Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Ta bolečina je Pandiona še pred njegovim časom in zadnjimi dnevi dolge starosti poslala med sence Tartara. Žezlo dežele in vajeti oblasti prevzame Erehtej; težko je reči, ali je mogočnejši v pravičnosti ali z močnim orožjem. Rodili so se mu štirje sinovi in prav toliko hčera; dve izmed njih pa sta bili enako lepi.

Z eno od njiju, s teboj, Prokrida, je bil Ajolov potomec Kefal srečen v zakonu; Boreju pa so škodili Terej in Tračani, zato je bog dolgo ostajal brez ljubljene Oritije, dokler je prosil in se raje zatekal k prošnjam kakor k sili. Ko pa z dobrikanjem ni nič dosegel, je ves srdit od jeze, ki mu je bila običajna in temu vetru še predobro domača, dejal: »Prav mi je! Zakaj sem vendar opustil svoje orožje, divjost in moč, jezo in grozeči pogum, ter se zatekel k prošnjam, ki se mi ne podajo?

Meni pristaja sila: s silo preganjam mračne oblake, s silo razburkam morja in podiram grčave hraste, strjujem sneg in s točo bičam zemljo. Ko na odprtem nebu srečam svoje brate — kajti to je moje bojišče —, se z njimi spopadem tako silovito, da sredi naših trkov zadoni nebesni svod in iz votlih oblakov švignejo iztisnjeni plameni. Ko pa prodrem v obokane rove zemlje in divje podstavim svoj hrbet pod njene najgloblje votline, vznemirim sence mrtvih in s tresenjem ves svet.

S to močjo bi si moral pridobiti nevesto; Erehteja ne bi smel prositi, naj mi bo tast, temveč ga v to prisiliti.« Ko je Borej izrekel te ali nič manj silovite besede, je stresel krila; njihovi zamahi so prepihali vso zemljo in široko morje je vztrepetalo. Za seboj je prek najvišjih vrhov vlekel prašen plašč, pometal tla in, zavit v temno meglo, prestrašeno Oritijo v svoji ljubezni objel z rumenorjavimi krili.

Med letom je njegov ljubezenski ogenj, še bolj razvnet, silneje zagorel. Ugrabitelj ni zategnil vajeti svojega zračnega poleta, dokler ni dosegel ljudstva Kikonov in njihovega obzidja. Tam je Atenska postala žena ledenega vladarja in mati: rodila je dvojčka, ki sta bila v vsem drugem podobna materi, krila pa sta imela po očetu. Vendar pravijo, da se jima krila niso rodila hkrati s telesom; dokler jima pod rdečkastimi lasmi še ni pognala brada, sta bila dečka Kalais in Zetes brez perja.

Kmalu pa so kakor pticam obema hkrati začela krila obraščati boke in hkrati jima je na licih pognal svetel puh. Ko se je torej otroštvo umaknilo mladeniški dobi, sta z Minijci po neznanem morju na prvi ladji odplula iskat runo, ki se je bleščalo z zlatimi dlakami.