Waltey
Slepec
Cuentos de Navidad y Reyes
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Slepec
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- 012 El ciego
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Slepec
Popoldne 24. decembra ga je zateklo na samem, na konju, ko se je že napovedovala nevihta. Bila je tista zimska ura, ko dnevna svetloba nenadoma ugasne, kakor da bi bila luč v svetilki in bi nekdo zasukal gumb; brez prehoda se je spustila tema in zabrisala obrise pokrajine, ki je bila opoldne morda spokojna, zdaj pa mračna in pusta.
Bil je v soteski ene tistih rek, ki tečejo globoko med dvema strmima bregovoma; na desni je bila pot, na levi kamnita gora, skoraj navpična, gola in svinčeno siva. Tam spodaj ni bilo razločiti drugega kakor črnikast trak, na katerem je ugašal rdeč odsev zahoda, vijugast kakor škrlatna gadja kača; zgoraj so se dvigale goste gmote, čudne, prikazenske oblike; vse je bilo slovesno, lahko bi rekli celo grozeče. Mauricio ni bil strahopetec, pa vendar ga je pogled na goro navdal s tesnobo; zaželel si je čim prej priti na dvorec, od katerega so ga ločile še tri dolge milje, in z glasom ter ostrogami spodbudil konja, ki je nezaupljivo strigel z ušesi.
Veter se je okrepil in ga prisilil, da si je klobuk z robcem privezal pod brado; grom, še oddaljen, je skrivnostno zabobnel; sunki dežja so oplazili jezdečev obraz in ta je zadušil kletvico. Kakšna smola! Ravno na polovici poti je moralo začeti deževati! Prav tisti hip se je konj vzpel in odskočil vstran: iz goščave je stopila neka postava. Mauricio je že segel po revolverju, ki ga je nosil v notranjem žepu kožuha, ko je zaslišal te besede v narečju:
— Darujte miloščino! Na ljubo Bogu, ki se bo rodil ... kakšno miloščino, gospod! Mauricio se je pomiril in jezno pogledal človeka, ki si je drznil na takem kraju in ob takem času nadlegovati ga s prosjačenjem. Bil je visok, krepak mož, bos in golih nog, s popotno malho čez ramo, opiral pa se je na debelo gorjačo. V temi ni bilo mogoče razločiti njegovega obraza; starost sta izdajala raskavi glas in medel srebrnkast lesk razmršenih belih las.
— Umaknite se, — je nestrpno zamrmral mladi gospod. — Ali ne vidite, da se konj plaši? Še malo, pa bi zletel na glavo v reko ... Tudi vi ste si izbrali uro za beračenje in kraj, kjer skačete konju pred noge! Kakšni tepci!
Berač je obstal kakor okamenel. — Kje je reka? — je zavpil v silni grozi. — Ali ni to pot k cerkvi v Cimáisu? Gospod, pri duši tiste, ki vas je rodila ... Gospod, ne zapustite me ... Slep sem! Naj vam Marija ohrani vid! Gorje tistemu, ki ne vidi!
Mauricio je razumel. Slepi starec se je izgubil, ni vedel, kje je, in potreboval je vodnika, da ne bi zgrmel v prepad. Da, seveda; potreboval je vodnika ... In kdo naj bi bil to? On, Mauricio Acuña, ki se je na božični večer vračal iz Orenseja domov, da bi povečerjal in nato preživel vesel večer, igral julepe ali golfo z brati in bratranci, kadil in se smejal? Če bi korak svojega konja prilagodil počasni hoji slepca, če bi zavil proti cerkvi v Cimáisu, do katere je bilo še lep kos poti, ob kateri presneti uri bi potem stopil v dvorano dvorca Portomellor? Za hip je omahoval: pomislil je, da bi vendarle moral žrtvovati nekaj minut in slepca usmeriti proti Cimáisu, potem pa ga pustiti, naj se, ko bo vedel, kam mora, znajde, kakor mu bo Bog dal. Samo da bi se moral zato podati v hrastov gozd, tvegati, da se bo spotikal ob štore in skale, predvsem pa popustiti beračevim prošnjam; ta svojega priložnostnega vodnika ne bi kar tako izpustil, in če bi mu ustregel v prvem, bi zahteval še drugo ... Ti reveži se znajo tako prilizovati in tako nadležno obesiti na človeka! »Bolje bo, da jo popiham,« je sklenil; iz žepa je potegnil duro in ga položil v tresočo se dlan, ki jo je starec iztegoval bolj v prošnji za pomoč kakor za miloščino; nato je zbodel konja in pobegnil kakor zločinec, ki beži pred pravico.
