Prevod

Nekoč je živel veliki dvorni svetnik Fujiwara no Tadaie. Ko je bil še navaden dvorjan, je neko noč ljubimkal z neko silno strastno dvorno damo. Noč je bila že pozna, mesec pa je svetil močneje kakor sonce podnevi. Ker mu je bila tolikšna svetloba nevzdržna, si je čez glavo potegnil zastor iz bambusovih letvic, stopil na vodoravni tram in damo prijel za ramo ter jo potegnil k sebi. Lase si je razsula čez obraz in vzkliknila: »Oh, kako nespodobno!« Medtem ko se je tako zvijala, pa ji je ušel prav glasen prdec. Dama se je v nepopisni zadregi vsa sesedla in obležala. Veliki svetnik si je mislil: »Kakšna bridka reč me je doletela! Čemu bi sploh še živel na tem svetu? Menih bom postal!« Narahlo je privzdignil spodnji rob zastora in se po prstih odkradel, trdno odločen, da pojde med menihe. A ko je prehodil kakšne štiri metre, ga je obšla druga misel: »Saj vendar ni nobenega razloga, da bi postal menih samo zato, ker je tej dami nekaj ušlo!« In že je naglo oddirjal ven. Kaj je bilo potem z damo, pa menda ni znano.