Prevod

Nekoč sta živela mož in žena, ki bi morala sejati, pa nista imela ne semenskega žita ne denarja, da bi ga kupila. Imela sta eno samo kravo, in to naj bi mož odpeljal v mesto ter jo prodal, da bi dobila denar za seme. Ko pa je napočil čas za odhod, si ga žena ni upala pustiti na pot, ker se je bala, da bo ves denar zapil. Zato se je s kravo odpravila sama, s seboj pa vzela še kokoš.

Blizu mesta je srečala mesarja. »Ali prodajate to kravo, mati?« jo je vprašal. »Da, prodajam,« je rekla. »Koliko pa hočete zanjo?« »Za kravo bom vzela eno marko, za kokoš pa mi morate dati deset dalerjev,« je odgovorila. »Prav,« je rekel mesar, »kokoši ne potrebujem in gotovo jo boste prodali, ko pridete v mesto, za kravo pa vam dam eno marko.« Prodala mu je kravo in dobila svojo marko, toda v mestu ni bilo nikogar, ki bi hotel dati deset dalerjev za suho, garjavo kokoš. Zato se je vrnila k mesarju in rekla: »Kokoši se nikakor ne morem znebiti, oče!

Pa jo vzemite še vi, ko ste že kravo dobili.« »Bova že kako uredila,« je rekel mesar. Nato ji je postregel z jedjo in ji dal toliko žganja, da se je opila in povsem izgubila pamet.

Medtem ko je spala in se treznila, jo je mesar pomočil v sod katrana, nato pa položil v kup perja. Ko se je prebudila, je bila od glave do peta poraščena s perjem in se je začela čuditi: »Sem to jaz ali nisem jaz? Ne, to že ne morem biti jaz! To mora biti kak velik, čuden ptič.

A kako naj ugotovim, ali sem to jaz ali nisem? — Že vem, kako bom dognala, ali sem jaz: če me bodo teleta lizala in pes ne bo lajal name, ko pridem domov, potem sem jaz!« Komaj pa je pes zagledal takšno pošast, že je začel lajati, kakor da bi bilo dvorišče polno tatov in razbojnikov.

»Ne, to gotovo nisem jaz,« je rekla. Ko je prišla v hlev, je teleta niso hotela lizati, saj so zavohala ostri vonj po katranu. »Ne, to ne morem biti jaz, to mora biti kak čuden ptič,« je rekla; nato je splezala na streho kašče, začela mahati z rokami, kakor da bi bile peruti, in hotela vzleteti. Ko je mož to videl, je prišel ven s puško in pomeril vanjo. »Nikar ne streljaj, nikar!« je zavpila žena. »Jaz sem!« »Če si ti,« je rekel mož, »potem ne stoj tam kakor koza, ampak pridi dol in povej, kako si opravila.« Zlezla je torej dol, toda pri sebi ni imela niti enega skilinga, kajti marko, ki jo je dobila od mesarja, je v pijanosti zavrgla. Ko je mož to slišal, je rekel: »Zdaj si še dvakrat bolj nora, kakor si bila prej!« Tako se je razjezil, da je sklenil pustiti vse skupaj in oditi ter se nikoli več vrniti, če ne najde še treh žensk, ki bodo prav tako nore.

Odpravil se je torej po svetu, in ko je prehodil že lep kos poti, je zagledal žensko, ki je s praznim sitom tekala v novo postavljeno leseno kočo in spet iz nje. Vsakokrat, ko je stekla noter, je čez sito vrgla predpasnik, kakor da bi kaj nosila v njem, nato pa ga je zvrnila na tla. »Zakaj pa to počnete, mati?« jo je vprašal. »Oh, samo malo sonca bi rada prinesla noter,« je odgovorila, »pa ne vem, kako je to: ko sem zunaj, imam sonce v situ, ko pa pridem noter, ga že ni več. V svoji stari koči sem imela sonca dovolj, čeprav ga nisem nikoli niti trohice prinesla vanjo. Kdor bi mi priskrbel sonce, bi mu rada dala tristo dalerjev.« »Če imate sekiro,« je rekel mož, »vam bom pa že priskrbel sonce.« Dobil je sekiro in izsekal odprtine za okna, kajti tesarji so bili nanje pozabili. Pri priči je posijalo sonce v kočo in mož je dobil svojih tristo dalerjev. To je bila prva, si je mislil in šel naprej.

Čez nekaj časa je prišel mimo hiše, iz katere sta se razlegala strašen vrišč in krik. Stopil je noter in zagledal žensko, ki je s perilnikom udrihala svojega moža po glavi; čez glavo mu je bila potegnila srajco, ki ni imela odprtine za vrat. »Ali hočete ubiti svojega moža, mati?« jo je vprašal. »Ne,« je rekla, »samo odprtino za vrat bi rada naredila v tej srajci.« Mož je kričal in stokal ter govoril:

»Bog se usmili tistega, ki mora obleči novo srajco! Če bi kdo mojo ženo naučil, kako naj drugače napravi odprtino za vrat, bi mu rad dal tristo dalerjev.« »To bo hitro opravljeno, samo škarje prinesite,« je rekel prišlek. Dobil je škarje, izrezal odprtino in odšel naprej s svojimi tristo dalerji. »To je bila druga,« si je rekel.