Da, kakor zločinec — tako je svoje ravnanje označil sam, ko je nekoliko pozneje zadržal Macea, svojega črnega andaluzijskega križanca, in se zavedel, da se je povsem znočilo. Za temnimi nevihtnimi oblaki se je medlo prikazovala bleda luna, podobna obrazu mrliča, zavitega v meniško kuto. Cesta se je vila visoko nad reko, ki je v grozljivi globini dremala nema in zlovešča. Veter se je zaganjal v mogočna drevesna debla, da so škripala; blisk je osvetlil vodno gladino, grom je zadonel že precej blizu; Mauricio se je zdrznil. Zdelo se mu je, da poleg zvokov nevihte sliši še druge, nenavadne glasove. Je starec morda padel v vodo? Za seboj, na skalnati stezi, je, tako se mu je zdelo, slišal korak človeka, ki s palico tipa po tleh, kakor delajo slepci. Očiten nesmisel, saj je moral berač po diru, v katerega se je bil pognal Maceo, ostati že četrt milje zadaj. Pa vendar bi Mauricio prisegel, da mu nekdo sledi: nekdo, ki težko diha, se spotika, ječi in prosi usmiljenja. Nepremagljiv nemir ga je gnal, da je spet priganjal konja, da bi čim prej dosegel razpotje, kjer se cesta odmakne od reke, ob pogledu na katero ga je obhajala slutnja nesreče. Je morda padel vanjo? ... Mauricia je mučila misel, da je v taki noči zapustil slepca. »Toda kako sem mogel ...? Saj ni mogoče! Če bi mi pozneje kdo pripovedoval kaj takega, mu ne bi verjel ... Danes nesrečneža ne bi smel pustiti samega ...« je premleval in zasajal ostroge Maceu v boke. »In najbolj umazano, najbolj nizkotno pri vsem tem je bilo, da sem mu dal denar. Denar! Če njegovo truplo ta hip plava po Silu ... kaj mu pomaga denar? Mislimo, da se da z denarjem vse urediti ... Kakšen podlež sem! Najraje bi se vrnil. Ali ne prihaja nekdo za menoj? ...«
Maceo je letel: jezdecu je od tesnobe pot oblival sence. Šumenje v ušesih in vrtinčenje vetra, globoko kakor hrumenje viharja, mu nista branila, da ne bi slišal vse bližjih korakov tistega, ki mu je zdaj brez slehernega dvoma sledil, in razločil istega pretrganega dihanja, istega bolečega stokanja; in vendar se ni upal ozreti: kajti če bi se ozrl, bi morda zagledal postavo slepega berača, visokega, bosega in golih nog, z malho na rami in palico v roki, v temi pa bi se srebrno svetili njegovi razmršeni beli lasje ...
— Ali se mi meša? — je pomislil. — Daj, pogum ... Moram se ozreti ... — Pa se ni ozrl; stisnjeno grlo in razbijajoče srce sta ga izdajala: preveval ga je strašen, nadnaraven strah. Pritisnil je z ostrogami in razdraženi konj je še pospešil svoj iztegnjeni galop, da so iz kamenja na cesti švigale iskre. Nevihta je bila že nad njim: zasvetil se je blisk; silovit grom je zagrmel prav nad glavo mladega gospoda in ga oglušil. Maceo se je splašil; sunkovito se je zasukal na zadnjih nogah in se pognal proti strmini nad Silom. Mauricio je zagledal strašno nevarnost, ko mu je nov blisk razkril prepad in vodno gladino: zaprl je oči in sprejel sodbo Previdnosti ... konj pa je v svoji smrtonosni vrtoglavici potegnil jezdeca na dno prepada, med padcem lomil borovce in prožil kamenje s strmega pobočja; njegovo grmenje, ko se je valilo po skalovju, je še vedno posnemalo zbegane korake slepca, ki se je spotikal in ječal.
