čas ga je bilo strah in kar naprej se je oziral na vse strani, da ne bi kdo prišel in mu vzel mošenj. Ko je prišel domov, je treščil vrečo na tla in rekel: »Poglej, žena, kakšen čudež sem napravil s tistim nenavadnim jajcem! Ali vidiš?« »Vidim. Kaj pa je v tisti veliki vreči?« »Oho, raje me vprašaj, česa ni! Koruzna moka, fižol, sušeno meso, slane ribe, čebula, paprika, česen.« »In kam to neseš?« »Slišiš jo, kam to nesem! Domov vendar, tebi in otrokom! Kam pa naj bi nesel?« »Kaj govoriš, mož? Ali ti je danes kdo kaj podaril? Pazi, morda ti je kdo dal vse to, da bi odnesel drugam, pa si ti, ki veš, kakšno pomanjkanje je pri nas, zavil semkaj. Kdaj pa si že kdaj prišel domov s toliko živeža, kolikor ga zaslužiš v desetih dneh?« »Ljuba žena, saj sem ti povedal, da je za vse to poskrbelo tisto čudno jajce, ki sem ga danes našel v gozdu!« »Kaj praviš, mož? Toliko je bilo vredno tisto jajce, kolikor si dal za vse to?« »He, kaj boš šele rekla, ko boš videla še tole!« Tedaj je izvlekel mošnji in stresel denar na posteljo. Žena je obstala kakor okamenela, z očmi, uprtimi v denar. Otroci, ki so dotlej brskali po vreči in pohlepno grabili zdaj to, zdaj ono, so ob žvenketu denarja začeli tekati od vreče k denarju in od denarja spet k vreči. Niso se mogli nagledati tolikšnega obilja v svojem domu. »Mož,« je naposled spet rekla žena, »to pa že ni čisto poštena reč. Toliko denarja za eno kokošje jajce!« Tipala je po novcih, da bi videla, ali niso morda kakšna čarovnija ali kaj podobnega. »Kokošje ali nekokošje, jaz sem ga prodal za dve mošnji denarja, kakor vidiš na lastne oči. Ali je bilo res toliko vredno ali pa trgovec, ki sem mu ga prodal, ni bil navaden človek, tega ne vem. Vem samo to, da se moramo zahvaliti Bogu, ker nam je naklonil, da smo tudi mi enkrat na lastne oči videli, kaj je obilje v naši hiši. Zdaj pa pripravi mizo, da bomo jedli in se veselili.« Tako so tudi storili. Ves dan so preživeli v veselju. Naslednje jutro je mož zgodaj vstal, se pripravil in odšel na delo. A še sam ni vedel, kako se je zgodilo in kako je naneslo, da se je spet znašel v gozdu. Ni vedel, kako je prišel tja; vedel je le, da se je bil odpravil na delo.
Ko je že bil tam, je poiskal drevo, splezal nanj in našel še eno jajce. Odnesel ga je na trg in od istega trgovca spet dobil dve mošnji denarja. Ta jajca so bila namreč diamantna in vredna desetkrat toliko, kolikor mu je trgovec plačeval zanje. On pa je bil več kot zadovoljen že s tem, kar je dobival, saj je sebe in vse svoje rešil revščine. Tokrat je otrokom kupil obleko, ker so bili goli. Nabavil je tudi nekaj orodja in drugih potrebščin za svoje delo in za dom, saj ni verjel, da bo vsak dan praznik in da bo kar naprej našel tako dragocena jajca. Še nekajkrat zapored je šel v gozd in vselej našel po eno jajce. Pri prodaji pa je postal zahtevnejši, bolj je vztrajal pri ceni in na svoje začudenje namesto dveh mošenj iztržil štiri. Ko je videl, kako dobro mu gre, si je postavil hišico, si nekoliko olajšal življenje in dal otroke k učitelju, da bi se naučili brati in pisati. Nekega dne se je odpravil po svoj delež prej kakor po navadi in zalotil ptico, katere jajca je jemal. Sedela je na gnezdu. Tako lepe ptice ni še nikoli videl niti slišal zanjo. Pri priči mu je šinilo v glavo, da bi jo bilo dobro odnesti domov. Previdno jo je prijel in gospodarico jajc z velikim veseljem odnesel v svoje skromno domovanje. Nato je šel na trg in naročil zelo lepo, zelo veliko kletko. Vanjo je namestil kokoš in skrbel zanjo kakor za svoje otroke. Tako mu ni bilo treba vsak dan hoditi v gozd in plezati na drevo. Kokoš mu je v kletki vsak dan znesla po eno jajce. Ko je obogatel, je pregnal revščino tudi iz svoje vasi. Vsej vasi je delal dobro. Pomagal je vsakomur, ki je bil v stiski, vsem vdovam je kupil krave in varoval vse sirote. A človek je nenasiten. Več ko ima, več bi še hotel imeti. Ko je delavec videl, da ima dovolj, je začel trgovati.
In ker se trgovina, kadar dobro uspeva, po svoji naravi širi kakor lišaj, ga je gnala, da je zaradi kupčij začel potovati v tuje dežele. Odpravil se je torej na zelo dolgo pot čez morja in kopno. Nekega dne, ko tudi njegove žene ni bilo doma, so otroci stopili v kletko, da bi se igrali s kokošjo. Med igro je eden privzdignil kokošjo perut in zagledal pod njo nekakšen napis. »No, bratec,« je srednji rekel najstarejšemu, »ali znaš prebrati, kaj tu piše?« »Niti besedice,« je odgovoril. »To najbrž niso take črke, kakršne nam kaže učitelj.« »Pojdimo po učitelja, naj nam pove, kaj pomenijo te črke,« je rekel najmlajši. »Prav praviš,« sta odvrnila starejša brata. »Pojdimo, pojdimo!« In v eni sapi so pritekli k učitelju, mu vse povedali in ga prosili, naj jih obišče, da bo tudi sam videl, kaj piše pod perutjo kokoši, ki jo njihov oče hrani v kletki. Učitelj sprva ni hotel verjeti njihovim besedam, ko pa so mu zagotovili, da je vse res, se je odločil, da pride za hip, bolj njim na ljubo kakor zato, ker bi pričakoval kaj posebnega. Ko je zagledal napis in ga prebral, je obnemel; v glavi so se mu začele porajati čudne misli in s kokošjo je skoval zle naklepe. Otrokom pa je rekel, da so tisto, kar se jim zdi kakor črke, le nekakšne čačke, ki ne pomenijo ničesar. Kaj je storil in kako je ravnal, da se je začel dobrikati materi otrok ter ji s prilizovanjem in zapeljevanjem zlezel pod kožo in si z njo začel ljubezensko razmerje. Uboga žena, šibka kakor vse ženske, se je dala učitelju premamiti. Nekega dne, ko sta si že izpovedala vse srčne skrivnosti, jo je učitelj nežno pogledal in ji med ljubkovanjem dejal: »Kako rad bi s teboj pri mizi pojedel kakšno perutnino!« »Jutri je praznik,« je odgovorila žena. »Poslala bom po dobro, rejeno ptico in jo pripravila, kakor si bo zaželelo tvoje srčece.« »Če bi šlo za ptice, kakršne ima vsakdo, ti tega ne bi niti omenjal, saj jih imam, hvala Bogu, tudi sam dovolj na dvorišču.« Učitelj je meril na eno, da bi žena razumela drugo. Ženo pa je ob tem nekaj pekoče zbodlo v srce. »Kakšno ptico pa bi rad?« ga je vprašala. »Nekaj posebnega,« je odvrnil učitelj. »In da ne bova več ovinkarila, ti povem naravnost in po domače: rad bi pojedel pečeno kokoš, tisto tvojo iz kletke.« »Gorje meni, učitelj! Kako naj bi storila kaj takega? Kaj bo rekel mož, ko se vrne?« »Kar koli že bo rekel, mu povej, da je poginila. Sploh pa ne razumem, čemu bi še redili kokoš, ki je že tako precej stara in bo prav gotovo kmalu poginila.« »Kakor koli že, učitelj, še vedno mi ni do tega, da bi storila kaj takega in užalostila moža.« »Ali pri tebi še toliko ne veljam?« je spet rekel učitelj. »To mi dokazuje, da me nimaš rada. Žal mi je, da sem tako goreče vzljubil brezsrčno žensko. Jaz bi šel zate skozi ogenj in vodo, samo da bi ti izpolnil želje, ti pa še te malenkosti nočeš storiti zame. Vedi torej, da me od danes ne boš več videla; grem se utopit.