Prevod
Jan je hotel dati sina v uk, da bi se izučil kakšne obrti; zato je šel v cerkev in molil k našemu ljubemu Bogu, naj mu pove, kaj bi bilo za sina najbolje. Za oltarjem pa je stal cerkovnik in rekel: »Čarovniško tatinstvo, čarovniško tatinstvo.« Jan se je vrnil k sinu in mu povedal, da se mora izučiti čarovniškega tatinstva, saj mu je tako naročil sam ljubi Bog. Nato se je s sinom odpravil iskat človeka, ki bi to znal. Hodila sta že precej časa in prišla v velik gozd, kjer je stala majhna hišica, v njej pa je živela stara žena. Jan ji je rekel: »Ali poznate koga, ki zna čarovniško krasti?« – »Tega se lahko naučite kar tukaj,« je rekla žena, »moj sin je mojster v tem.« Jan je nato govoril z njenim sinom in ga vprašal, ali res obvlada čarovniško tatinstvo. Mojster mu je odgovoril: »Vašega sina bom že dobro naučil. Vrnite se čez leto dni. Če boste takrat sina še prepoznali, ne bom zahteval nobenega plačila za uk; če pa ga ne boste prepoznali, mi boste morali dati dvesto tolarjev.«
Oče se je vrnil domov, sin pa se je dobro naučil čarati in po čarovniško krasti. Ko je leto minilo, se je oče odpravil ponj in žalostno premišljeval, kako naj prepozna svojega sina. Ko je tako hodil, zatopljen v misli, mu je prišel naproti majhen možiček in vprašal: »Mož, kaj vam je? Zakaj ste tako potrti?« – »Oh,« je rekel Jan, »pred letom dni sem dal sina v uk k mojstru čarovniškega tatinstva. Rekel mi je, naj se vrnem čez leto dni, in če takrat sina ne bom prepoznal, mu bom moral dati dvesto tolarjev; če pa ga bom prepoznal, mi ne bo treba nič plačati. Zdaj me je silno strah, da ga ne bom prepoznal, in ne vem, kje naj dobim denar.«
Možiček mu je rekel, naj vzame s seboj košček kruhove skorje in se z njim postavi pod dimnik: »Tam na prečki stoji košarica, iz nje pa kuka ptiček. To je vaš sin.«
Jan je šel tja in vrgel košček skorje črnega kruha pred košarico. Ptiček je prišel ven in pogledal kruh. »Oho, sin moj, si tukaj?« je rekel oče. Sin se je razveselil, ko je zagledal očeta, mojster pa je rekel: »To ti je prišepnil hudič! Kako bi sicer prepoznali svojega sina?« – »Oče, pojdiva,« je rekel fant.
Oče se je s sinom odpravil domov; med potjo je mimo pripeljala kočija. Sin je rekel očetu: »Spremenil se bom v velikega hrta, potem pa boste lahko z menoj zaslužili veliko denarja.« Gospod iz kočije je zaklical: »Mož, ali bi prodali psa?« – »Da,« je odgovoril oče. »Koliko pa hočete zanj?« – »Trideset tolarjev.« – »No, mož, to je veliko, pa naj bo. Ker je tako izjemno lep pes, ga bom vzel.« Gospod ga je vzel v kočijo, a komaj so se odpeljali malo naprej, je pes skočil skozi šipo iz kočije. Tedaj ni bil več hrt in je bil spet pri očetu.
Nato sta skupaj odšla domov. Naslednji dan je bil v sosednji vasi semenj in fant je rekel očetu: »Zdaj se bom spremenil v lepega konja, vi pa me prodajte. Toda ko me boste prodali, mi morate sneti uzdo, sicer ne bom mogel spet postati človek.« Oče se je s konjem odpravil na semenj. Tam je prišel mojster čarovniškega tatinstva in kupil konja za sto tolarjev, oče pa je pozabil na sinovo naročilo in mu ni snel uzde. Mož je odpeljal konja domov in ga postavil v hlev. Ko je dekla šla čez vežo, je konj rekel: »Snemi mi uzdo, snemi mi uzdo!« Dekla je obstala in prisluhnila. »Kaj, ti znaš govoriti?« Stopila je k njemu in mu snela uzdo. Konj se je spremenil v vrabca in odletel nad vrati ven, čarovniški mojster pa se je prav tako spremenil v vrabca in poletel za njim. Spoprijela sta se in se kljuvala, toda mojster je izgubil boj, se pognal v vodo in postal riba. Tudi fant se je spremenil v ribo in spet sta se grizla, tako da je bil mojster znova premagan. Tedaj se je mojster spremenil v kokoš, fant pa v lisico in mojstru odgriznil glavo. Tako je umrl in mrtev leži še dandanašnji.