Izvirnik
012 El ciego
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
La tarde del 24 de Diciembre le sorprendió en despoblado, á caballo, y con anuncios de tormenta. Era la hora en que, en invierno, de repente se apaga la claridad del día, como si fuese de lámpara y alguien diese vuelta á la llave sin transición, las tinieblas descendieron borrando los términos del paisaje acaso apacible á medio día, pero en aquel momento tétrico y desolado.
Hallábase en la hoz de uno de esos ríos que corren profundos, encajonados entre dos escarpes; á la derecha el camino, á la izquierda una montaña pedregosa, casi vertical, escueta y plomiza de tono. Allá abajo no se divisaba más que una cinta negruzca, donde moría, culebreando, áspid de carmín, un reflejo rojo del poniente; arriba, densas masas erguidas, formas extrañas, fantasmagóricas; todo solemne y aun pudiera decirse que amenazador. No pecaba Mauricio de cobarde, y sin embargo, le impresionó el aspecto de la montaña; sintió deseos de llegar cuanto antes al Pazo, del cual le separaban aún tres largas leguas, y animó con la voz y la espuela á su montura, que empinaba las orejas recelosa.
Arreció el viento y le obligó á atar el sombrero con un pañuelo bajo la barba; el trueno, lejano aún, retumbó misteriosamente; ráfagas de lluvia azotaron la cara del jinete, que ahogó un juramento. ¡Aquello era mala sombra! ¡Justamente empezaba á llover á la mitad del camino! Al punto mismo el caballo se encabritó y pegó un bote de costado: de entre la maleza había salido un bulto. Echaba ya Mauricio mano al revólver que llevaba en el bolsillo interior de la zamarra, cuando oyó estas palabras en dialecto:
--¡Una limosnita! ¡Por amor de Dios que va á nacer... una limosnita, señor!
Mauricio, tranquilizándose, miró enojado al que en tal sitio y ocasión cometía la importunidad de pedir limosna. Era un hombrachón alto, descalzo de pie y pierna, que llevaba al hombro unas alforjas, y se apoyaba en recio garrote. La obscuridad no permitía distinguir cómo tenía el rostro; la ancianidad se adivinaba en lo cascado de la voz y en el vago reflejo plateado de las greñas blancas.
--Apártese--murmuró impaciente el señorito.--¿No ve que el caballo se asusta? Si me descuido, al río de cabeza... ¡Vaya unas horas de pedir, y un sitio á propósito para saltar delante de la montura! ¡Brutos!
El pordiosero se había quedado como hecho de piedra.
--¿Dónde está el río?--gritó con hondo terror.--¿No es aquí el camino de la iglesia de Cimáis? Señor, por el alma de quien lo ha parido... Señor, no me desampare... ¡Soy un ciego! ¡Nuestra Señora le conserve la vista! ¡Pobre del que no ve!
Mauricio comprendió. El viejo sin ojos se había perdido, ignoraba dónde se encontraba, y para no despeñarse necesitaba un guía. Sí, convenido; necesitaba un guía... ¿Y quién iba á ser? ¿Él, Mauricio Acuña, que desde Orense regresaba á su casa en tarde de Navidad, á cenar, á pasar alegremente la velada, jugando al julepe ó al golfo con sus hermanos y primos, fumando y riendo? Si sujetaba el paso de su caballo al lento andar de un ciego; si torcía su rumbo cara á la iglesia de Cimáis, distante buen rato, ¿á qué santas horas iba á hacer su entrada en la sala del Pazo de Portomellor? Un instante titubeó: pensaba que no podía menos de sacrificar algunos minutos á colocar al ciego en la dirección de Cimáis, y dejarle, ya orientado, arreglarse como Dios le diese á entender. Sólo que era internarse en la carballeda, exponerse á tropezar en los cepos y en los pedruscos, y sobre todo, era condescender á los ruegos del mendigo, que no soltaría á dos por tres á su lazarillo improvisado, y si le complaciese en lo primero exigiría lo segundo... ¡Estos pobres son tan lagoteros y tan pegajosos! «Más vale escurrirse», decidió; y sacando del bolsillo un duro, lo dejó en la mano temblona que el viejo extendía, más para implorar que para mendigar; picó al caballo y escapó como un criminal que huye de la justicia.