« Uboga ženska se je bila tudi sama že navezala nanj; ker se je bala, da bi si zaradi ljubezni do nje kaj storil, je popustila in mu obljubila, da mu bo dala kokoš, da jo bo pojedel pečeno, čisto sam, prav kakor si je želel. Ko je učitelj to slišal, je rekel, da je zdaj prepričan, da ga ljubi. Nato je uredil, da bo kokoš pripravila njegova kuharica. Naslednjega dne je kuharici naročil, naj od kokoši ničesar ne zavrže, niti drobovine, temveč naj jo speče čisto celo, nato pa odšel v cerkev, kamor je prišla tudi žena z otroki. Kuharica je storila natanko tako, kakor ji je ukazal gospodar. Ko pa je bila kokoš že skoraj pečena, so se otroci vrnili iz cerkve, čeprav bogoslužja še ni bilo konec, saj so postali lačni, in jo prosili, naj jim da kaj jesti. Tako ljubko so jo prosili, da so se ji zasmilili; vsakemu je dala kos kruha, zraven pa najstarejšemu kokošjo glavo, srednjemu želodček in najmlajšemu srce, ker je menila, da je to manjvredna hrana. Otroci so naglo pojedli in se spet vrnili v cerkev. Učitelj, ki je med bogoslužjem sedel kakor na trnju, je takoj po prihodu domov zahteval, naj pogrnejo mizo. Že ob sami misli na kokoš so se mu cedile sline. A silno se je razjezil, ko je videl, da so mu prinesli kokoš brez glave, brez želodčka in brez srca. Od togote in jeze se mu je skoraj zmešalo. Zarjovel je na kuharico kakor lev in jo vprašal, kako si je drznila prekršiti njegov ukaz. Uboga kuharica mu je povedala, kaj se je zgodilo, in dodala, da ni mislila, da bo zaradi tiste malenkosti drobovine takšen vik in krik. Ko je videl, da ne more ničesar več storiti, se je obvladal, nekaj malega pokusil, zelo potrt vstal od mize in sklenil, da se bo otrokom maščeval. Žena, ki je pričakovala, da bo učitelj zadovoljen, ker se je žrtvovala in mu ustregla, je osupnila, ko ga je videla tako potrtega. Pristopila je k njemu in ga hotela razvedriti z vsemi mogočimi sladkimi besedami. On pa, ki mu kokoš ni šla iz glave, ji je rekel: »Hotela si mi dokazati, da me imaš rada, ko si privolila, da kokoš zakoljejo in spečejo. Da bom povsem prepričan o tvoji ljubezni, pa te moram postaviti še na eno preizkušnjo. Še nekaj bom zahteval od tebe.« »Povej, brž povej, duša moja, samo da bo mogoče! Sicer pa sem zate pripravljena iti tudi v smrt,« mu je odgovorila žena. »Izbrati moraš eno od dvojega: ali boš s svojimi otroki ali z menoj. In povedal ti bom, zakaj. Toliko let sem že učitelj, pa mi doslej še noben učenec ni nakopal take sramote kakor tvoji otroci. Vsi vedo, da se tvojim otrokom posvečam bolj kakor drugim; trudim se z njimi in jih učim vsega, kar je pod soncem in luno, iz njih sem hotel napraviti svoje prave učence, oni pa, kaj misliš! Ne samo da uganjajo hudobije in se kakor brezglavi podijo po ulicah, da so ljudje zaradi njih že v skrbeh, danes so šli celo iz cerkve, prišli jest in se nato vrnili k bogoslužju z usti, ki so se jim še premikala od žvečenja! Kako naj se še pokažem ljudem? Kdo bo še dajal otroke v mojo šolo? Bolje mi je umreti, kakor priti na slab glas, saj pravi pregovor: bolje izgubiti oči iz glave kakor dobro ime.« »Kaj govoriš, učitelj? Ali name nič več ne misliš? Ali ne bi bil greh pred Bogom, če bi pogubila tako ljubke otroke, čiste kakor biseri? Kako naj bi jaz pogubila svoje otročiče? Pomisli, ljubi moj, da so moji otroci!« »Ali oni ali jaz,« je odgovoril. »Prav, a kaj bo rekel moj mož, ko se vrne? Ljudje me bodo pobili s kamenjem, ko bodo izvedeli kaj takega.« Učitelj je videl, da ga je nekoliko polomil, pa je obrnil ploščo. »Saj ne pravim, da jih ubijva, temveč da jih za zdaj pošljeva v drugo mesto. Rekla boš, da si jih poslala tja v šolo. Ne morem več, razumeš, ne morem jih več imeti tukaj pri sebi, saj nočem, da bi ljudje govorili, da sem kakšen zanikrn učitelj, trije za groš!« Z usti je govoril tako, v glavi pa je koval drugačne, podle načrte. »No, če je tako, privolim. A kako naj to storiva?« je vprašala žena. »Prav lahko,« je odvrnil učitelj. »Nocoj jih zapreva v shrambo, jutri ob svitu pa jih naložim na voz in odpeljem k svojemu prijatelju.« Učiteljev namen je bil, da otroke odpelje v gozd, jih tam enega za drugim razpara ter jim iz trebuha pobere kokošjo glavo, želodček in srce in jih sam pogoltne. A sreča mu tudi tokrat ni bila naklonjena. Otroke je prevzel strah, ko so se znašli zaprti v shrambi. Začeli so jokati. Srednji pa je rekel: »Brata, poslušajta me, pa bo za vse dobro. Ali vesta, zakaj nas je učitelj z materinim dovoljenjem zaprl sem?« »Zakaj?« sta vprašala druga dva. »Učitelj se je zlagal, da napis pod kokošjo perutjo ničesar ne pomeni. Prav zato je silil v mater, naj kokoš zakolje, da bi jo pojedel on in bi se na njem izpolnila prerokba iz napisa. A Bog mu tega ni dovolil.« »Ali je res,« sta spet vprašala brata, »da so tiste črke nekaj pomenile?« »Seveda,« je odgovoril. »Zdaj vama bom povedal. V napisu je pisalo: Kdor bo pojedel kokošjo glavo, bo postal cesar.« »Jaz cesar?!« je vzkliknil najstarejši, ki je pojedel glavo. »Da,« je odvrnil srednji brat. »Kdor bo pojedel kokošje srce, mu bo vsakič, ko bo legel spat, nekdo položil pod vzglavje mošnjo denarja, ki jo bo našel, ko se prebudi.« »Meni se bo to zgodilo?« je vprašal najmlajši, ki je pojedel srce. »Tebi,« mu je odgovoril srednji brat. »Kdor pa bo pojedel kokošji želodček, bo postal jasnovidec.« »Zato torej veš vse te čudne reči!« sta hkrati vzkliknila starejši in mlajši brat. »Zato, brata,« jima je odgovoril srednji. »Zdaj pa moramo, da se rešimo od tod, zbrati vse moči, razbiti okno te shrambe in zbežati, kajti tisti hudičev učitelj nas namerava ob svitu odpeljati v gozd in ubiti.« Vsi skupaj so se lotili dela, razbili okno in pobegnili. Hodili so in hodili vso noč. Ko se je zdanilo, so prišli do kraja, kjer so se razhajale tri poti. Tam so se ustavili, da bi si odpočili.
Sklenili so, da bo vsak ubral svojo pot in šel, kamor ga bo vodil Bog. Objeli so se, poljubili, se s solzami v očeh poslovili drug od drugega in se razšli. Hodili so ves dan, proti večeru pa sta se starejša brata spet srečala. Poti, po katerih sta bila krenila, sta se tam namreč združili. Tedaj je jasnovidec dejal: »Očitno Bog želi, da ostaneva skupaj, ko naju je pripeljal sem. Nikoli več se torej ne ločiva. Malo naprej je veliko mesto. Tam je umrl cesar in jutri bodo izbrali novega; izbran boš ti.« »Daj, pusti že te besede, brat, in nikar mi ne vtepaj muh v glavo. Raje povej: ali bova šla iskat kakšno delo? Želodec se oglaša, saj od včeraj nisva nič jedla, in zdaj, revež, zahteva svoje.« Šla sta dalje in prišla do mesta pred seboj. Tam sta srečala starca in ga prosila, naj ju napoti v kakšno krčmo, kjer bi lahko prenočila. Starec jima je povedal, da so vsa gostišča nabito polna ljudi, ki so prišli gledat jutrišnjo izvolitev cesarja, in da ne bosta nikjer našla prenočišča. Povabil ju je k sebi domov, jima dal jesti in pripravil ležišče, da sta si odpočila. Naslednje jutro so vsi zgodaj vstali, se umili, si očistili oblačila in s starcem odšli iz mesta na prostrano poljano, da bi tudi sama videla, kako v tistem mestu izbirajo cesarje. Starec jima je povedal, da volitev poteka takole: veliki dostojanstveniki vzamejo belega, nedolžnega goloba, ga okrasijo s prelepimi trakovi vseh barv in ga vržejo v zrak; na kogar golob sede, tistega postavijo za svojega cesarja. Na določenem kraju se je že pred svitom zbralo toliko ljudi, kolikor je listja in trave, da se ni bilo mogoče niti premakniti. Starec in dečka so komaj našli kotiček ob strani, od koder so lahko tudi sami gledali. Niso se še dobro namestili, ko so zaslišali glas roga. Nastala je taka tišina, da bi slišal muho brenčati. Vsi so zrli navzgor. Ko so goloba spustili v zrak, je zaokrožil nad množico in sedel naravnost na glavo starejšega dečka. Sinovi cesarjev in velikašev, ki so prišli v upanju, da bodo izbrani, so začeli vpiti, da to ni mogoče, da gre za pomoto, da ta ni primeren za cesarja in še marsikaj, ter zahtevali, naj poskusijo