Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je mož po imenu Morotoki, ki je bil srednji dvorni svetnik. Nekoč je k njemu prišel potujoči sveti mož in obstal pred njim. Bil je nenavadno temne polti, oblečen v kratko, črno obarvano meniško haljo, čez katero je nosil ogrinjalo, imenovano fudō, okoli vratu pa mu je visel velik rožni venec iz plodov milnega drevesa. »Kakšen menih pa si?« ga je vprašal svetnik. Menih je z nadvse ganljivim glasom odgovoril: »Ne morem več prenašati minljivosti tega bežnega sveta. Od brezpočetnih časov blodimo v krogu rojstev in smrti, in če vse premislimo, nas prav posvetne strasti držijo v oblasti, da še zdaj ne moremo zapustiti tega bridkega sveta. Spoznal sem, kako jalovo je to, odrezal svoje strasti in se z vsem srcem odločil, da tokrat prestopim mejo rojstev in smrti. Takšen sveti mož sem.« »Kako pa si odrezal svoje strasti?« je vprašal svetnik. »No, sami poglejte!« je rekel menih, razgrnil haljo spredaj in mu pokazal. In res: njegovega moškega uda ni bilo nikjer, le dlake so ostale. Svetnik si je ravno ogledoval to čudo, ko se mu je zazdelo, da je mošnja, ki visi spodaj, nenavadno velika. »Je kdo tam?« je poklical in prišli so dva ali trije služabniki. »Primite tega meniha in ga raztegnite,« jim je velel. Sveti mož je napravil pobožno kretnjo, izgovoril ime Bude Amide in rekel: »Le brž, brž, storite z menoj, kar hočete!« Nato je z zamaknjenim izrazom na obrazu razkrečil noge in se pretvarjal, da dremlje. »Razmaknite mu noge,« je ukazal svetnik, in dva ali trije možje so stopili k njemu ter mu jih raztegnili. Nato je poklical mladega služabnika, starega kakih dvanajst ali trinajst let. »Razpri dlan in drgni tega meniha po mednožju, gor in dol,« mu je naročil. Deček je ubogal in ga s svojo mehko, polno dlanjo nekaj časa drgnil gor in dol, dokler ni sveti mož spet napravil pobožne kretnje in rekel: »Zdaj pa bo dovolj.« Toda svetnik je odvrnil: »Prav prijetno ti je že postalo. Le drgni, daj, daj!« »To se ne spodobi. Zdaj pa nehajte,« je govoril sveti mož, a deček ga je brez usmiljenja drgnil naprej. Tedaj se je izmed dlak primajalo nekaj podobnega velikanskemu borovemu gobanu in ga začelo ploskoma udarjati po trebuhu. Svetnik in vsi, ki so se tam zbrali, so v en glas planili v smeh. Tudi sveti mož je ploskal z rokami ter se od smeha zvijal in valjal po tleh. Izkazalo se je, da si je ud prej zavihal v mošnjo, čezenj z riževim lepilom prilepil dlake in se delal povsem nedolžnega, da bi ljudi preslepil in od njih kaj izprosil. Bil je navaden sleparski menih.