Sí, como un criminal--así definió su conducta él mismo, luego, en el punto de refrenar á Maceo, su negro andaluz cruzado, y darse cuenta de que había caído enteramente la noche.--Velada por sombríos nubarrones, la luna se entreparecía lívida, semejante á la faz de un cadáver amortajado con hábito monacal. La carretera se desarrollaba suspendida sobre el río que, á pavorosa profundidad, dormitaba mudo y siniestro. El viento combatía, haciéndolos crugir, los troncos robustos de los árboles; un relámpago alumbró la superficie del agua, un trueno resonó ya bastante cercano; Mauricio se estremeció. Le parecía escuchar ruidos extraños, además de los de la tormenta. ¿Se habrá caído el viejo al agua? Detrás, sobre la peñascosa senda, creía escuchar el paso de un hombre que tentaba el suelo con un palo, como hacen los ciegos. Absurdo evidente, pues con la galopada que Maceo había pegado ya, quedaría el mendigo atrás un cuarto de legua. Lo cierto es que Mauricio juraría que le seguía alguien: alguien que respiraba trabajosamente, que tropezaba, que gemía, que imploraba compasión. Invencible desasosiego le impulsó á apurar nuevamente á su montura, para alcanzar pronto el cruce en que la carretera se desvía del río, cuya vista le sugería el temor de una desgracia. ¿Se habrá caído?...--Lo que á Mauricio le acongojaba era la idea de haber abandonado á un ciego en tal noche. «Pero, ¿cómo fuí capaz...? ¡Si parece mentira! Me lo contarían después y no lo creería... Hoy no debí dejar solo á un infeliz...» cavilaba, hincando la espuela en los ijares de Maceo. «Y lo más sucio, lo más vil de mi acción fue darle dinero. ¡Dinero! Si á estas horas flota en el Sil su cuerpo..., el dinero ¿de qué le sirve? Creemos que el dinero lo arregla todo... ¡Miserable yo! Estoy por volverme. ¿No viene nadie detrás?...»
Maceo volaba: un sudor de angustia humedecía las sienes del jinete. El zumbido de sus oídos y el remolino del viento, profundo como una tromba, no le impedían oir, cada vez más próximas, las pisadas del que le seguía, ya sin género de duda, y percibir la misma respiración entrecortada, el mismo doliente gemido; y el caso es que no se atrevía á volverse: porque si se volviese, quizás vería la figura del ciego mendigo, alto, descalzo de pie y pierna, con el zurrón al hombro, el cayado en la mano, y reluciente en la obscuridad la plata de sus blancas greñas...
--¿Estaré loco?--pensó.--Ea, ánimo... Debo volverme...--Y no se volvía; su garganta apretada, su corazón palpitante, le hacían traición: sufría un miedo espantoso, sobrenatural. Apretó las espuelas, y el caballo, excitado, aceleró el tendido galope, sacando chispas de los guijarros del camino. La tempestad estaba ya encima: el relámpago brilló; un trueno formidable rimbombó sobre la misma cabeza del señorito, aturdiéndole. Alborotóse Maceo; giró bruscamente sobre sus patas traseras, y se arrojó hacia el talud que dominaba el Sil. Vió Mauricio el tremendo peligro, cuando otro relámpago le mostró el abismo y la superficie del agua: cerró los ojos, aceptando el juicio de la Providencia... y el caballo, en su vértigo mortal, arrastró al jinete al fondo del despeñadero, tronchando en su caída los pinos y empujando las piedras del escarpe, cuyo ruido fragoroso, al rodar peñas abajo, remedaba aún los desatentados pasos del ciego que tropezaba y gemía.
Nadaljuj z branjem