še enkrat. Goloba so torej drugič spustili v zrak; tokrat se ni prav nič obotavljal, temveč je priletel naravnost k dečku in mu spet sedel na glavo. Sinovi velikašev so znova zavpili, da to ni mogoče, ni mogoče, in zahtevali še tretji poskus. Dečka pa so vtaknili v vrečo in ga odnesli daleč proč od množice. Ko so goloba tretjič izpustili, je malo zaplahutal nad krajem, kjer je deček prej stal, potem pa odletel in sedel naravnost na vrečo. Tedaj je vsa množica v en glas zavpila, da je to njihov cesar. Vzeli so ga iz vreče in ga odpeljali ter posadili na prestol ob zvokih rogov in piščali ter radostnih vzklikih zbrane množice. Ko se je novi cesar znašel na prestolu, je najprej odredil, da morata biti njegov jasnovidni brat in starec, ki ju je gostil, vselej ob njem. Z bratovo pomočjo je začel modro in pravično vladati cesarstvu. Ni minilo dolgo, ko se je njun sloves razširil po vseh deželah in sosednjih cesarstvih; podložniki pa so jima začeli praviti: modra in pravična cesarska brata. Ko je učitelj izvedel, da so otroci pobegnili, je pobesnel od jeze; pošast, kakršna je bil, ni poznala meja. Hotel si je vzeti življenje, vendar za to ni imel poguma. Ko je videl, da mu sreča nasprotuje, se je nekoliko pomiril in se spet lotil poučevanja. Po precej dolgem času se je s svojega dolgega potovanja vrnil tudi oče otrok. S seboj je pripeljal bogastvo za bogastvom. Ko je izvedel za beg svojih otrok, ga je skoraj obšla slabost, a se je obvladal. Poizvedoval je na vse strani in izvedel, kako se je vse zgodilo. Tedaj je sklenil poiskati pravico zaradi sramote, ki mu jo je nakopala žena, in zla, ki mu ga je prizadejal prekleti učitelj. Hodil je torej od urada do urada in se več let vlačil po sodiščih, vendar ni dosegel pravice, kakršna bi ustrezala teži krivde obeh krivcev. Ko je slišal tudi za slavno ime cesarskih bratov, je trgovec vzel ženo in učitelja ter ju odpeljal pred njuno sodišče. Še preden pa so prispeli, je cesarjev jasnovidni brat začutil, da bo oče prišel iskat pravico, in to povedal cesarju. Oba sta se posvetovala, da ga bosta lepo sprejela, kakor se spodobi za dobrega očeta. Ko so stranke prišle na obravnavo, jim je šel cesarjev brat naproti in trgovca sprejel ob stopnišču. Ko pa ga je pripeljal pred cesarja, je ta vstal s prestola in ga pozdravil s prijaznimi, spoštljivimi besedami. Trgovec se je čudil tolikšni časti in ni vedel, kaj naj reče; oziral se je na vse strani in ni razumel ničesar od tega, kar se je dogajalo. Pogledoval je zdaj cesarja, zdaj njegovega brata in se sam pri sebi čudil, a si ni drznil ničesar reči. Ko sta v dvorano stopila še učitelj in žena, sta obstala, kakor da bi vanju treščila božja strela. Vedela sta namreč, da sta zagrešila zločin, vreden smrti. Ko je cesar spet sedel na prestol, se je sojenje začelo. Trgovec je povedal svojo žalostno zgodbo ter dejal, da zaupa v cesarsko modrost in čaka, da cesar razsodi, kakor ga bo razsvetlil Bog. Učitelj je povsem umolknil, žena pa je izjecljala nekaj besed in vso krivdo zvalila nanj. Tedaj je cesar vprašal trgovca, ali bi prepoznal svoje otroke, če bi jih spet videl. »Kako jih ne bi!« je odgovoril trgovec. Pogledal je oba cesarska brata in si ni več drznil izreči niti besede. »Midva sva,« je odgovoril cesar.
Ob teh besedah sta ženska in učitelj od groze prebledela in se začela tresti kakor šiba na vodi. Trgovcu pa je srce kar igralo od veselja, da je našel svoja otroka. Cesar je rekel, da odkar cesaruje, še ni sodil v tako težki pravdi. Zato je sklenil, naj vsi pokleknejo in prosijo Boga, da jim pokaže svojo pravico. Tako so tudi storili. Ko so še molili, sta se učitelj in ženska nenadoma spremenila v kamnita kipa. Cesar je ukazal, naj ju postavijo na vsako stran stopnic pred palačo. Trgovec pa je ostal na cesarskem dvoru. Medtem se je najmlajši brat, potem ko se je ločil od bratov, odpravil na pot. Hodil je in hodil, kakor teče beseda v pripovedi, ki se od tod naprej razpleta, in prišel v mesto, kamor ga je pripeljala pot, ki si jo je izbral. Brž ko je prispel, je poiskal prenočišče pri nekem dobrem človeku. Vsakokrat, ko je legel spat, je ob prebujenju pri vzglavju našel mošnjo zlatnikov. Gostitelja je prosil za koga, ki bi mu razkazal največje znamenitosti. Ko je mesto prehodil križemkražem in si ogledal vse, kar je bilo vredno videti, je prišel do njegovega roba, kjer je ležal otok. Ko pa je hotel izvedeti, kaj je tam, se je vodnik odgovoru izognil. Zvečer je vprašal gostitelja in ta mu je dejal: »Glej, da te nikar ne premami, da bi šel tja, kajti tam boš pogubljen.« »Zakaj?« je vprašal mladenič. »Ker tam prebiva čarodejka, in kdor gre k njej, se vrne ob pamet. Pa še videti je ne more nihče, dokler ne plača dveh mošenj denarja.« »Je to vse? Jutri jo grem pogledat,« je rekel mladenič. »Denarja imam, kakor vidiš, dovolj.« Ne gostiteljeve prošnje ne strah, da bi izgubil pamet, ga niso mogli odvrniti od obiska pri čarodejki. Šel je torej tja, plačal dve mošnji denarja in stopil na otok. Nekaj časa je kakor kak izgubljenec postopal okoli palače in čakal, ali se bo čarodejka prikazala pri oknu, da bi jo videl. Prikazala se je. Zagledal jo je in se nato vrnil. Drugi dan je šel spet, tretji dan prav tako, in tako še nekaj dni zapovrstjo. Bolj ko jo je gledal, bolj si jo je želel znova videti. Čarodejka je opazila, da prihaja že več dni zapored. »Ta mora imeti veliko denarja,« si je mislila. Nekoč ga je dala poklicati in mu rekla: »Veliko premoženje moraš imeti, mladenič, da ga takole zapravljaš. Doslej še nisem videla nikogar, ki bi tolikokrat zapored prišel k meni na otok.« »Da, veliko in neizčrpno,« je ponosno odgovoril mladenič, »prav kakor moč, s katero si ga pridobivam.« Ko je čarodejka slišala te besede, je z njim sklenila nekaj hudega. Začela se mu je prilizovati, mu šepetati in ga sladko pregovarjati, da bi z zvijačo izvedela, od kod mu ta moč. Mladenič je od koprnenja ves izgubljal glavo, ko ga je božala z besedami, slajšimi od medu. Dal se je premamiti in ji vse povedal. Tedaj mu je dala nekaj popiti in izbljuval je kokošje srce. Vzela ga je, njega pa dala s palicami pregnati z otoka. Ko je prišel k sebi in se zavedel, da je ostal brez vsega, reven in izgnan, si je mislil: »Če ti je ne zagodem jaz, ti je še sam vrag ne bo!« Šel je h gostitelju in mu povedal, kaj se mu je pripetilo. »Ali ti nisem rekel, nesrečnež, da ne hodi tja? Kaj boš pa zdaj?« »Šel bom po svetu, pa naj Bog stori z menoj, kar hoče.« Naslednji dan je odšel. Pot ga je vodila skozi gozd in pripeljala na breg reke. Tam je naletel na ribiško kočo. Od lakote mu je tako krulilo, da je moral potrkati. Ribič ga je sprejel k sebi in privolil, da ga nauči ribariti. Nekega dne je rekel mladeniču: »Zdaj grem s tole košaro rib na trg. Medtem ko tu kaj postoriš, vzemi še tisto mrežo in poglej, ali bi mogel ujeti kakšno ribico, da bova imela kaj za pod zob danes in jutri.« »Kar prepusti meni,« je odgovoril mladenič. Ribič je odšel, fant pa je z mrežo stopil v reko. Brodil je gor in dol, ujel pa niti najmanjše ribe. Ravno je hotel odnehati, ko je zagledal mreno. Mrena je bežala, on pa za njo, dokler se mu ni ponudila prava priložnost; vrgel je mrežo, jo ujel vanjo in potegnil na breg. Videl je, da je mrena dovolj velika, da bo obema zadoščala za dva dni. Pri srcu mu je bilo veselo, ker je tako dobro opravil delo. Začel ji je strgati luske, jo razparal in ji odstranil drobovje. Ko pa je pogledal, kaj najde namesto mleča? Nekaj, česar ni znal primerjati z ničimer. Vzel je tisto reč, jo opral in v rokah mu je ostalo nekakšno majhno kamnito koritce. »Tudi to bo prišlo prav,« je rekel, »da bom imel iz česa piti vodo.