Prevod

Nekoč je živel Ōtarō, poglavar strašne razbojniške tolpe. Odpravil se je v prestolnico in se potikal naokrog, iščoč hišo, v katero bi lahko vdrl in jo oropal. Tako je naletel na prostorno, zanemarjeno domovanje; ograja je bila v žalostnem stanju, del vrat se je podrl in so ga kar postrani prislonili ob stran. Nikjer ni bilo videti niti enega moškega, same ženske so bile tam, naokrog pa je ležalo vse polno blaga, razpetega za sušenje. Poleg tega so v hišo vabili številne prodajalce svile iz Hachijōja in druge trgovce, razgrinjali pred njimi kupe svile, jim dajali izbirati in menjavali blago. »Koliko bogastva mora biti v tej hiši!« je pomislil Ōtarō, se ustavil in pogledal noter. Prav tedaj je južni veter privzdignil zastor. Ni mogel razločiti, kdo je za njim, videl pa je visoke sklade usnjenih skrinj; pred njimi je stala odprta skrinja in naokrog je bilo razmetano nekaj, kar je bilo videti kakor svila. »Kakšna sreča! Nebesa so mi namenila to bogastvo!« si je dejal, stekel nazaj, si od nekoga izposodil zvitek svile iz Hachijōja in ga prinesel tja, češ da ga prodaja. Stopil je bliže in se razgledal: ne v hiši ne zunaj ni bilo niti enega moškega, povsod same ženske. Usnjenih skrinj je bilo veliko; njihove vsebine sicer ni videl, saj so bile pokrite s pokrovi in zložene v visoke kupe, toda svile je bilo nenavadno mnogo in tudi platno je ležalo vsepovsod. Res je bilo videti, da je hiša neznansko bogata. Za svojo svilo je zahteval tako visoko ceno, da je niso kupili, jo odnesel nazaj in vrnil lastniku, nato pa svojim pajdašem povedal, kakšno hišo je našel. Tisto noč so prišli prednjo, a ko so hoteli skozi vrata, se jim je zazdelo, kakor da jim v obraz pljuska vrela voda, in nikakor niso mogli vstopiti. »Kaj neki je to?« so se spraševali. Zbrali so se tesno skupaj in znova poskusili, vendar jih je obšel tako silen strah, da so nazadnje rekli: »Tu mora biti nekaj posebnega. Nocoj ne pojdemo noter,« in odšli. Naslednje jutro je Ōtarō, odločen izvedeti, kaj se je zgodilo, vzel s seboj nekaj pajdašev, jim dal nositi blago za prodajo in se vrnil k hiši. A nikjer ni bilo ničesar, kar bi jim delalo preglavice. Ženske so same prinašale in pospravljale vse tisto bogastvo, zato je vedno znova pomislil, da z ropom ne bo nobenih težav, in si vse dobro ogledal. Ko se je spet stemnilo, so se temeljito pripravili in skušali vstopiti, a jih je znova obšla groza in niso mogli naprej. »Daj, ti pojdi prvi! Ti prvi!« so priganjali drug drugega, toda tudi tisto noč niso vstopili. Naslednje jutro je bilo vse videti prav kakor prej; še vedno ni bilo opaziti nič nenavadnega. »Očitno se nam to samo dozdeva, ker smo strahopetci,« so sklenili in se tisto noč še skrbneje pripravili. Toda ko so prišli pred hišo, jih je spreletel še hujši strah kakor prejšnje dni. »Kaj je vendar to?« so se spraševali in se umaknili. Tedaj so rekli: »Kdor si je vse skupaj zamislil, naj gre prvi. Ōtarō mora prvi noter.« Ker je moral priznati, da imajo prav, je zastavil življenje in vstopil. Drugi so se ga oklenili in mu sledili. A tudi v notranjosti jih strah ni zapustil. Počasi so se prikradli bliže in zagledali luč, ki je gorela v praznem delu hiše. Zastor ob osrednjem prostoru je bil spuščen, luč pa je gorela pred njim. Usnjenih skrinj je bilo res veliko. Toda prav izza tistega zastora jih je navdajala neznanska groza, povrhu pa so zaslišali zvok, kakor bi kdo z nohtom drsel po puščici. Zdelo se jim je, da bo puščica vsak hip priletela in se jim zasadila v telo; strah jih je bilo bolj, kakor bi mogli povedati. Še ko so se umikali, so imeli občutek, da jim hrbet štrli naravnost pred lokostrelca. Komaj so se spravili ven, si obrisali znoj in drug drugemu govorili: »Kaj je bilo to? Kako strašen zvok, ko je potegnil po puščici!« Nato so odšli. Naslednje jutro se je Ōtarō napotil k znancu, ki je stanoval poleg tiste hiše. Ko ga je ta zagledal, ga je nadvse prisrčno sprejel. »Kdaj pa ste prišli v prestolnico? Tako dolgo že ni bilo glasu od vas!« mu je dejal. »Pravkar sem prispel in prišel naravnost k vam,« je odgovoril Ōtarō. »Potem pa vam moram ponuditi čašo sakeja,« je rekel gostitelj, pogrel sake in za pivsko čašo vzel veliko črno lončeno skodelico. Dvignil jo je Ōtarōju v pozdrav, pil in mu jo podal. Ōtarō jo je sprejel, pustil, da mu jo napolni, in z njo v roki vprašal: »Kdo pa stanuje severno od vas?« Gostitelj ga je začudeno pogledal. »Kaj še ne veste? Ōya no Suke Takenobu je pred kratkim prišel v prestolnico in se naselil tam.« Ob teh besedah je Ōtarō pomislil: »Ko bi bili vdrli, bi nas vse do zadnjega postrelil!« Tako se je prestrašil, da ni več vedel zase: sake, ki ga je pravkar prejel, je zlil gostitelju čez glavo, planil pokonci in se pognal v beg, pri tem pa zgrmel na obraz. »Kaj vam je? Kaj vendar počnete?« je osuplo vzklikal gospodar, toda Ōtarō se ni niti ozrl, temveč je pobegnil. Ko so Ōtarōja pozneje ujeli, je pripovedoval, kako strašen je bil grad Musa.