Prevod

V gorah okrog Linchuana živijo demonska bitja, ki prihajajo navadno ob silnem vetru in dežju. Oglašajo se z zvokom, podobnim žvižganju, in znajo streljati na ljudi. Kogar zadenejo, mu prizadeto mesto kmalu oteče, saj je njihov strup silno hud. Med njimi so samci in samice: strup samcev učinkuje hitro, strup samic pa počasi. Pri hitrem ne mine niti pol dneva, pri počasnem pa preteče noč. Ljudje v bližini pogosto vedo, kako pomagati prizadetemu, a če s pomočjo le malo zamudijo, ta umre. Ljudsko ime teh bitij je »duhovi daolao«. Zato je v zunanjih spisih rečeno: »Duhovi in božanstva so tisti, katerih delovanje se v svetu razodeva po nesrečah in blagoslovih, ki jih prinašajo.« Laozi pravi: »Tisti, ki so nekoč dosegli Eno: nebo je doseglo Eno in postalo jasno; zemlja je dosegla Eno in postala spokojna; duhovi so dosegli Eno in pridobili čudodelno moč; doline so dosegle Eno in se napolnile; knezi in kralji so dosegli Eno in postali vodilo vsemu pod nebom.« Nebo in zemlja, duhovi in božanstva torej bivajo skupaj z nami. Ko se življenjska sapa razdeli, se njihove narave razlikujejo; ko se ločijo njihova območja, postanejo različne tudi njihove podobe, in nobeno ne more privzeti vsega, kar pripada drugemu. Živi pripadajo jangu, mrtvi jinu; vsakdo prebiva tam, kjer je zasidrana njegova narava, in se ustali v svoji obliki bivanja. V globinah najtemnejšega jina pa prebivajo pošastna bitja.