« Takoj je z njim zajel malo vode, da bi se napil. Ko pa ga je ponesel k ustom, je bilo polno zlatnikov. Čudil se je temu nenavadnemu dogodku. Denar je stresel v naročje in spet zajel vodo, da bi pil. Ko jo je ponesel k ustom, se je znova spremenila v denar. »Zdaj pa le k moji čarodejki!« je rekel. Pustil je mrežo, ribo in kočo ter v enem dihu odhitel k svojemu gostitelju v mesto. Povedal mu je, kakšna sreča ga je doletela, in se začel pripravljati, da pojde na otok. Gostitelj si ga je na vse načine prizadeval odvrniti od tega sklepa. Vse zaman. Nekaj ga je neustavljivo vleklo v nesrečo. Še prej je gostitelju napolnil dva velika čebra z denarjem. Potem je vzel kamnito koritce in dve polni mošnji ter odšel na otok. Čarodejka ga je takoj prepoznala. Uganila je, da je moral spet zadeti na srečo, in ga poklicala k sebi. Tam ga je s pretvarjanjem, dobrikanjem in zvijačami pripravila do tega, da ji je povedal, od kod mu tolikšno bogastvo. Ker je mladenič izgubil glavo, brž ko je prišel v njeno bližino, se je pustil omamiti njenim sladkim besedam, čarodejka pa mu je izmaknila še koritce. Ko se je polastila tudi tega, je svojim služabnikom ukazala, naj ga z zmerjanjem kakor gos preženejo z otoka. Ko se je spet znašel zunaj, zasramovan in ponižan, je od žalosti in jeze komaj prihajal k sebi. Kar grizel se je od nejevolje, ker se ni znal brzdati in je tako ostal brez denarja, za nameček pa so se še norčevali iz njega. Spet je odšel h gostitelju in mu povedal vse po vrsti. Ta mu je svetoval, naj vzame en čeber denarja, ki mu ga je pustil, in se loti kakega dela, namesto da kakor izgubljenec leta za praznimi sanjami. A mladenič ni hotel in je šel po svetu. »Kar mi bo Bog dal,« je rekel. Hodil je in hodil čez polja, s srcem, ki je gorelo za njegovo čarodejko, prečkal gozdove in se ni mogel sprijazniti z mislijo, da svoje ljubljene ne bo več videl. Nazadnje se je od žalosti in gorja zgrudil na tla. Ko je tako ležal in se boril s svojimi mislimi, je opazil, da v bližini teče voda. Šel se je okopat, da bi se nekoliko osvežil. Med kopanjem je na drugem bregu reke zagledal nekaj figovcev. Spomnil se je, da že dva dni ni ničesar jedel, in šel malo pomalicat fige. Jedel je in jedel, potem pa začutil, da se vse bolj spreminja. Še malo prej je bil človek, nenadoma pa se je znašel v oslovski koži. Zdaj pa nova nesreča! Kako naj se vrne v mesto? Poleg vsega drugega ga bodo zdaj še preganjali. Taval je gor in dol ob robu gozda. V gozd si ni upal, da ga ne bi zgrabila kakšna divja zver; na plano ga je bilo prav tako strah, da ga ne bi ujel kak človek in mu naložil dela, ki mu ne bi bil kos. Kaj naj stori? Tako je tarnal in jadikoval, da bi se ti zasmilil do solz. Ves dan je blodil naokrog, srce pa mu je od strahu lezlo v hlače. Lačen je bil. Ko je iskal kaj za pod zob, je naletel na rožiče. Lotil se jih je jesti, saj je od lakote komaj še stal. Skoraj bi umrl od veselja, ko je videl, da se počasi, prav počasi spreminja in postaja spet človek. Obstál je, se prekrižal in se čudil tudi temu čudežu. Potem pa je nenadoma vzkliknil: »Zdaj si moja! Boš že videla, kako ti jih naložim na kožo, ti brezsrčna ženska!« Napolnil si je nedrje z rožiči. Nato je, kakor je pač znal, iz vrbovih šib spletel košarico in vanjo nabral fig, kakršne je bil jedel sam. Ko se je vrnil k svojemu gostitelju v mesto, mu je povedal, da se je zdaj izmodril. Slišal pa je tudi za sloves dveh modrih cesarjev in ob tem ga je prešinilo pri srcu. Sklenil je, da ju obišče in se prepriča, ali nemara nista njegova brata. Še preden se je odpravil k njima, pa je šel še enkrat na otok, s košarico fig na roki, in jih začel ponujati pred palačnimi vrati. Čarodejka ga je dala poklicati. Brž ko ga je zagledala, ga je prepoznala. Prepričana, da se tudi v njegovih figah skriva kak čar, ki bi ji utegnil koristiti, je ukazala, naj od njega kupijo kar vso košaro. Vzel je denar in se delal, kakor da se še malo sprehaja po otoku. Čarodejka je sedla k mizi. Ko so ob koncu obeda ona in njeni ljudje pojedli fige, so se spremenili v osle. Pa so skakali sem in tja! Eni so poskušali to, drugi ono, a vse zaman: ostali so osli kakor vsi drugi osli. Tedaj jih je mladenič ujel, jim nataknil oglavnike, jih privezal drugega za drugim in jih odpeljal s seboj. Še prej je vzel kamnito koritce in ga spravil v nedrje; kokošje srce je namreč čarodejka pojedla. S čredo oslov je prišel h gostitelju. »Zdaj pa vedi, da grem k svojim,« mu je rekel. »Denarja imaš dovolj, otok in palače pa so tvoji. Ostani zdrav.« »Zdrava se spet vidiva,« je odgovoril gostitelj, »in naj prihajajo same dobre novice. Kaj pa nameravaš s to čredo oslov? Najemi hlapca, da bo skrbel zanje.« Tako je tudi storil. Najel je hlapca in se s svojim spremstvom odpravil k bratoma. Medtem ko je potoval, je brat Năzdrăvan cesarju povedal vse, kar se je pripetilo njunemu najmlajšemu bratu, in pripravila sta se, da ga sprejmeta z vsemi častmi. Ko je mladenič prišel do roba mesta, kjer je vladal cesar, se je začudil, da je tam našel svojega srednjega brata, ki ga nikakor ni pričakoval. Ta mu je povedal vso zgodbo o njuni materi in učitelju ter o tem, kako ju je Bog kaznoval. Najmlajši brat je zajokal zaradi božje kazni, ki je zadela njihovo mater, potem pa se je šel poklonit cesarju. Brž ko sta se zagledala, sta se prepoznala in objela. Nato je cesarja prosil za čist hlev, kamor bi spravil svoje osle, za katere je skrbel sam. Čas je mineval, a o tem, da bi osle spet spremenil v ljudi, ni bilo niti besede. Nekega dne pri mizi, ko je cesar opazil, da je najmlajši brat dobre volje, mu je rekel: »No, kaj nameravaš s svojimi osli? Dovolj si jih že kaznoval. Nikar ne misli, da ne vem vsega, kar se ti je zgodilo. A zdaj je dovolj. Še posebno, ker vem, kako ti srce koprni po njej.« »Resnico si povedal,« mu je odgovoril najmlajši brat. »Tebi na ljubo jim bom odpustil.« Dal je pripeljati osle, jim ponudil rožiče in takoj so spet postali ljudje. Vsi navzoči so ob tem čudežu ostrmeli. Nato so se vse oči uprle v čarodejko in vsi so priznali, da tako lepe ženske še niso videli in da ji ni enake na vsem svetu. Tedaj je spregovorila: »Najprej se zahvaljujem cesarju, ker se ga je usmilila bridka in bedna usoda, ki nas je doletela, in je posredoval, da smo spet dobili človeško podobo.« Potem se je ozrla k cesarjevemu najmlajšemu bratu in mu rekla: »Samo ti si mi bil kos na tem svetu. Če hočeš, sem te pripravljena vzeti za moža. Odpusti mi vse hudo, kar sem ti storila.« »Saj le kaj sem iskal, za božjo voljo, ko sem kar naprej hodil k tebi, ti pa si se norčevala iz mene? No, tudi jaz sem ti vrnil milo za drago. Tudi jaz sem te pripravljen vzeti za ženo, še posebno zdaj, ko v mojem srcu ni več niti trohice zamere.« Pripravili so vse potrebno in obhajali pravo cesarsko svatbo. Odtlej niso več odšli od tam. Vsi trije bratje so ostali skupaj. Državne zadeve so tekle kakor po maslu. Prebivalci so pri teh bratih dobivali zdaj pravico, zdaj dober nasvet, zdaj denarno pomoč, in glas o njih se je razširil po vsem svetu. Ljudje pa so jim pravili: trije bratje cesarji. Jaz pa sem zajahal sedlo in vam povedal, kakor se je zgodilo.
