Prevod
Nekoč se je uboga služkinja s svojimi gospodarji peljala skozi velik gozd. Ko so bili sredi njega, so iz goščave planili razbojniki in pomorili vse, ki so jih našli. Vsi so izgubili življenje razen dekleta, ki je v strahu skočilo z voza in se skrilo za drevo. Ko so razbojniki s plenom odšli, je stopilo iz skrivališča in zagledalo strašno nesrečo. Začelo je bridko jokati in reklo: »Kaj naj zdaj storim, ubogo dekle? Ne znam najti poti iz gozda, v njem ne živi živa duša, zato bom gotovo umrla od lakote.« Hodilo je naokrog in iskalo pot, a je ni moglo najti. Ko se je zvečerilo, je sedlo pod drevo, se izročilo Bogu in sklenilo, da bo ostalo tam in ne bo šlo nikamor, pa naj se zgodi, kar hoče.
Ko pa je že nekaj časa sedelo tam, je k njemu priletela bela golobica z majhnim zlatim ključkom v kljunu. Položila mu ga je v dlan in rekla: »Vidiš tam tisto veliko drevo? Na njem je majhna ključavnica. Odkleni jo s tem ključkom in našla boš dovolj hrane, da ne boš več lačna.« Dekle je šlo k drevesu, ga odklenilo in v njem našlo skodelico mleka ter bel kruh, ki si ga je lahko nadrobilo vanj, da se je do sitega najedlo. Ko je bilo sito, je reklo: »Zdaj je čas, ko doma kokoši zletijo na svoje grede. Tako sem utrujena; ko bi se le tudi jaz lahko ulegla v svojo posteljo.« Tedaj je golobica spet priletela, v kljunu prinesla drug zlat ključek in rekla: »Odkleni tisto drevo, pa boš našla posteljo.« Dekle ga je odklenilo in našlo lepo, mehko posteljico. Pomolilo je k ljubemu Bogu, naj ga ponoči varuje, nato pa leglo in zaspalo. Zjutraj je golobica priletela tretjič, spet prinesla ključek in rekla: »Odkleni tisto drevo, v njem boš našla obleke.« Ko ga je dekle odklenilo, je našlo obleke, okrašene z zlatom in dragimi kamni, tako čudovite, da jih ni imela nobena kraljična. Tako je tam živelo nekaj časa, golobica pa je prihajala vsak dan in skrbela za vse, kar je potrebovalo. To je bilo mirno in lepo življenje.
Nekega dne pa je golobica prišla in rekla: »Bi mi naredila uslugo?« »Iz srca rada,« je odgovorilo dekle. Golobica je rekla: »Odpeljala te bom do majhne hišice. Vstopi vanjo; sredi hiše bo ob ognjišču sedela starka in te pozdravila z ›Dober dan‹. Nikar ji ne odgovori, pa naj stori, kar hoče, temveč pojdi naprej mimo nje na njeni desni. Tam so vrata; odpri jih in prišla boš v sobo, kjer na mizi leži množica najrazličnejših prstanov. Med njimi so sijajni prstani z bleščečimi kamni, a te pusti pri miru in poišči preprostega, ki mora biti tudi med njimi, ter mi ga prinesi, kakor hitro moreš.«
Dekle je šlo do hišice in vstopilo skozi vrata. Tam je sedela starka, ki je debelo pogledala, ko ga je zagledala, in rekla: »Dober dan, otrok moj.« Dekle pa ji ni odgovorilo in je šlo proti vratom. »Kam pa kam?« je zavpila starka, ga zgrabila za krilo in ga hotela zadržati. »To je moja hiša in nihče ne sme vanjo, če jaz tega ne dovolim.« Toda dekle je molčalo, se ji iztrgalo in šlo naravnost v sobo. Na mizi je ležala neznanska množica prstanov, ki so se mu bleščali in lesketali pred očmi. Prebiralo jih je in iskalo preprostega, a ga ni moglo najti.
Med iskanjem je zagledalo starko, ki se je prikradla mimo s ptičjo kletko v roki in hotela z njo oditi. Stopilo je k njej in ji vzelo kletko iz rok. Ko jo je dvignilo in pogledalo vanjo, je v njej zagledalo ptico, ki je v kljunu držala preprosti prstan. Dekle je vzelo prstan in vse veselo steklo iz hiše, misleč, da bo bela golobica prišla ponj, vendar je ni bilo. Naslonilo se je na drevo, da bi jo počakalo, in ko je tako stalo, se mu je zazdelo, da je drevo postalo mehko in upogljivo ter da spušča veje k tlom. Naenkrat so se veje ovile okoli njega in postale dvoje rok. Ko se je ozrlo, je bil namesto drevesa tam lep mladenič, ki ga je objemal in prisrčno poljubljal ter govoril: »Rešila si me in me osvobodila oblasti tiste starke, ki je hudobna čarovnica. Spremenila me je v drevo in le po nekaj ur na dan sem bil bela golobica. Dokler je imela prstan, nisem mogel spet dobiti svoje človeške podobe.« Tedaj so bili uroka rešeni tudi njegovi služabniki in konji, ki jih je čarovnica prav tako spremenila v drevesa, in so stali ob njem. Odpeljali so se v njegovo kraljestvo, saj je bil kraljevi sin, nato pa sta se z dekletom poročila in srečno živela.
