Prevod
Se spominjate tiste bolne princese, hčere kralja Magne, ki jo je neki starec kakor po čudežu ozdravil s tem, da ji je pokazal nadvse lepo panoramo? Vedite torej, da je po mnogih letih žezlo Magne prešlo v roke sinu te princese in da je ta pod imenom Basilio XXVII. slavno vladal več kot četrt stoletja. Sled njegovega kraljevanja se je ohranila v več veličastnih in častitljivih spomenikih, ki jih arheologi danes preučujejo s posebnim zanimanjem ter razpravljajo, ali je svojevrstni slog teh stavb iznajdba, ki pripada izključno sedemindvajsetemu Basiliju, ali pa izvira že iz vpliva njegove matere in morda sega celo do njegovega deda. O tem vprašanju je bilo napisanih dvanajst zajetnih knjig in kakih šestdeset nadvse učenih monografij. — Učenjakom pa so največ preglavic povzročale neke mogočne razvaline, ki jim ljudsko izročilo pravi razvaline Mrzle palače; še do nedavnega namreč nikomur ni uspelo dognati izvora tega imena, ki je v očitnem nasprotju z videzom tistega, kar od stavbe še stoji.
In res: palačo, od katere so se ohranile galerije, dvorane in sobane, okrašene z ostanki dragocenega lesa, žlahtnega marmorja in jaspisa, je očitno dala zgraditi mati Basilia XXVII. za zavetje srečni zakonski ljubezni; njena zasnova, njen okras, skratka ves njen značaj so izrazito prijazni in vedri, vedri od kraljevske, razkošne in zmagoslavne sreče. Tudi njena lega, obrnjenost proti jugu in položaj na najbolj odprtem kraju z najlepšim razgledom nad zalivom, sredi gajev pomarančevcev, limonovcev in granatovcev v večnem cvetju, niso ponujali nobene razlage, zakaj naj bi ji pravili mrzla, saj to ime prej vzbuja misel na turobno slovesnost in žalost. — Uganka tega izročila je nazadnje prevzela tudi dr. Juliusa Tiefenlehrerja, vsevednega nemškega profesorja, ki jo je sklenil za vsako ceno razvozlati. S preudarnim mirom človeka, ki mu za čas ni mar, se je nastanil kar med razvalinami in je praskal tu, grebel tam, brskal na eni in stikal na drugi strani, dokler mu ni uspelo ob vznožju nekega stebra v kripti pod nekdanjo prestolno dvorano izkopati železne skrinjice, v kateri je bil zvitek rokopisov. Dr. Tiefenlehrerju se je ob neprecenljivem odkritju skoraj zmešalo od veselja, kajti rokopisi niso bili nič manj kakor nadvse izčrpna navodila, ki jih je lastnoročno napisal sam Basilio XXVII. in jih namenil svojim dedičem in naslednikom, da bi jih poučil o pravičnem vodenju države in o ravnanju, ki se spodobi za vladarja. Najbolj pa je gospoda Juliusa poneslo v sedma nebesa to, da je Basilio za zgled v njih podrobno povedal zgodbo o Mrzli palači. Mi pa jo ob prevajanju iz velikanskega nemškega zvezka, v katerem jo je vsevedni učenjak objavil in obogatil z najrazličnejšimi listinami, razlagami, opozorili, napotili, opombami, komentarji, načrti in primerjalnimi študijami drugih izročil iz Magne in preostalih ljudstev sveta, na kratko povzemamo in podajamo le golo pripoved o nenavadnem dogodku, zaradi katerega je palača Basilia XXVII. dobila ime Mrzla palača.
Zgodilo se je torej, da je mladega Basilia, ko je podedoval krono, prevzelo razpoloženje, podobno gorečnosti tistih, ki vstopajo v meniški red, in začel je premišljevati, kako naj ravna, da bi izpolnil svoje dolžnosti in do popolnosti opravil vzvišeno in težavno nalogo, ki mu jo je odredila usoda. Ves prežet z veličino in celo svetostjo svojega poslanstva je prosil Boga za razsvetljenje in moč, da bi njegovo ime prešlo v zgodovino z avreolo in ugledom kraljev, ki znajo najvišjo oblast izvrševati v prid in čast domovini. Toda ti plemeniti nameni so zadevali ob neko težavo: kralj je želel dobro, ni pa vedel, kje ga najti, v čem je in kako se je treba lotiti njegovega iskanja.