Izvirnik
fostil o data ca nici odatd, etc. A fostd °data unit bretd omit seracd. Elii avea femee si trei copilasi. Lucra bietulii omit de da pe brand, di si nopte, on ce pe unde gasea, ci doe in teitl nu putea lega eld. erail mai multi fiemandi de add setui,. Intr'o dimineatti, pleeandil la padure ca se aduce ce-va usedturele pentru case, veclu inteunil copacid unti cuibil de pasere. cum nu mai vMuse elu pine atunci. Se mire nitelii. apoi par'ce-i da tine -va gbiesil, vru se scie ea ce tell' de pasere sa fie acea ce se adepostea in astd-feld de cuibil. Isi lepecla calevrii, I i scuipe In palme si se agate de copaciil ea se se urce in elii, incetd incelu, eld se sui pine la cuibil, se tad inteinsuit"! ; pas6rea nu era ; candti co as Oda? unit oil Ca de One. AGa de frumosii era ould, si luciosu, luciosil, in catilpar'efi-i era mils se pue maim pe densulti. In cele din urine, lid lua bags iii sine. Dupe ce se dete josu, culese cite -va usceturi,- Neu o sareine mice, o lua la spinare si piece cu (Musa a case. Copiii, rand vedura oulii, saread de bucurie. Se mire §i ferneea lui, cad Rid ea nu mai veduse unit astii fail de oil. Nu seind cum sa amble mai biniord cu densuld, ca se scape joss se se sparge. Unuld 4icea dice in spuza sal manance top dinteensuld, alba dices ca fiarba; altuld dicea C3 pastreze. Muncitoruld Insa disc ca mai bine aril fi sa se duce cu eld in tirgd dea pe ban!, ca totil perdutil eld dioa de muncd, ji cu ce va prinde pe densuld se is niteld malaid. Toti gash i cu cale ca ap este mai bine sa face. ;i Slept nu-lil ca ;i sa -lil ;i-a copilasi si-la sa-la sl-til
Se duse deci en oulil in tirgil. Se asecla si bietuld muncitorii in rendii cu femeile ce vindeati oufi. Umbla omenii de colo pina colo si cumperaii mereil la ouA dard la elu nici unulii i,u venea. Se mira cum de 'LAMA si pe densulti nimenea de oulil lui. In cele mai de pe urma eca unil negulatorti chiaburti cA vine si la densulti. De vinclare al oulit asta, prietine ? li dise. De vindare, jupane. Ce eel pe densulti? PAT, ce-i vrea sa-mi dai, jupane, sa-ti dau o punga de bani. Ia lass, jupane, nu -ti mai bate jocii de mine, ciise elu si se uita in alts parte, credendil cA ride de ell], pentru cA venise la WO numai cu unit oil. Ba nici risu, nici nimicu, incepu a dice negustorulit celu chiabunl. Eta doe pungi ; nu credit' sa-ti dea altulil rnAl Si scose pungile cu bani, i le puse In mans, lua oulii si pled. Bietulit omit rAmase inlemnitit in locu, uitandu-se dupd negutatoril cum se ducea. Nici venea macarit sa creda ochiloril. apoi unde se mai audise ca un ou sa se vanda cu doe pungi de bani. Candii se destepta din zapacela lui, pipai pungile sa veda nu e \Tenn visit; apoi vru sA alerge depe negutatorti intrebe de n'a facutti vr'o gresela. Dara ia pe negulatorit de uncle nu Elu isl cAutase de drumit veselit cA cumperase asa oit. Daca vedu si vedu, deschise si elti pungile, se uita in eler dara odata ilu luara de ochi banii ce era acolo. Apoi be stranse la locil, be bags in slat si pleca cumpere merinde. Umplu. unit sacti cu de cele de trebuinta si o lua catre casa. Se totil temea si se totil uita in tote partite sa nu care cum-va sa vie cine-va sa-i ia pungile. Cand ajunse acasa, tranti sacult1 josil si dise Eta, nevasta, ce minune fa'cuia eti cu oulil Ala posnati; vedi to ? Vedii. Dar ce e In saculti Ala marele? nu-le multii. *i d steti
El ! dara ce nu e ; aia Intreeba-me; malaie, fasole, pastramg, peste sAratil, cepA, ardeia, usturoie. Si unde le duet? Ia audi unde le duce! acasa, fA, fie si copiilore, unde sä le duce? Ce vorbesci, barbate ? on al cApiatil astAdl. Vedi me, ca ti le oil date cine-va sA le duel aiurea; si tu, sciinde lipsa de acasa, t'ei fi ratacite cu ele Incoce. Cand al mai fAcutil tu asta comedie sA vii acas'A cu merinde cate munca to pe dece dile ? PM bine, fa, nevasta, nu -ti spuseie ca comedic asta o facu ode ala posnase de-lil &Hu eii adI in padure ? Ce spui, barbate? atitii a fAcutii mile Ala, ate al date tu pe tote astea ? Hell dara cand el mai vedea si p'astea ! sA vedem ce o sä mai did. Atunci scose pungile si resturna. bani in pate. Femeea remase inmarmurita cu oche tints la bani. Copiii caril pins atunci rescolea prin sace, si inhala cu diafii cand din una, &ind din alt', cum alp:Jill zornaitule banilore, alergail de la Ned la bani si de la bani la sacil. El nu se puteail sAtura vedende atAta belsuge In casa lore. BArbate, mai dise femeea, dara asta nu e lucru curate. Atatea bani pentru une oil de gainA I Si pipaea bane se vada nu care cum-va suntil niscal fermece, ori, altii-ce-va. De gAinA de negainA, uite ramil vindutii cu doue pungi de bani, cum ii vedi cu °chi)" verdi. Apol on a de a facute atita ori ca negustorulil la care Paine vindute n'a fostil omil curate, eu nu sciu. Atka scat numal ca trebue sa mulfuinim lui Dumnedeii ca ne-a invrednicitil sa vedemil si not odata cu oche' ce este belsuge in casa nestra. Acum vedi de rostesce de mass, sä mancAmil si sä ne veselime. Asa si facurA. Tots 4ioa intr'o veselie o duserA. A doua di se stela de dimineap, se gAti si plea la munca. Nu schl Insd cum facu du, nu scie cum-drese, ca se pomeni erasi In padure. Nici du nu scia cum venise acolo ; scia numai ca elu la munca plecase.
Daca veclu asa, cats copaciuld, se sui in eld, si mai gasi und Se duse cu eld in tiraii si mai lua Inca doue pungi cu bani tail de la aceld negustord. Pasami-te oule astea erail de diamantil, care fdceail de qece on atAtil catil ii da lui pe ele negustoruld. Eld lag era build bueurosti ca lua §i ; cad scapa de säracie, eld si cu top al WI. Cumpera de asta data haine pentril copii, cad erail goi. Mai lua nisce unelte §i dichisurl. de ale lui pentru munca, si pentru cask cad nu credea ca o sa fie in tote clilele paste, sa totil 81sesca la oua d'astea scumpele. Cate-va d'a randuld se mai duse eld in padure si totii gasea eke und oil. Se fdcu insa mai nazurosd in Milt, tinu mai la prep, si cu mirare veclu ca scote ate patru pungi de bani in locil de doe. Apol daca veclu eld ca asa merge treha, isi facu o casciora, is! mai indulci §i elii traiuld dete copii la dasealii ca sa invete carte. Iteuna din (Jule ducenduse mai de dimineta is merticulil, dete peste pasarea, ale cut' ode le lua elitSta pe cuibil. Asa frumusete de pasere nu mai vecluse nicI mai auclise. /ndata ii trasni prin capii ca ard fi bine sa o aduca acasa la densuld. 0 §i lud binipre, si cu mare hucurie aduse la bordeiulti lui pe stapina oueloril. Apol ducendu-se in tirgii, porunci o colivie forte fruniOsa si forte mare, in care colivie isI asecla gaina si o ingrijia ca pe copii luI. Cu chipuld acesta scapa si de drumuld de tote 4ilele prin padure, si de suituld in copaciii. Gaina ii oa in tote 4ilele ate und oil, in colivie. Imbogatindu-se elu, goni saracia din satule lui. Facea bine la tad satulit. Ajuta pe on ce nevoiasil; cumpera vaci la tote veduvele ; ocrotea pe tot! copii sArmani. °multi este nesatiosii. Cu catil are totil ar vrea sa mai aiba. Muncitoruld, dupa ce veclu ca are destulii, incepu a face negogiog. atatii . Ode 0-g sa -s'
Si 1iindil ca negotuli cand merge bine, de firea WI este ca sa se Intincla ca pecingenea, dete ghiesii muncitorului sa caletoresca prin feri streine dupa negotii, Porni dard intr'o caIetorie forte departata peste marl si tea Intr'o di cand lipsea si nevasta lul d'acasa, copiii intrard in colivie ca sä se joce cu gaina. Jucandu-se el acolo, unulii din ei ridica aripa gdinei §i vede ca este ce-va scrisu acolo : Sa to vedu, nene, ciise cell mijlocia catre celii mai mare din frati, pot! tu sa citesci ce dice aid ? Ba nici bobs, respunse elii. Astea pare-cd nu suntil slove de care ne arata dascalulti. mergem sd chemamil pe dascalii, sa ne spue ell ce dice acele slove, Oise cela mai micu din fratI. Bine clici tu, respunserd amendoi fratil mai marl, sä mergemii, sa mergemii. Si inteunil sufletil ajunsera la dascalii, ii spuserd rugard sä vie sal caked, Ca sa scie O. el ce dice acele slove de sub aripa, pe care o pastrezd in colivie Dascdlulii de o cam data nu voi sa creda ceea ce -i spuneaii copiii ; dart dupa ce -li incredintara, se botari sa vie intr'o (lord, mai multi de hatarulii lorii de catil pentru vr'o isprava. Cand veclu acele slove si le citi, daschlulii ramase intrandu-1 gargaunil in capi, §i puse gindii rei gainei. Copiiloru insd le clise ca acelea ce long li se OITA a 11 slove, era uni Head' §i cal nu insemna nimici. Ce facu dascaluli, ce drese, ea se dete pe langd muma copiilorii, si cu §coele, cu momele, infra pe subt piele si se inadi cu densa 13iata femee slab& ca toate femeile, se planisi dascalului. Intr'una din zile, dupa ce isi scoasera ocbil, dascaluhi ultandu-se la ea cu ochi gale§i 7i cu giugiuleli, 11 clise: Ce mult a si pofti sa manfinc o pasere cu tine la masa Maine e serbatoare. respunse femeea, voi trimite sa cumpere o pasere build si grasa §i o void gati dupa pofta inimiorei dumitale. Daca ar fi vorba despre paseri de care se gdsesc la tots SA §i-lft gainei, tatalu ft lord. Mindysi ii
