Prevod

Govorilo se je samo še o tistem plesu, velikem dogodku madridskega družabnega življenja. Muhasta in razkošja željna gospa de Cardona je zahtevala, naj pridejo v maskah ne le mladi, temveč tudi ljudje v zrelih letih; ne le dame, temveč tudi gospodje, skratka vsi po vrsti. »Edina izjema,« je ponavljala gospa Insausti, »je nuncij … pa še ta samo zato, ker je zmeraj v kostumu.«

Prepovedano se je bilo izvleči s kakimi zvijačami, denimo z umetnimi nosovi, električnimi sončnicami v gumbnici, lasuljami ali pisanimi oblekami. Obvezen je bil popoln kostum, značilen, zgodovinski ali bajesloven.

Seveda so Cardono ogovarjali (z vsem, kar so ji ukrojili za hrbtom, bi lahko oblekli vse udeležence zabave); nadeli so ji nov vzdevek: Villaverde … Toda med enim in drugim ugrizom so ljudje preučevali grafike in modne risbe, obiskovali muzeje, pisali v Pariz, spravljali ob pamet krojače in šivilje … in najbolj dolgih obrazov niso povzročale izpraznjene denarnice, temveč izpuščena imena na seznamu povabljencev.

Povsem miren pa je bil mladi vojvoda Lanzafuerte. Ko ga je Perico Gonzalvo vprašal, v kaj se namerava našemiti, mu je ustnice raztegnil zmagoslaven nasmeh. »Šel bom za lastnega deda. Boš že videl mojo zvijačo,« je zadovoljno pristavil.

Kajti — med nami povedano — izredni izdatki vojvodi niso bili po godu. Skoraj bi rekel, da niti redni ne. Premoženjske zadeve njegove hiše so bile silno zapletene in še sreča, da je vojvodov oče pravočasno umrl; ko bi bil živel še dve leti … Skratka, nekako so se izvlekli, skozi vrata ali skozi okno … Predvsem skozi okno. Prodajali so podeželska posestva, dragocene slike, nosilnice, tapiserije … Kot priče nekdanje veličine so ostale še nekatere dragocene starine, med njimi popoln oklep viteza, soborca Karla V. Prav ta oklep, odrinjen v kot nekakšne ropotarnice, je vojvoda opazil in ga dal očistiti rje; ko je zasijal očiščen, se je pokazalo, da je vreden kraljeve orožarne, zelo podoben — in morda delo iste roke — znamenitemu cesarjevemu paradnemu in bojnemu oklepu, znanemu kot »oklep z maskaroni«. Enako izredno tenko milansko delo z zlatimi in srebrnimi tavširanimi okraski, enaka modrikasta prevleka …

Ko bi se razvedelo zanj, bi privabljal starinarje in zbujal zavist zbirateljev. Kakšna preobleka bi bila lahko boljša? Kaj bi bilo primernejše za ples v maskah? Brez stroškov in brez beljenja glave bo Lanzafuerte kralj večera.

Rečeno, storjeno. Dve uri pred slovesnim prihodom na ples je vojvoda stal z razprostrtimi rokami in razkrečenimi nogami ter si pustil pripenjati dele oklepa. Posebno težavno je bilo pritrditi prsni in hrbtni del; pozabili so bili na jermene z zaponkami. Ko je bilo težavno delo končano, se je vojvoda pogledal v veliko ogledalo in se ni prepoznal. Z obritimi brki in kodri lasulje, ki so mu padali ob obeh straneh obraza, je bil kakor star portret, ki je stopil s platna. Ponosna drža, prezirljiva usta, poteze obraza, hkrati možate in nežne — vse to je vojvodo spreminjalo v mladega plemiča; v krvi mu je zavrelo izročilo rodu in obšlo ga je hrepenenje po junaški dobi. »Ko bi se bil rodil takrat!« je ponosno zamrmral. »Ampak danes … seveda! Danes se ne da nič …« Njegovo domišljavost je še stopnjevalo dejstvo, da mu je bil oklep nekoliko pretesen. »Večji korenjak sem kakor tisti vitez …«

Ko se je spuščal po stopnicah, so njegove misli ubrale drugo pot. Ko mu ne bi pomagali služabniki, bi bil zgrmel na glavo v vežo. In koliko neskončne previdnosti je bilo treba, da je zlezel v kočijo, sedel, izstopil in se povzpel v kraljevsko bivališče Cardonovih, po marmornatih stopnicah, med dvema vrstama napudranih lakajev v modrih livrejah in kratkih hlačah. Zato pa je njegov prihod napravil osupljiv vtis. Med oblačili, ki so bila navsezadnje le bleščeče preobleke, je oklep izstopal po umetelnosti, pristnosti, resnobnosti in nenavadnosti. Bojevnik je vstajal iz groba; ležeči nagrobni kip se je dvignil. Kakor oživela podoba, izklesana z dletom Pompeya Leonija, je vojvoda stopal naprej in spotoma zbujal občudujoče šepetanje. Poznavalci so ocenjevali to plemenito ostalino in ji prisojali zveneče vsote z brezsramnostjo ljudi, vajenih, da je vse naprodaj. Umetniki so navdušeno vzklikali hvalnice. Tisti, ki so se imeli za učenjake, so se spominjali slavnih dejanj rodbine Lanzafuerte in še enkrat se je zvrstil klasični seznam naših zmag: San Quintín, Pavía, Orán, Cerinola. In žvenket jekla ob vojvodovih korakih je imel romantičen odmev, nekako podoben zvenu ščitov v wagnerjanskem jezdnem sprevodu. Le en posmehljiv glas je skoraj naravnost v Lanzafuertejev obraz izrekel: »V junaka se je našemil, da ga še lastna mati ne bi spoznala …«

