Hvaležni jetnik reši plemiča

Besedilo

Hvaležni jetnik reši plemiča

Nekoč, davno tega, je neki dvorni velikaš, ki je bil takrat še srednji poveljnik cesarske straže, na poti v palačo srečal ljudi, ki so s seboj peljali prijetega meniha. »Kaj pa je zagrešil ta menih?« jih je vprašal. »Ubil je gospodarja, ki mu je služil dolga leta,« so mu odgovorili. »Zares težak greh si je naložil. Kako zavrženo dejanje,« je bolj mimogrede pripomnil in šel naprej. Tedaj pa je menih dvignil svoje krvavo rdeče, strašno zlobne oči in ga premeril s srditim pogledom. »Čemu mi je bilo treba govoriti take reči,« si je z nelagodjem mislil poveljnik in odšel dalje. Kmalu je srečal še drugega moža, ki so ga zvezanega gnali po poti. Ne da bi ga prejšnja izkušnja kaj izučila, je spet vprašal: »Kaj pa je storil ta?« »Vdrli so v neko hišo. Eden od mož je pobegnil, tega pa smo ujeli in ga zdaj peljemo,« so mu odgovorili. »Saj ni zagrešil nič tako hudega,« je dejal poveljnik. Ker je poznal moža, ki je vodil ujetnika, ga je prosil, naj ga izpusti, in tako dosegel njegovo osvoboditev. Takšen je bil pač po srcu: kadar je videl človeka v stiski, mu je skušal pomagati. Tudi o prvem menihu je povprašal zato, da bi prosil zanj, če bi okoliščine to dopuščale. Ker pa je bil njegov zločin tako hud, je izrekel tiste besede, menih pa mu jih je močno zameril. Nedolgo zatem so razglasili splošno pomilostitev in tudi meniha izpustili. Neke noči, ko je mesec svetlo sijal in so vsi drugi že odšli ali legli spat, je poveljnik še stal zunaj in občudoval mesečino. Tedaj je opazil, kako je nekaj preplezalo zid iz zbite zemlje in skočilo na tla. Še preden se je utegnil zavedeti, kaj se dogaja, ga je od zadaj nekdo pograbil in z njim odbrzel, kakor bi letel. Ves otrpel od osuplosti in strahu ni mogel razbrati ničesar. Strašna postava ga je nesla daleč v gore, v divjo in grozljivo sotesko. Tam so postavili visoko ogrodje iz prepletenega lesa ((pripis ob robu: dračja)), ga položili nanj in mu rekli: »Tako ravnamo s tistimi, ki se vtikajo v tuje zadeve! Lahko stvar si s svojimi besedami prikazal kot najhujši greh in me spravil v bridko nesrečo. Zdaj te bom za povračilo živega sežgal!« Nato so pod njim zanetili ogenj, ki je vzplamtel kakor gora. Zdelo se mu je, da sanja. Bil je še mlad in krhek in ni več vedel zase. Vročina je postajala vse hujša in čutil je, da bo vsak hip umrl. Tedaj je z vrha gore priletela puščica z velikansko žvižgajočo konico. »Kaj pa je to?« so se vznemirili možje spodaj. Že so puščice zasule kraj kakor dež. Nekaj časa so tudi sami streljali nazaj, toda napadalcev je moralo biti preveč, da bi se jim mogli upirati. Pod točo puščic so se razbežali, ne da bi se še zmenili za ogenj. Tedaj je pristopil neki mož in rekel: »Kako strašno vam je moralo biti! Jaz sem tisti, ki so ga onega dne zvezanega peljali mimo vas in ki je bil po vaši dobroti izpuščen. Tako neizmerno sem bil vesel, da sem si ves čas želel nekako povrniti vašo milost. Potem sem videl meniha, kako je dan za dnem prežal na vas in govoril, da ste o njem grdo sodili. Hotel sem vas posvariti, pa sem se pomišljal, ker sem sam človek takšnega stanu. Zato sem vas varoval na skrivaj. Le za kratek hip sem se oddaljil od vas, pa se je že zgodilo tole. Naletel sem nanj, ko je z vami plezal čez zid, a sem se bal, da bi vas ranili, če bi vas skušal rešiti že tam. Zato sem prišel sem, jih s puščicami razgnal in vas rešil.« Nato ga je posadil na konja in ga varno pospremil nazaj domov. Vračal se je že v prvem jutranjem svitu. Ko je bil starejši, je ljudem sam pripovedoval: »Nekoč se mi je pripetilo nekaj takega.« Pravijo, da je bil to veliki svetnik iz Shijōja; kdo ve, ali je res.