Čez dolgo časa je prišel na neko kmetijo, kjer se je nameraval malo odpočiti. Ko je stopil v hišo, ga je gospodinja vprašala: »Od kod pa ste, oče?« »Iz Ringerigeja,« je odgovoril. »O, kaj ne poveste! Iz nebeškega kraljestva? Potem pa gotovo poznate mojega pokojnega moža, Peera Drugega?« (Žena je bila trikrat poročena; njen prvi in zadnji mož sta bila hudobna, zato je verjela, da je le drugi, ki je bil dober, prišel med blažene.) »Seveda ga poznam,« je odgovoril popotnik. »Kako pa se mu zdaj godi?« je vprašala žena. »Oh, slabo se mu godi,« je odgovoril mož iz Ringerigeja, »tava od kmetije do kmetije, nima ne hrane ne obleke — o denarju pa še govoriti ni.« »Ljubi Bog, usmili se ga!« je vzkliknila žena. »Saj mu vendar ne bi bilo treba živeti v takšni bedi, ko pa je toliko zapustil za seboj! Podstrešje je polno njegovih oblek, pa tudi velika skrinja z denarjem stoji tukaj. Če mu vse to odpeljete, vam dam konja in voz, da boste lahko peljali do njega. Konja lahko obdrži, z vozom pa se lahko prevaža od kmetije do kmetije, saj mu res ni treba hoditi peš.« Mož iz Ringerigeja je dobil poln voz oblek in skrinjo bleščečih srebrnikov, pa še hrane in pijače, kolikor je hotel. Ko je vse naložil, je sedel na voz in se odpeljal. »To je bila tretja,« si je rekel. Toda na njivi je oral ženin tretji mož, in ko je zagledal neznanca, ki se je s konjem in vozom odpeljal s kmetije, je šel domov in vprašal ženo, kdo je bil tisti, ki je odpeljal njunega modrega konja. »A tisti,« je rekla, »to je bil mož iz nebeškega kraljestva. Povedal mi je, da se mojemu pokojnemu možu, Peeru Drugemu, tako slabo godi, da tava od kmetije do kmetije in nima ne obleke ne denarja. Pa sem mu po njem poslala vse tiste stare obleke, ki so še visele tu za njim, in staro skrinjo s srebrniki.« Mož je takoj sprevidel, kaj se je zgodilo, osedlal konja in v polnem diru odjezdil za njim.

Kmalu je bil tik za možem na vozu; ko pa je ta opazil zasledovalca, je zapeljal konja in voz v goščavo, konju izpulil pramen žime ter stekel na grič. Tam je žimo privezal na brezo, sam pa legel podenjo in začel strmeti v oblake. »Ne, ne, ne!« je govoril, kakor sam zase, ko je prijezdil Peer Tretji. »Česa takega pa še nisem videl! Ne, česa podobnega pa res še nikoli!« Peer je nekaj časa stal in ga gledal ter se čudil, kaj mu je. Nazadnje ga je vprašal: »Kaj pa ležiš tam in zijaš?« »Ne, česa takega še nisem videl,« je odgovoril drugi, »pravkar je nekdo z modrim konjem odletel naravnost v nebesa. Poglej, tu je še žima, ki je obvisela na brezi, tam zgoraj v oblakih pa vidiš njegovega modrega konja.« Peer je pogledoval zdaj v oblake, zdaj v moža in rekel: »Jaz ne vidim prav nič drugega kakor žimo na brezi.« »Saj od tam, kjer stojiš, tudi ne moreš videti,« je odgovoril drugi. »Pridi sem in lezi natanko na to mesto, glej naravnost navzgor in nikar ne odvrni oči od oblakov.« Medtem ko je Peer Tretji ležal in tako strmel v oblake, da so se mu oči solzile, je mož iz Ringerigeja vzel njegovega konja, ga zajahal in odšel z njim in z natovorjenim vozom. Ko je po cesti zaropotalo, je Peer Tretji planil pokonci, vendar ga je pogled na tujca, ki je odhajal z njegovima konjema, tako zmedel, da se je spomnil steči za njim šele, ko je bilo že prepozno.

Precej poklapan se je vrnil domov k ženi, ko pa ga je vprašala, kam je dal konja, je rekel: »Še tega sem dal za Peera Drugega. Zdelo se mi je namreč, da ni prav, da bi se po nebeškem kraljestvu od kmetije do kmetije prevažal na takšnem škripajočem vozu. Zdaj ga lahko proda in si kupi kočijo.« »Hvala ti za to! Nikoli si ne bi mislila, da si tako dober mož,« je rekla žena.

Ko pa se je mož, ki je dobil šeststo dalerjev ter voz oblek in denarja, vrnil domov, je videl, da so vse njive zorane in posejane. Najprej je ženo vprašal, kje je dobila semensko žito. »Oh,« je rekla, »vedno sem slišala, da kdor kaj poseje, tudi kaj požanje, pa sem posejala tisto sol, ki so jo tu pustili trgovci na poti proti severu. Če bo le kaj dežja, bo po mojem prav lepo vzklila.« »Nora si in nora boš ostala, dokler boš živela,« je rekel mož, »pa naj bo, saj druge niso nič pametnejše od tebe.«