lumea, nu ti -as 1. 11 mai spur dutnitale, caci aniti si eu destule in curie, slava' Domnului Dascalulti batea ecta sa pricepd epa, Femeii ii dete una ferti arse prin inimd. E, apoi cc felt de pasere ai voi dumneta ? ha intreba femeea. Ce-va deosebitil, respunse dascalulti, Si ca sa nu mai ocoloimii, spune rominesce pe §leti: am pofta sä ti mducanc5 fripta gdina aia a to din colivie. Vai de mine, dascgle ; dard cum a$ face ea una ca asta? Ce va dice bdrbatu-met cand s'o intorce ? Or! ce va dice, dcd, tu spill' ca a muritti. Si ape! nu, pricepu la ce sa mai tined o gaind, care si asa e destulti de betrand si care peste curand negresitu ca tot5 are sä mord. Or! si cum dascale, tote nu-mi vine sa facia una ca asta ca sa nu se amarasca bArbatu-meti. Mata trecere n'amti si di la dutnneta ? mai dise (lased- Asta imi dovedesce eh nu me iubesci. imi pare ret ca amt1 indraigitti cu atita foci' pe o nesimlitdre. Et pentru -dragostea to ast if data prin focii prin apd, ca sa -ti fact voile, si tu pentru mine atita lucru sa nu fact. Sa soil dara ca -de ac,li incolo n'ai sä me mai vedi; me clued sä ma inec5. Biata muere, incepuse a sirup' gi ea de ddnsulti ; apoi de fried ca facd sema singurii pentru dragostea ci se induplecd si fagddui dascalului ca-1 va da gaina s'o manance friptd, singurti, singurelti, dupa cum dorea. Cum audi dascalulti de una ca acesta, dise ca acum s'a incredintatti cii ea ilii iubesce. Apoi puce la tale ca gaina s'o gatescd bucatdresa lui. A. doa di, dupa ce porunci bucALdresei sa nu lepede nimica -din ale gdinei, nici din maruntae, ci s'o frigh aka intrega intregulitd, se duse la bisericd, wide vent si femeea cu copiii. Buedtaresa facu iatocmai precum ii poruncise stapanu insd pe cand era aprope sa fie tripta gaina desaveritti, copiii -se intorsera de la biserica, de F.4i nu se isprtivise slujba, cu.( use ti-oiCt sa -t sa II sea., as, luld. nu-s1 1i
Meuse form si se rugara de bucatarssa sä le dea ce-va sa mOnance. Cu atata gingAsie se rugara copiii, in did bucataresei i se facu mita de densii ; le dete cate und codru de paine, si pe lingo acesta, celui mare II dete capuld gaineI, celui mijlociti pipota, si celui mai mica inima, socotinda ca acestea suntti lucruri de thrilled. Copiii mancara repede, si se duserd er5,1 la bisericA. Dascaluld, care statuse ca pe ghimpi la biserica, cum esi vein numai de cAtti sa se pue la masa. Numal gandindu-se la Oink IT 'Asa gura apd. Dart se supara cad unit lucru mare cand veclu ca i se aduse gaina fAra capu, Dill pipota si fara inima. Se catrani de ciuda si de necazu dascaluld in calf' p'aci p'aci era di inebunesce. Atunci racni ca und lea la bucgtaresh" intrehand'o cum a facutil de i-a cAlcatii porunca. Biata bucOtgresA spuse lucruld cum se intamplase, dicandu-1 ca nu credea sä se faca atata tevatura pentru nimiculd asta de meruntae. Veclu ca nu mai are incotro, si se stapani, gustO cite ce-va din masa, se scula forte ameritil si se hotAri sa porte simhetele copiilorti. Femeea, de unde se astepta sä vadd pe dascalti mullumitti pentru ca se jertfise se -i faca plAcerea, remase uimita a este atata de mihnit. Se duse dara pe land dansulti si cu feld de felti de vorbe dulci voi inveselesca. Fara eld, care nu-si lua de loci ganduld de la gaina, ii clise : AI voitti sa-mi dovedesci ca-ti suntii dragil cand to -al induplecatil si al dat gaina s'o tae si sa o friga. Ca sa me Incredinfezil cu desaversire ca me iubesci, amti sa to puiti ailed la o incercare Und lucru amil sa-ti mai cerd. Spune, spune mai curendii, sufletuld meu, numai sa se pet/ Ed insa sunt gata si la mode sa mergd, pentru d-ta, ii respunse femeea. Trebue sA alegi una din doue : on sa fit cu copiii tei, on sa fit cu mine. *i eta de ce : suntil dascala de atiti marl' aurlindu-la sa-la
de alai, si nu mi s'a intamplatti ca vre-unil scolaril pin& acum sa-mi IT facutii rusinea ce facia copii tei. TOta lumea scie, ca pe copiii tei 11 am mai de aprope de catii pe cei lalti ; eti me silescu cu el se -i invetti cate in lund si in sore amii voita sa-1 seotil ciracf al mei ; si el, ce sa vecli ? Lasa ca facii miselii si umbra ca desmeticii pe uliti, de s'a lumea de ganduri cu el, dara act( sa iasa 'ei din biserica, sa vie sa manance si apoi sa se intorca in biserica clefetindii din gura I Cu ce obrazti sa mai esu ell in lume ? Cine o sa-si mai dea copiii la scola mea ? Si de catil esa nume mai bine sa morti ; cad Ota ce gldsuesce o clicetore : de catti sa esa omului nume rail mai bine ochii din c,apti. Ce staff dascdle de vorbesd ? Apol la mine nu to mai gandesci ? Nu e pacatti de Dumnecleti sa perdemti not nisce asa de dragala.si si cur* ca margaritarula ? Cum se pOte una Ca asta, ca eti sa-mi perdu copilasii ? Gandesce-te, dragutule sufletuluI meti, c1 suntti copiii mei. Ori ei, on eu, respunse elii. Bine, ce osa dica barbatulti mefi cand s'o intorce ? Lumea me va omori cu pietre cand va audi una ca asta. Dascalulti ve(ju ca .a cam scrantit-o, si o int6rse pe foia aMalta. Eu nu chat sa-i omorimu, ci trimetemti de o cam data la unii altu orasti; sa (jica ca i-ai trimisii pentru invetatura. Nu mai potil, me intelegi? sa stea cu mine aid ; cad nu voiti sa-ml died lumea ca suntii dascalii d'dia terchea, berchea, trei lei perechea. Cu gura cjicea ela unele ca acestea, dara in capulti lui clocea alte ganduri spurcate. El bine, data este asa, me invoescti: dara cum sa facemii ? intreba femeea. Forte lesnP, respunse dascalulti ; la nopte inchidemil intr'o magazie, si maine, in faptulti clilei, II iati eil intr'o ruta si duce sa-i ae(.1.ti la unti prieten alu meti. Gandulti dascalului era sa is pe copii, duca in padure luatil sa -ml rein, copilast sa-I sa-1 ea- §A-I nn-a fiindii-e6 i-oin
si acolo sa spintice pe ate unuld, unuhl, si sa le scord, dincapulti, pipota si inima gdinei, si sa le inghila Dara noroculd nu-I sluji nici de astd data. Copiii fura coprinsi de fried cand se vectard inchi,,I in ma- Incepura sa planga. Celti mijlociix Lisa Oise : Fratilorii, ascultafi-me pe mine, ea, va fi bine de, not top. Sciti de ce ne-a inehisti dascalulti aid" eu voiea mamel ? De ce ? intreaba cei-lalti. Dascalulti a spusd minciuni ca nu insernna nimicii slovele de supt aripa gainet Si d'aia a stdruittl eltx pe Tanga mama de a taiatu gaina si s'o manance elti, ca sa se implinesea la densulit proroeia din acele slove. Dara n'a vrutu Dumnecleti cu densulti. Adeveratu sa lie, mai intrebara fratii, ea insemna ce-vat acele slove Mai e verb& respunse elu. Eaca sä v'o spar eti acum Slovele acelea dicelu, ca : tine va manta capulu gainei, va ajunge imperatu. Eu imperatu ? ! cline celu mare care mancase capulu. Asa, respunse fratele celii mijlociii. Gehl ce va reanca inima gainei, de elite on se va culca, se va pune la cumuli lid o puma cu banetu, uncle o va gasi cand se va "Vie sa mi se intample asta ? intreba celu mica, care mancase inima. Tie, iz respunse fratele celu mijlociu Eara eelu ce Na manta pipota gdinei se va face nas D'aia, sail to nactravaniile astea, strigara fratii celti mare si celil micu de odata D'aia, fratiloru, le respunse mijlociulu, Acumu, ca sa seapamil de aici, trebue sa ne punemu tote puterile sa stricamti ferestra magaziei astia si sa fugimu, cad demonulit de dascalu are de &Ida sa ne is in res arsa Lulu dioriloru, sa ne duca in padure, sa ne °more. Se puserd ctt totii, slaramara ferestra si fugira. Merserd mersell, told noplea. Gaud se lu nina de ciioa, ajunsera la unit locil unde se cieschidea trei drumuri. Aci stete sä se odihteinsif eld. rope. vula. Iravand.
