Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost členitve: srednja Do tod je ob kitari pela njena usta: zdaj smo bile na vrsti me, Aonide. A morda nimaš prostega časa in ne utegneš prisluhniti našim pesmim.« »Nikar ne oklevaj, po vrsti mi povej svojo pesem,« reče Palada in sede v rahlo senco gaja. Muza pripoveduje: »Odločilni nastop v tekmi smo zaupale eni sami.
Vstane Kaliopa, z bršljanom spetimi razpuščenimi lasmi, in s palcem preizkusi otožno zveneče strune, nato ob njihovih zvokih zapoje to pesem: »Prva je Cerera z ukrivljenim plugom razrahljala grudo, prva je zemlji dala žito in blago hrano, prva je dala zakone: vse je Cererin dar. Njo moram opevati. Ko bi le zmogla zapeti pesem, vredno boginje: boginja je vsekakor vredna pesmi.
Ogromni otok Trinakrija je zvaljen na velikanove ude in pod svojo silno težo stiska Tifoja, ki si je drznil upati na nebeški prestol. Sicer se napenja in se pogosto bori, da bi znova vstal, a desnico mu pritiska avzonski Pelor, levico ti, Pahin, noge mu tišči Lilibej, glavo mu teži Etna: pod njo na hrbtu ležeči divji Tifoj bruha pesek in iz ust izmetava plamene. Pogosto se trudi odriniti težo zemlje in s telesom prevaliti mesta in mogočne gore.
Zato se zemlja trese in sam kralj molčečih se boji, da se tla ne bi odprla in razkrila v širokem breznu ter bi vanj vdrla dnevna svetloba prestrašila trepetajoče sence. V strahu pred to pogubo je vladar zapustil svoje temno bivališče in se na vozu, ki so ga vlekli črni konji, previdno vozil okoli temeljev sicilske zemlje. Ko je dovolj temeljito preveril, da se nikjer nič ne maje, in odložil strah, ga Eričina s svoje gore, kjer je sedela, zagleda med potjo ter objame svojega krilatega sina in reče: »Moje orožje, moje roke, moja moč, sin moj, vzemi, Kupido, puščice, s katerimi premaguješ vse, in hitre strelice nameri v prsi boga,
ki mu je žreb namenil poslednji del trojnega kraljestva. Ti premaguješ nebeščane in samega Jupitra, ti si podjarmil morske bogove in celo tistega, ki morskim bogovom vlada. Zakaj je Tartar še nedotaknjen? Zakaj ne razširiš materine in svoje oblasti? Gre za tretjino sveta. Pa vendar naju v nebesih — tolikšna je že najina potrpežljivost — prezirajo in skupaj z menoj slabi tudi Amorjeva moč.
Mar ne vidiš, da sta se mi Palada in Diana, ki luča puščice, odrekli? Tudi Cererina hči bo ostala devica, če bova to dopustila: saj goji enake želje. Ti pa v prid najinemu skupnemu kraljestvu, če ti je kaj mar zanj, združi boginjo z njenim stricem.« Tako reče Venera. On odpre tul in po materini volji izmed tisoč puščic izbere eno, od katere nobena ni ostrejša, nobena zanesljivejša in nobena bolje ne uboga loka; nato upre koleno vanj, ukrivi prožni roženi lok in z ostro nazobčano puščico zadene Dita v srce.