Naposled se je čudoviti oklep izgubil v plesnem vrvežu, v vrtincu Ciganov, Andaluzijcev, gizdalinov, markiz iz časov Ludvika XV., vrtnic, kačjih pastirjev in drobnih Japonk z narisanimi obrvmi. Vitez Karla V. je začel čutiti nedoločljivo neugodje, ki se je stopnjevalo in prehajalo v odkrito utrujenost.

Nobenega dvoma ni bilo več: prekleti oklep ga je težil in stiskal … Kakšna zamisel, da se je spravil v takšno lupino! Ne more ne plesati ne stati … Naj sede? In kako? Da bi mu nemara odletele stegenske plošče in bi ostal tam v oprijetih spodnjih hlačah? Nemogoče … Od tesnobe so mu sence oblile potne kaplje. Oditi bi pomenilo izpostaviti se posmehu … Za nameček ga je prišla lepa Inés Puenteancha prosit, naj ji stoji nasproti pri četvorki. Pri četvorki? Hoditi, se obračati, se priklanjati? Lanzafuerte se je v stiski opravičil, kakor je najbolje znal … V jedilnici je poprosil za kozarec ledenega punča in za hip občutil olajšanje. Puenteancha ga je smeje vprašala, ali mu je slabo. »Nič ni … vroče mi je …« In kakor ubežnik se je bled in drgetajoč izmuznil v skoraj prazni zimski vrt, nato pa se s težkimi koraki odpravil proti predsobi. Lakaji so mu priskočili na pomoč, ga z nogami v zraku odnesli po stopnicah in poklicali kočijo. Bojevnik se je z grozljivim ropotom zvrnil vanjo. Uf! Končno! Doma mu bodo sneli ta strašni oklep.

— Vse to dol, dol! — je zavpil, ko se je znašel v rokah svojih služabnikov, ki so se presenečeno in nejevoljno spogledovali … Pa so si obetali noč prostosti! In povrhu … kakšna zadrega!

— Vse dol, pri priči! — je ponavljal vojvoda, znova razširil roke in razkrečil noge. Sneli so mu ovratnik, stegenske plošče, stegenske oklepe, golenice, rokavne oklepe, komolčnike, rokavice … Ko so prišli do trupa, so obstali.

— Kaj čakate? — je besno vprašal. — Saj me prav to najbolj stiska! Sobar se je jecljaje opravičeval. Ali se gospod vojvoda ne spominja? Ker so na oklepu manjkali jermeni in zaponke, so mu prsni in hrbtni del zvarili skupaj.

— Zvarili! Res je! Prekleto! Hitro! … Orožarja! … Takoj mi ga pripeljite! Nova opravičila. Zmeda. Orožarja! Če gospod vojvoda želi, bodo šli … a ob enih ponoči na pustno nedeljo je zaman kogarkoli iskati. Do jutri zjutraj …

Na nepreklicen ukaz so odšli na lov za orožarjem, prepričani, da ga ne bodo našli, vojvoda pa je ostal stisnjen v oklep, zleknjen na postelji, ne da bi se mogel obrniti ali zajeti sapo. Pritisk na prsi in občutek dušenja sta postala neznosna muka. Nočne ure so minevale s kruto počasnostjo in svinčena roka mu je stiskala pljuča, da se je dušil. Osovraženi oklep! Kaj vse bi dal potomec vitezov, da bi se ga znebil, da bi ga videl viseti na steni med okrasno razvrščenim orožjem, kjer bi se bleščali njegovi razkošni okraski, poganske podobe najčistejše renesanse! Na steni, da; na prsih, ne! Kakšen hudičev navdih ga je obšel? Vtisniti se v kalup davnih stoletij … in ne moči iz njega! Na šibkih rebrih, na srcu brez moči čutiti lupino nekdanjega junaštva … in je ne moči razbiti! Ujetnik v oklepu! Utripanje njegovih žil je posnemalo topot bojnih konj; šumenje krvi je bilo hrumenje bitke …

— Zdaj boš videl, da se ni tako lahko našemiti v lastnega deda, — je med glasnim krohotom dejal Perico Gonzalvo, ki se je kakor po navadi ob vrnitvi s plesa oglasil pri prijatelju in vkorakal v Lanzafuertejevo spalnico, trobeč na plesno trobentico, vso ovešeno z zlatimi kraguljčki. Biti podoben ljudem iz tistih časov? Človek božji! Niti za šalo …

In ker je Lanzafuerte napol mrtev stokal (niti dihati ni mogel več), je gizdalin pristavil: — Veš, kaj mi hodi po glavi? Španija je taka kot ti … ujeta v kalupe preteklosti in umira, ker ji niso prav, pa se jih ne more znebiti … Čedna simbolika, kaj? No, sam ti grem po nekoga, ki te bo rešil te navlake … Kajti če boš čakal na služabnike! …