nesce. Se hoterird sa apuce fie-care pe cate um"' di umil si sa se duce -untie i-o lumina Dumnecletl. Se imbratipra, se sarutare, I I luara diva bunk unule de la altule cu lacramile in ochi si se despartira. Mersera el -iota clioa, cand in desera frail cei mai marl se intalnira era. Pasa-rni-te drumurile pe care apucasera el se intruneae acolo. Atunci nasdravanule dise : Pe semne ca Dumnecleti vrea sa fime tote impreuna, data elu ne-a aduse aci. Aga dare sa nu ne despartimu in Vita vieta. nostra. Mai 'nainte de aci este un orate mare. A- .colo a murite imperatulti maine se alege altule : cele alese al sa fit tu. Ia lase vorba aia incolo, mai frate, ci nu me mai face sa-mi intre gargennl in cape. Mai bine di: al sa mergemu sa ck name ce-va de lucru, ca burta, aw).1 cite n'amit mancatil de ieri, ci cere, sirmana. Mergende el ajunsera la oravle ce era inaintea loru. Aci intalnira une-batrane pe care ile rugara indrepteze la vr'une bane unde sa male noptea. Batranule le spuse ca hanurile gemil de lumea care a venite se fie fate la alegerea imi eratulu" care se va face maine, ca nu va gasi nisi une loco de masa si i i WA 1a amnia acasa, unde le dete de mancare ci unu pate de odihna. A doua qi (le dimineta se scola cu totii, se spala, se scutura pleca cu betranulil afara din orne pe o campie intinse, ca sa vatjd ei cum se alege imperatiI la cetatea aceea. Batranule be spuse Pa alegerea so face t-ta. : Dregatorii cei marl is unu porumbele all)fi nevinovate, Ile incarca cu cordele forte frumose cu tote felule de fete, Hu arunca in susu, re tine s'o ldsa porumbelulu, p'acela ite face imperatule lore. Pe load!) botaratil se adusese, Inca pina a nu se face c.lioa atata lume, cate fruncla si &ha, de nu se mai putea niiFo ; si batranulu cu copiii abia gdsird Yi ei un coltipre la o parte de unde sa se rota uita si ei. N'apucara sa se aeze bine, ci auclird unu sunete de bbciumu. Atunci se facu o tacere de se atujea musca sbarnainde. Teta lumea tinea ochil tinta in susu. se-1 5i 5i
Aruncandu-se porumbelula in vesdull, acesta ocoli pe d'asupra lumil" si veni de se puse drepta pe capula baiatuluI celui mare. Fiji de imperati si de boeri, car"! venisera cu gandti d'a fi ales)", incepura a striga ea nu se pate, e gresela, nu e bunt% de imperata, si altele, si cerura ca sä se faca o a doua incercare. Se ivalta dard porumbelulu de a doua Ora; si de asta data, fare nici unii ()cola, veni si se puse dreptil pe capultt baiatului, Anca o data strigara flii boerilorti ca nu se pole, nu se pOte, si cerura a treia cercare. Eard pe baiata ilti bagara inteuna sacti si-lti dusera departe de lame. La a treia inaltare porumbelula, dupa ce falai putinti pe d'asupra Iocului pe aide sta baiatula mai nainte, ici is sborula si se duce de se pune dreptil pe saca. Atunci tea lumea striga lute° unire ca acesta este imperatula lora. YI scOsera dard din sac si-la dusera de-lu asedara 'pe trona, in suuetula bucemelorti, du" surleIora si alu strigarilora de bucurie ale multimel adunate. linperatulti cela nod cum se vadu intronatu, mai inteiu hotari ca frate-sea nasdravanula si botranula ce-1" gasduise sa fie nelipsiti de Huge densula. Si cu ajutorula lui frate-seu incepu a carmui imperatia cu intelepciune si dreptate. Nu trecu multi si vestea se duse in tote tinuturile si in imporatiile vecinilora despre numele lora; era supusii for incepura-al numi : ceI doui frati imperati cu minte si drepti. Cand audi dascalula de fuga copjjloru, turba de manic ; 3acti era un mosti de n'avea margini. Vru sa-si faca semi singura, darti n'avu curaja. Vedenda insa ca norocula ii sta impotriva, se potoli Ore-cumil si se apuca era de dascalia Dupa o build bucata de timpti eta ca sosesce si MUM copiilora din caletoria cea tuna ce facuse. Adusese cu densula bogap dupd bogatii. Cand afla de luga copiiloru, cata p'aci era sa-I vie reii, dard se stapani. Gerceta in drepta si in stanga si lul. f
i se spuse istoria cum s'a intimplatil. Atunci elu botari sa sera dreptate pentru necinstea ce i-a facutO sotia lui si pentru reulti ce i-a pricinuit procletu de dasealti. Merse deci pe la toate dregatoriile si fu straganitd prin judeeati mai multi ani, fara sa -si dobandesca dreptatea, potrivitu cu marimea vinei celord vinovati. Af [Audit si despre numele edit' falnicti alt celoril doi frail' imperati, negutatoruld isi hid femeea si pe clascalti, si se duse judece ei. Mai 'nainte insa de a ajunge el acolo, fratele imperatului, Nasdravanulii, simtindil a are sa vie tats -stiti la judecata, spuse fratine-seit, imperatulu, si amendoi se chibzuira ca sa faca o primire frurnoasa ca unui *lute bund ce le era. Cand venird Impricinatii la infatisare, esi inainte fratele imperatului si primi pe negustord la scars, era cand flu duse inaintea imperatului, acesta se sculd daps trout.' si l'a cu vorbe bune si supuse. Negustorul se minutia de atata cinste ce i se facu, si nu scia ce sa mai did; se uita in toate partite si nu pricepea nil-ilicu din cele ce se faceail. Elu cauta cand la imperatubl, cand la fratele imperatului se minuna in sine, dara nu cuteza sa died nimicu. Intl-Audit in camara si dascaluld cu femeea, staturd ca trasniti de Dumneded. VedI ca se sciati vinovall de moarte. Dupd ce se aseda.' imperatult1 pe tronit, judecata incepu. Negutatorulti isi spuse 'Jesuiu si dice ca isi pone naclejdea In intelepciunea imperatesca .si astepta sa hotarasca imp6ratuld cum lift va lumina Dumnedeil. DascaLulti o milcise de tail, erg femeea indruga si ea ateva vorbe aruncAndil tdta vina in spinarea dascalului. Atunci impi?ratulti intreba pe negustord ca : dacd isi va vedea copii cunOsce elu ? Mai e vorba ? respunse negUtatorulti. Elu se uita la amendoi imperatii si nu mai cutezd sa dick' nici Noi suntemd, respunse inop6ratulti. sa--) intampinata i -ari bleat:.
La aceste ctivinte femeea si dascalula o sfeclird de toil"' si tremurati ca varga. Ear negutatorulti crescea inima inteensulu de bucurie ca -si gAsise copiii. imperatula clise cA de cand elti este imperatti asa pricing grea nu mai judecase. Hotari dar ca to sa calla in genuchi si sa roage pe Dumnecleil sä le arate dreptatea lui. Asa si facura. Pe cand anca se rugati, de °data, dascalulti si femeea, se facura stane de piatra. imperatulti porunci sa pue aste stane de piatra de o parte si de alta la scara paIatului. EarA negustorulti ramase la curte& imperAtesca. In vremea acesta fratele celu mic, dupA ce se desparti de fratii sei, se duse, se duse, ca cuvintulu din poveste ce d'aci incolo se gAtesce, si ajunse la orasulit uncle flu scosese drumulti pe care apucase Acolo data sosi, trase la gasda la unii omit a lui Dumne- (Jell. De cite on se culca, de atatea on gisea cafe o punga cix galbeni la eapetaiulti cand se scula. Ceru de la gasda pe cine-va care sa-i arate lucrurile cele mai insemnate. Dupd ce ocoli crucisti si curmedisu -WM orasubl veclendu tom ce era vrednicil de vedutti, ajunse la margine si acolo era unti ostrovii. EarA data vru a sci ce era acolo ealduza se feri d'a-i spune. Sera IntrebA pe gasda si acesta ii clise SA nu care eum-va sa to musce serpele de inima sA to due acolo, cä e stingere de tine. Pentru ce ? intreba flkaiandrulti. Pentru ca acolo sede o maiastra, si on tine merge la. dam, se intorce capiu. Si apoi nimeni nu 'Ate sA merga s& o vap, Oa nu o da doue pungi de bani. Asta este tail maine me due sa o ved i, clise elii, bani amt. destul, precumil vedr. Nici rugAciunile gasdei; nici frica de capiare, nu l'a pututti opri de a merge sA veda pe acea malastrA. s6i1
Se duse, deci, dadu doue pungi de bani si intra in ostrovii. Acolo umbla catii va timpii, ca unit baidamacii, pe din afara, ca der, maiastra va esi la ferestra palatului sa o vada. Ea esi. eta. o vedu si apoi se intorse. A doa cji se duse era ; a treia di era, si totil cite -va clue d'a rendula. De ce o vedea, (raja dorea sa o mai vada. maiastra MO de semi ca eta venea Inteuna de cate-va-clile Trebue sa alba multi bani, se gandi ea. Era data trimese de-lii chema, II clise : Mare stare trebue sa ai tu, tinere, de o risipesci asa. N'ama. Vedutil plod acum pe nimeni care sä vie la mine in bstrovu de atatea oi tina dupa alta. Da, mare si nesfirsita, respunse flecaiandula cu mandrie, ca si puterea cu care o facti. Cum aucli maiastra aste vorbe, ii puse gandii reit Se lua deci pe langa densulu cu soptele- cu mornele, viclenindu-lii ca -sa-1 afle puterea. Flecaiandrula se perde de dorulii ei cand o vedu desmerdandu-la cu nisce cuvinte mai dud de catil mierea. Se insela si ii spuse. Atunci ea ii dete ce-va de beu ; era elu dete dinteensula afara inima gainei. Ea o lua, apoi ila dete pe bete din ostrova. Cand se desmetici elii, si se vedu pirpiicosacii, golanela si gonittl, cugeta : Daca nu ti-oiti face-o ea, apoi sa scii ca nici drama. nu ti-o mai face. Se duse la gasda, si povesti ce i se Intemplase. Nu ti-ama spusa ea, saracula de mine, sa nu to duct acolo ? Ce o sä to fad acum ? voia duce in lume, si ce va vea Dumnecleil cu mine. A doa di pleca, si trecendu printr'o padure ajunse la marginea unui riu. Acolo dete peste o coliba de pescaa. Ii chioraia de fame, si fu nevoitit sa se abata. Pescaula priimi sa ramand la densula sal invete pescuitula. intr'una din (Jule pescarula disc flecaiandrului Eata ea me {Inca la terga cu cosula asta de pesce. Pina Me matele astir -felii
