Prevod

Nekoč je živel mož, ki se je preživljal s sokolarstvom. Ko mu je nekega dne ušel sokol, je šel za njim, da bi ga ujel. Sledil je njegovemu letu in daleč v gorah, na strmem bregu globoke soteske, opazil visoko drevo, na katerem je sokol gnezdil. Vesel, da je našel takšno dragocenost, se je vrnil domov. Čez čas, ko je presodil, da so mladiči najbrž že dovolj veliki, se je spet odpravil tja, da bi jih vzel iz gnezda. Sredi nepopisno divjih gora je nad sotesko, ki ji ni bilo videti dna, rasel silno visok koprivovec. Njegove veje so segale nad prepad in v njihovem razcepu si je sokol spletel gnezdo ter izvalil mladiče. Mož je opazoval ptico, ki je krožila okoli gnezda. Bila je tako čudovita, da si je mislil, kako dobri morajo biti šele njeni mladiči, in brez misli na nevarnost začel plezati. Počasi se je vzpenjal in bil že skoraj pri gnezdu, ko se je veja pod njegovo nogo zlomila in je zgrmel v sotesko. Padel je na veje drevesa, ki je raslo iz strmega pobočja, in se oprijel ene od njih. Od groze je bil kakor mrtev in ni vedel, kaj naj stori. Pod njim je zevala soteska brez vidnega dna, nad njim se je dvigala neznansko visoka stena. Nikjer ni bilo mogoče splezati navzgor. Njegovi spremljevalci so bili prepričani, da je ob padcu v prepad umrl. Vendar so hoteli vsaj pogledati, kaj je z njim, zato so stopili k robu in se kljub strahu po prstih previdno nagnili čezenj. A pod njimi je bila brezdanja globel, ki jo je zastiralo gosto listje, tako da ga nikakor niso mogli uzreti. Vrtelo se jim je in od groze niso mogli dolgo gledati navzdol. Ker niso mogli ničesar storiti, tam pa tudi niso mogli ostati, so se vsi vrnili domov in povedali, kaj se je zgodilo. Njegova žena in otroci so jokali in obupano tavali sem ter tja, a vse zaman. Čeprav ga ne bi mogli več videti živega, so si želeli vsaj na kraj nesreče, toda sami niso poznali poti. Spremljevalci pa so jim rekli: »Tudi če greste tja, je na dnu soteske, ki ji ni videti dna. Še tako smo se sklanjali čez rob in ga skušali uzreti, pa ga nismo mogli.« Tudi drugi so pritrjevali, da mora biti res tako, zato nazadnje niso šli. Mož je medtem obtičal v soteski, ne da bi vedel, kako naj se reši. Na robu skalne police, široke komaj za pladenj, je našel oporo za zadnjico in se držal drevesne veje. Niti premakniti se ni mogel. Če bi se le malo zganil, bi zgrmel v globino. Nikakor ni videl izhoda. Čeprav se je preživljal s sokolarstvom, je že od otroštva spoštljivo prebiral sutro o Kannonu in se je zvesto oklepal. Zdaj se je z vsem srcem obrnil k njemu s prošnjo za pomoč in, zaupajoč samo vanj, dan in noč neštetokrat ponavljal sveto besedilo. Ko je nekoč bral odlomek »Njegova velika zaobljuba je globoka kakor morje«, se mu je zazdelo, da se iz globine soteske nekaj šumeče približuje. Kaj neki bi to bilo, se je vprašal in previdno pogledal. Bila je nepopisno velika kača. Zdelo se mu je, da meri kaki dve dolžinski meri džō, in vztrajno se je plazila naravnost proti njemu. »Ta kača me bo požrla! Kakšna nesreča! Kannon, prosil sem te, da me rešiš, kaj pa se zdaj dogaja?« je pomislil in se z vso dušo zatopil v molitev. Kača je prilezla tik do njega in se splazila mimo njegovih kolen, a ni kazala prav nobenega namena, da bi ga pogoltnila; hotela je le iz soteske navzgor. Tedaj ga je prešinilo: »Kaj naj storim? Če se je oprimem, me bo nemara ponesla na vrh!« Počasi je izvlekel nož, ki ga je nosil za pasom, ga zasadil kači v hrbet in se ga oprijel. Kača ga je vlekla za seboj, kamor koli je lezla, in se tako z njim povzpela iz soteske na vrh stene. Tam se je mož odmaknil od nje in hotel izvleči nož, vendar ga je bil zasadil tako globoko, da ga ni mogel izdreti. Nazadnje ga je izpustil in kača je z nožem v hrbtu odšumela proč ter izginila v soteski na drugi strani. Mož je bil presrečen in je hotel pohiteti domov, toda dva ali tri dni se ni niti premaknil in ni ničesar zaužil. Bil je shujšan kakor senca in le s skrajnim naporom se je počasi privlekel do doma. Domači so medtem sklenili, da jim ne preostane nič drugega, kakor da z branjem suter in budističnimi obredi poskrbijo za pokoj njegove duše. Ko pa se je tako nepričakovano opotekel domov, njihovemu začudenju, joku in vzklikom ni bilo konca. Povedal jim je vse, kar se mu je zgodilo. »Po Kannonovi milosti sem ostal živ,« je govoril in jim v solzah pripovedoval o strašnih rečeh, ki jih je prestal. Nekaj je pojedel in tisto noč počival. Naslednje jutro je zgodaj vstal, si umil roke in razprl sutro, ki jo je vselej bral. Tedaj je zagledal nož, ki ga je bil v soteski zasadil kači v hrbet: tičal je v sveti sutri, prav na mestu, kjer je pisalo »Njegova velika zaobljuba je globoka kakor morje«. Reči, da je ostrmel, bi bilo premalo. »Ta sutra se je spremenila v kačo in me prišla rešit!« je pomislil. Brezmejno so ga prevzeli ganjenost, spoštovanje, hvaležnost in strahospoštovanje. Ljudje iz okolice so slišali za dogodek, prišli pogledat in strmeli od začudenja. Čeprav tega ni treba posebej poudarjati, ni mogoče, da bi človek zaupal v Kannona, pa ne bi bil deležen njegovega odziva.