Ko je bilo tako in je Basilio še vedno tuhtal, kako naj ubere pravo pot, je začel opažati presenetljiv pojav: v njegovi palači — tisti prelepi palači, ki jo je zaljubljena kraljica sezidala za dom sreče in je stala v oazi, na najlepšem koncu dežele z že po naravi milim podnebjem — je bilo mrzlo, zelo mrzlo, neusmiljeno mrzlo. Ta mraz, sprva rahel in komaj zaznaven, je postajal čedalje hujši in bolj predirljiv. Nihče ne bo podvomil, da se je kralj nemudoma zatekel k sredstvom, ki jih navadno uporabljamo proti padcu temperature; najprej se je toplo oblekel in se zavil v zimska oblačila. Od ohlapnega, z vato podloženega svilenega plašča do ogrinjala iz žlahtnega krzna polarnih podgan, žive blazine, ki okoli telesa ustvarja prijetno in toplo ozračje; od suknje iz žameta s pol palca dolgim lasom do satenaste vreče, nabasane s puhom divjih rac; od kosmatega kožuha belega jagnjeta do debele volnene odeje: Basilio je uporabil vse, kar se mu je zdelo primerno, da bi se ogrel, vendar nenavadni mraz ni izginil, temveč se je le še stopnjeval. Ko je že obupal nad tem, da bi ga ogrela oblačila, je dal nemudoma ogreti palačo. Iz tistega časa izvirajo razkošni in prostrani kamini, ki jo krasijo vsepovsod in v katerih je noč in dan gorela cela gora suhih drv, iz njih pa se je dvigalo na tisoče plamenečih jezikov in pramenov. Drugega načina ogrevanja tedaj niso poznali, vendar bi ta več kot zadostoval, da bi pregnal vsak naraven in po človeško razložljiv mraz. Kljub temu pa mraz ni ponehal, temveč se je okrepil, podvojil in prodrl kralju že do mozga, tako da je ves čas šklepetal z zobmi.
Kadar je Basilio XXVII. spraševal svoje ministre in velikaše ter tisočere prilizovalce, ki se smukajo okoli mogočnikov, ali tudi oni čutijo ta nenavadni mraz, ga je spravljalo v obup, ko so mu medlo pritrjevali, obenem pa hodili naokrog brez vrhnjih oblačil in se hladili s pahljačami, medtem ko se je sam krčil in šklepetal z zobmi. Dvorjani so opazili vladarjevo nejevoljo in mu hoteli ustreči; prav smešno jih je bilo gledati, kako so se pretvarjali, da tudi sami zmrzujejo, oblečeni kakor za najhujšo zimo in prepoteni do kože. Mladi kralj, ki je bil iskrenega in poštenega duha, pa se je nad to burko razsrdil in svoje dvorjane pogledal z globokim prezirom, ko je videl, da mu brez strahu lažejo in ga varajo v tako očitni in otipljivi stvari. Prevzet od mračnih slutenj je Basilio sklenil poiskati resnico pri znanosti: poklical je zdravnika in ga vprašal, ali bi bil strašni mraz, ki ga občuti samo on, lahko posledica smrtne bolezni. Učeni mož je premislil, nato pa hotel izvedeti, ali kralj povsod občuti enak mraz. Odprl je okno in prosil Basilia, naj se nagne skozenj; in ko je ta pričakoval, da bo začel drgetati in bo zmrznil do smrti, je opazil, da ga zunanji zrak, nasprotno, močno greje in poživlja.
— Rešitev te uganke ni v rokah medicine, — je izjavil zdravnik. — Vaše veličanstvo ni bolno. Ne sprašujte mene, temveč svojo vest in Boga; in ker vas tu zebe, tam pa ne, hodite ven, kar naprej hodite ven; živite zunaj te pogubne palače.
In Basilio je res odšel ven ter ubežal sijajnemu bivališču, v katerem mu je ledenela kri in je bil marmor videti kakor ledene plošče, pozlata pa kakor mavrični odsevi sonca na stenah ledenice. Ob vsaki uri je hodil na ulice in z naslado užival v prijetni toplini — in polagoma ga je začelo zanimati, kar ga je obdajalo; opazoval je in spoznaval, kaj teži njegove podložnike in kaj bi jim bilo v prid. — Začuden je videl, da svet ni takšen, kakor so mu ga slikali dvorjani, in zdelo se mu je, da mu z oči nekdo pometa pajčevino, da se mu um bistri in čuti prebujajo. Tisoč vprašanj, ki jih prej ni razumel, je zdaj videl jasno in razločno; spoznal je potrebe, slišal pritožbe, se navzel teženj ter želje in prizadevanja ljudstva sprejel za svoje. Tako tesno se je povezal z življenjem svojih podložnikov, da je njegovo srce naposled utripalo povsem ubrano z velikim srcem domovine, kakor da bi obe napajala ista kri ter ju širile in krčile iste radosti in žalosti. Basilio je bil ves vznesen; le nekaj ga je še vedno mučilo: kadar se je vrnil v palačo, ga je spet napadel mraz. In v trenutku navdiha mu je prišlo na misel, da bi se palača, ker je zunaj toplo, morda ogrela, če bi na stežaj odprl vrata in okna, da bi jo napolnili zunanji zrak, piš z ulic in celo ljudje z ulic, preprosti ljudje. Izdal je torej ukaz in vrata kraljevskega dvorca so se odprla podložnikom. In ko je ljudstvo, spoštljivo in polno ljubezni do svojega dobrega vladarja, hodilo po veličastnih sobanah, se je dogajal čudež: led se je topil, zrak je postajal blag in topel; ptički v kletkah so prepevali, lončnice cvetele, smehljal se je sladki dih pomladi. — Uganka je bila rešena. Basilia XXVII. v njegovi palači ni nikoli več zeblo.
