Prevod

Ali iz izročila in opisov poznate tisti usodni stolp, na katerega vrhu je nesrečna Isaura, sedma žena Sinjebradca, v smrtnem potu čakala svoja brata, ki sta jo prihajala rešit smrti? Oklepala se je zobca na obzidju, kakor da se že nagonsko brani pred nožem, in z obrazom voščene barve ter drhtečim telesom ni več premogla niti toliko poguma, da bi še naprej zrla v obzorje. Njen mož in krvnik ji je, potem ko je na ključu strašne sobane odkril izdajalski krvavi madež, ukazal, naj se povzpne na vrh stolpa in se priporoči Bogu, ter jo posvaril, da jo bo čez pol ure brez milosti prišel zaklat. Isauri so klecala kolena, strah ji je mračil pogled in zmogla je le iz minute v minuto z vse tišjim in slabotnejšim glasom spraševati: »Sestra Ana, ali ničesar ne vidiš? Ali nihče ne prihaja?« Ana pa je žalostno odgovarjala: »Vidim le travo, ki zeleni, in cesto, ki se beli.« Ko je do izteka roka manjkalo le še nekaj trenutkov, ko se je Isaura s krčevito skrčenimi rokami oprijemala kamenja in se ji je zdelo, da na grlu že čuti hlad noža, je Ana divje, vsa iz sebe vzkliknila: »Prihajata, prihajata!« In ko se je razkadil oblak prahu, ki sta ga s svojim dirjanjem dvigovala žrebca, je Isaura prepoznala viteza, ki sta drvela, da bi jo rešila ...

O Sinjebradčevem stolpu je bilo že veliko napisanega in izrečenega. Najbolj razširjeno je mnenje, da leži v razvalinah in da se je stolp Upanja zrušil, četudi so se srhljiva podzemlja s svojimi ječami in vodnjaki, kjer še dandanes pri izkopavanju in preiskovanju naletijo na človeške kosti in lobanje, ohranila nedotaknjena. — Ker sem bolje poučena, lahko zatrdim, da stolp še stoji. — Tako trden in čvrst je, njegovi kamni so tako tesno povezani s tako neuničljivo malto, njegov ovratnik elegantnih nadzidkov je tako odporen, da mu niso mogli do živega ne viharji ne dež ne veter, niti minevanje časa in zapuščenost. Pa še nekaj je. Ne le da stolp ni utrpel nobene škode, danes ga obiskujejo nešteti romarji in popotniki iz vseh dežel sveta, ki jih tja kakor na božjo pot privablja legenda. Ta pravi, da vsakdo, ki se povzpne na stolp Upanja in potrpežljivo čaka — ne da bi nehal prositi nebo za pomoč —, nazadnje zagleda, kako se v neizogibnem oblaku prahu približuje podoba njegove prihodnosti in usode. Lahko si torej mislite, kako obljuden je vrh stolpa in kako tistim, ki se oklepajo njegovih zobcev — prav tistih, ki se jih je v najhujši stiski oklepala Isaura —, srce razbija od tesnobe, včasih od bolečine, včasih od neizmernega veselja.

Nedavno si je — ta novica nas še posebej zanima — skupina španskih popotnikov, ki jo je pot zanesla mimo stolpa Upanja, zaželela povzpeti nanj. Preden so se lotili vzpona, so se posvetovali in si z gostobesedno domačnostjo ter spontano odkritostjo, tako značilnima za Špance, zaupali svoje želje in celo najbolj fantastične sanje. Na stežaj so odprli srca, kakor se odprejo vrata, in izkazalo se je, da njihova hrepenenja povezuje nenavadna sorodnost in podobnost. Na stolp Upanja so hoteli splezati zato, ker jih je sedanjost dolgočasila in se jim je priskutila, tako da so zaupali le še novostim, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost. Romarji so bili nezadovoljni z vsem, kar obstaja, in so si bili edini, da so za tegobe in pešanje Španije krivi posamezniki, ki stojijo na čelu naroda. Le slepec ne bi opazil zatona in pomilovanja vredne izčrpanosti naših junakov. Morali bi slišati romarje, kako so se ob tej temi izkazali z bistrimi domislicami, duhovitostjo in jedkimi bodicami. Slabosti, pomanjkljivosti, nerodnosti in zmote slavnih mož so prišle na dan, začinjene s pekočo gorčico in pospremljene z gostim obstreljevanjem šal in anekdot. Veliki slovesi so se sesuli v prah, slave so se raztopile in izginile v razjedajoči kislini posmehljive kritike. Državniki? Grabežljivci, brezvestni koristolovci. Vojskovodje? Strahopetci, povrhu še nesposobneži, brez nagonske iznajdljivosti gverilca in brez širokega strateškega duha resnično velikega poveljnika. Umetniki? Bedni posnemovalci, ki si iz tujine prinašajo zamisli in celo oblike, kakor si plesalke priskrbijo bombažna meča. Književniki? Ubogi vragi, suhi in prazni do mozga, vrh tega pa neznansko dolgočasni ... »Neznosni nakladači!« je zavpil eden od romarjev, ki mu je bilo kakih triindvajset let in se je tedaj spopadal s tretjim letnikom prava. Ta vzklik je povzel vso razpravo; vsi so soglašali, da se gradi pločevinasta katedrala, ki se ji bodo prihodnji rodovi smejali. Nujno je bilo treba osvežiti, zamenjati zasedbo; napočil je trenutek, ko je treba zamenjati komplet kart, vzeti novega, gladkega, bleščečega, še ne oguljenega in izrabljenega ... Naj pridejo drugi, neznani, prezrti geniji, ki jih v sebi skriva brezimna množica! — Zato so Španci goreli od želje, da bi se povzpeli na stolp in v daljavi uzrli vrtinec prahu, ki naznanja zmagoslavni prihod prihodnosti ...