una alta, is si- to halauld ala, si vedi d'ei putea sa prindi vr'o fig de pesce ca sa avernd de leguma pentru adi si maine. Las' pe mine, response flecdiandru. Pescaruld plea. Bard baiatulu ultra cu plasa in garIA. Batu In sus, btu in josa, si pesce sa princid, catusi de catil. Tocmai era sa se lase de pescuitil ; thud vedu o mrend. ]Mena fugi, eld dupa ea, pina ii veni bine si arunciindu plasa 0 incalci intr'ensa si o trase la margine. Vedu eld ca mrena era CAW. sa le ajunga pe deue dile. Se bucura in inima sa, ca facuse o trebd cum se cade! Se puse deci de o curald de sold' ; o spinteca, ii scOse runtaele. Gaud, in locti de lapti, ce vedi ? ce-va ce nu sem Ana a nimicil. Lua eld acelti ce-va, flu spdla, si remase unit felu de covafea mititicd de piatra. Build' este .si asta, dise eld, sa amu cu ce bea apa. Si indatd si lua o teed de apd cu densa sa bea. Gaud s'o aducd la gurd, ea era plina cu galbeni. Se miry de asta internplare. Rasturnd banil in poly si mai lila odata apd ca sa bea. CAM se aducd la gurd, se facu era ban!. Acorn, aide la dina mea maiastra, dise LAsd si plasd, si pesce, si colibd, si In tr'und sufletil alerp,1 la gasda lui din orastl. If spuse despre noroculti ce dase peste du, si incepu a se gati sa merga la ostrovii. Gasda se sill in tote chipurile sa -lit opresca de la acesta otdrire a sa. Fu peste putintd. lid tragea ata la rele. Pina una alta, umplu gasdei dod tocitori cu bani. Apoi lua cu ddnsuld covatica de piatra si dod pungi pline, si se duse la ostrovd. Cum ill vedu maiastra flu cunoscu. Intelese ea CA trebue sa fi deft elii cu mina in foal, chema la (Musa. Acolo cu prefaceturi, cu cu viclenil flu fdcu de spuse cum are atita stare. Si fiindd ca flecdiandruld perduse capuld cum ajunse ling,A densa, se rasa sa fie mdglisitu si maiastra sterse si covalica. Cum se facu stdpana si pe acestil lucru, porunci slugilord sale hulduiasca ca p'o gaga* si flu goni cu rusine din ostrovii. Cand se vedu erasi datti afara, si infruntatti nu se putu a- . marghiolii si ell. isi se.-10
stdmpara de necazd, cum de sa nu se tie du, ca sa nu fie si b,ttjocoritil si cu banii Plecard iara la gasda si-i spuse tots siretenia. Gasda flu povatui sa is pe serna lui o tocitore de bani din care ii lasase, sa se apuce si el(' de ce-va, si sa nu mai umble ca unit perde-vary dupa icre veri)1. El(' nu voi, si plea in lume. Ce mi-o da Dumnecled, clise Merse, merse prin campii cu inima plina de foal pentru maiastra lui, trecu prin paduri, si nu se putea impdca cu ganduld a n'o sa-s1 mai pots vedea odorulh. In cele din urma caclu de obida si de mahnire. Standit elk asa si sbatthidu-se cu gandurile, WO de soma ca p'acolo p'aprOpe curge o apa. Se duse sa se scalde ca sa se mai recoresea. Tot(' scaldandu-se, vedu de ceea parte a riului nisce smochini. Tsi aduse aminte ca nu rnancase de dou6' Mile si se duse sa Lea o gustdrica cu nitele smochine. Mauch' ce maned, darii incepu a simti ca din ce in ce se schimba. Unde din omfi ce era, se pomeni de odata mdgard. Alta nevoe acum. Cum sa se intOrcd in cetate ? Pe langa cele-lalte tote, acum are sa fie si prigoni Id. Umblandil in susil si in josil pe marginea padurei, ii era fried sa intre inauntruld padurei, ca apuce vr'o fiara salbateca ; se temea iara sa esd mai la lumina, ca princld veunil omit sa -111 pue la vr'o munca ce n'arti putea-o duce. Ce sa facd se calna si se vdicarea, de-I plangeai de mild. TOta clioa umbra rdtdcindii cu inima cat(' unit purice de fried. Framarli era. Calitandit sate ce-va de mancare, dete preste nisce roscore. Se apucd sa manance, cad* era lihnitit de force. Gatti p'aci era sa mord de bucurie cand veclu ca incet, incettl, se ,schimbd, si se fdcu era omit. Statu in loaf si se cruci si &if de asta minune. Apoi d'o data (lice : Acum esti a mea I stel-mei tu, ca ti-o facil tie pe piele, femee fara de inima ce mi-as fostil ! Se apucd .si umplu sanulil de roscove. Apol fdcu unit cosusa sa eii rid. nu-la
leld, cum putu din nuele de richita si culese inteensuld smochine, de care rnancase si Dupa ce se intorce la gasda WI din cetate, i I spuse ca acum s'a Audindd insa de faima celord dol imperali intelepli, II dete und ferd arse prin inima, si-si puse in gandd a merge la densii sd vedd ore n'ord fi fralii lui ? Bara ping sd se pornesca catre densil se mai duse odata la ostrovil, cu cosuleluld de smochine pe mai* si incepu a striga la smochine, pe la porta palatului. Mdiastra trimise theme. Cum ild vedu ilu cunoscu. Creclendd ca si in smochinelo lui este ascunsil veund farmecu numai bund pentru densa, porunci de-I cumpera cosuld cu totuld. F.lu ]ug banii si se facea a se mai plimba prin ostrovii. Maiastra se puse la masa. Gaud, la sfersituld mesel, dupa ce mancara impreund cu al lord smochine, se facurd magari. Haiti in susii, hap in jos. Ba eh' o fi una, ba ca o f 1 alta, ni- ROmasera magari ca toll mdgarii. Atunci flediandruld, prindendu-i, le puse cate und capestru in capd, ii legs unuld de altuld si ii duse cu densuld, dupa ce lug covatica si o bags in sine; caci inima gdinei o mancase mdiastra. Se duse cu carduld de magari la gasda Acum sa scii ca me dual intr'ale mele, qise eld gasdei ; bani ai destui, ostrovuld si palaturile suntd ale tale. Ramai sdndtosd. Sa ne vedemii sanatosi, respunse gasda si sa audimii de bine. Bard cu turma aia de magari ce a! sd fad ? Ia -ti und argatti care sd vada de el. Asa si facu. Tocmi und argatd si porni sä merga la fratii lui, cu alaiulu dupd densuld. Pe cand merges, fratele Nasdrdvanu spune imperatului tote cele intemplate fratelui lord celul mai midi, si se pregAtird sd-lii priimescd cu ciate. Cand ajunse de marginea cetalii uncle domnea imperatuld, se niird ca gasi pe fratele sett' celii midlocid care nu astepta. sA-14 ell. implinitil. -
Acesta ii povesti tóta intemplarea ca murna lora si a (lasedlulu!, si cum 11 pedepsise Daimler lea. Planse fratele cela mica de osinda Durnnedeesca ce caduse peste mum Lora, apoi marse de se inalatise imperatului. Cum se veclura, se cunoscura si se inabratisara. Apoi ceru de la imperatula sa-I dea unii grajdu curata unde sa-si pue magarii pe care singura iugrijea. Trecu ce trecu si nici pomenela nu era ca sä feed pe magad sä se schimbe ,eral31 in email. Inteo di la masa, cand vertu ca frate-seal edit mica este cu voe bung, imperatula II aise : El, ce al de ganda cu magarii tei ; destula i-ai pedepsitii, Sa nu socotesci ca nu scia total ce ai patitu. Dud este destula. Mal cu serna cad sciii ca se topesce inima in tine de dorula ei. Adevera ai graita, 11 respunse fratele cell" mica. Pentru hatarula teal fedi -Iota. Trirnise de aduse magarii acolo ; le dete de mancara roscove si indata se facura era ameni. Toff cei de fats rernasera Inmarmuriti cand vequra asta minune. Apoi ochii tutulora se atintird la maiastra si martu risira ca asa frumusete de muere nici c'ati mai vecluta, si nici ca se mai pote afla in tots lumea. Ea atunci incepu a dice : Mai inteia multualescil imperatului ca s'a fosta Induiosatti de starea cea prosta si ticalosa in care ajunsesema, si a staruitii da ne-a facuta orneni la local. Apoi uitandu-se la fratele imperatului cell" mica iI dise : Numai to mi-al venita de hadi pe lumea asta ; dace voesci, sunta gata a te lua de barbatit Iarta-me pentru neajunsurile ce ti-arna facuta. Apoi ce umblama, pecatele mete, cand tote veneama pe la tine, si to ti -al batuta jocil de mine. Fie ca si ea mi-ama scosa din capete. Sunta gata si ea a te lua de sotie, mai cu semi acuma, ca nu mi-a mai remasa la inima nici o zacasiala, Se pregatira si facura o nunta d'alea imparatescile. erta-T. ea -
ET nu se mai dusera de acolo. Remasera ate trei fratii la unit locil. Trebile imOratiei mergeail gEtanti. Locuitorii apucau si el de la acesti frati cand dreptate, cand povele bune,si cand ajutoruri de bani ; si in iota lumea se duse vestea despre el, carora li se clicea : La cei trei frati imperati. Incalec,a1 p'o sea, etc.