Naslednje jutro so ob svitu, plezajoč po kamnih in oprijemajoč se bršljanovih grmov, s pomočjo lestev in vrvi ter z opraskanimi rokami dosegli vrh, se naslonili na parapet in zobčasti nadzidek ter željno preiskovali obzorje. — Takoj so se lahko prepričali o zgodovinski in zemljepisni resnici, ki se skriva v pripovedki o Sinjebradcu. Od tlakovanega dovoza, ki vodi k grajskemu dvižnemu mostu, se je čez sveže zelene travnike vila srebrna pentlja ceste in segala vse do kraja, kjer je izginjala med gorama, skoraj zabrisanima v daljavi. Španci so uprli oči v njeno najbolj oddaljeno vidno točko, kakor jih je nekoč uprla prestrašena Isaura; in kratkovidni so s komaj kaj manjšo vnemo ponavljali njeno vprašanje tistim, ki so tja merili z močnimi daljnogledi: »No, nič? Se še nič ne kaže?« Drugi pa so odgovarjali: »Nič ... Videti je le travo, ki zeleni, in cesto, ki se beli.«

Minevale so ure in ure, moji Španci pa so še kar vztrajali tam, z daljnogledi v pripravljenosti; tisti, ki jih niso imeli, so si iz časopisov delali senčnike in tulce. Sonce, ki se je vzpenjalo proti zenitu, je žgalo bolj, kot bi bilo treba, peklo jih je v zenice in jim topilo možgane; žeja jim je razžirala grla in lakota ščipala želodce; toda čar Upanja jih je kakor čarobni napoj krepil in jim branil, da bi se umaknili. Že blizu poldneva je eden od srečnežev, ki je imel imeniten pomorski daljnogled, nepopisno kriknil. Tam, tam, v najdaljnejši daljavi se je pravkar prikazala bela točka, jedro nebesnega telesa, skrivnostni oblak prahu!

Špancem se je zdelo, da se jim bo zmešalo. Daljnogled je romal iz rok v roke. Da, da, tam je bil oblak, rasel je in se širil! Kmalu se je motna koprena razprla in razločili so, kaj se približuje. Bila je sijajna konjeniška četa, veličastna vojska, razkošno opravljena in od glave do pet oborožena, pripravljena na boj. Že so lahko občudovali poskakovanje ognjevitih vrancev, že damascenske okrase na bojni opravi in oklepnih srajcah; že se je ponosno razkazovalo plapolanje perjanic in pisanih trakov; že so se razločila znamenja na praporih in grbi na ščitih ... Tisti na vrhu stolpa so pijani od navdušenja kričali, vzklikali pozdrave in jezdili na zobcih obzidja, tvegajoč, da se spodaj raztreščijo ... Le obrazov vitezov še niso videli: kakšna smola, vsi so imeli spuščene naličnike čelad. Kako velika, kako goreča je bila želja, da bi spoznali može, v katerih je bila utelešena usoda španske domovine! ...

Z vrha stolpa se je razleglo silovito vpitje, polno drhtečega navdušenja, ko so prihajajoči junaki ob vznožju dvižnega mostu dvignili naličnike ... Prvemu pa je sledil drugačen krik, poln ironije in razočaranja. — Možje pričakovane vojske, možje neznane vojske ... niso bili nihče drug kot prav tisti, pri živem Bogu! Prav tisti, ki so se že leta bojevali ter kljubovali udarcem kritike in zahtevam nezadovoljnih in naveličanih. Vsi enaki, nespremenjeni, že utrjeni, že veterani ... Isti vojskovodje, isti državniki, isti slavni umetniki in književniki ... Niti enega novega obraza, pri živem Bogu! — In španski popotniki so se precej poklapani naglo spustili s stolpa ... Zvečer so se potolažili tako, da so se zbrali h klepetu, znova zdrobili večne junake v prah in za prihodnjo jesen načrtovali nov vzpon na stolp Upanja.