Prevod

Ali si že slišal zgodbo o stari ulični svetilki? Sicer ni posebno zabavna, a enkrat ji vendarle lahko prisluhnemo. Bila je poštena stara ulična svetilka, ki je služila dolga, dolga leta, zdaj pa naj bi jo zavrgli. Zadnji večer je visela na drogu in svetila na ulico, pri srcu pa ji je bilo kakor stari baletni plesalki, ki še zadnji večer nastopa in ve, da jo bodo jutri spravili na podstrešje. Svetilko je bilo strah naslednjega dne, saj je vedela, da bo morala prvič v mestno hišo, kjer jo bo mestnih »šestintrideset mož« pregledalo in presodilo, ali je še uporabna ali ne. Tam bodo odločili, ali naj jo pošljejo v katero od predmestij, da bo svetila tam, ali na deželo v kakšno tovarno; morda pa bo šla naravnost k livarju, ki jo bo pretopil. Tedaj bi se sicer lahko spremenila v karkoli, vendar jo je mučilo, da ni vedela, ali bo tudi potem ohranila spomin na to, da je bila nekoč ulična svetilka. Naj se zgodi karkoli, ločiti se bo morala od nočnega čuvaja in njegove žene, ki ju je imela za svojo družino. Svetilka je postala prav takrat, ko je on postal čuvaj. Žena je bila tedaj še nekoliko vzvišena; le zvečer, ko je šla mimo svetilke, jo je pogledala, podnevi pa nikoli. V zadnjih letih, ko so se vsi trije postarali, čuvaj, žena in svetilka, pa je tudi žena skrbela zanjo, jo čistila in vanjo nalivala ribje olje. Poštena človeka sta bila ta zakonca, niti za kapljo nista ogoljufala svetilke. To je bil njen zadnji večer na ulici in jutri bo morala v mestno hišo: dve mračni misli za svetilko, in lahko si predstavljamo, kako je gorela. A prešinjale so jo tudi druge misli; toliko je videla, toliko reči je osvetlila, morda prav toliko kakor »šestintrideset mož«, vendar tega ni rekla, saj je bila poštena stara svetilka in ni hotela nikogar užaliti, še najmanj svojih predstojnikov. Toliko se je spominjala in včasih je plamen v njej vzplamtel, kakor da bi čutila: »Da, tudi mene se kdo spominja! Bil je tisti lepi mladenič — o, tega je že mnogo let! Prišel je s pismom na rožnatem papirju, tako finem, tako finem, z zlatim robom; napisano je bilo tako lično, z žensko roko. Dvakrat ga je prebral, ga poljubil in pogledal k meni z očmi, ki so govorile: 'Najsrečnejši človek sem!' Da, samo on in jaz sva vedela, kaj je pisalo v prvem pismu njegove ljube. Spominjam se še dveh drugih oči; čudno je, kako lahko misli preskakujejo! Tu na ulici je bil veličasten pogreb; mlada, lepa gospa je ležala v krsti na mrtvaškem vozu, prekritem z žametom. Toliko je bilo cvetja in vencev, toliko bakel je svetilo, da sem se ob njih kar izgubila. Ves pločnik je bil poln ljudi, vsi so šli za pogrebnim sprevodom, ko pa so bakle izginile izpred oči in sem se ozrla naokrog, je ob drogu še vedno stal nekdo in jokal. Nikoli ne bom pozabila tistih dveh žalostnih oči, ki sta gledali vame!« Tako so se vrstile misli v stari ulični svetilki, ki je ta večer svetila zadnjič. Stražar, ki ga zamenjajo, vsaj pozna svojega naslednika in mu lahko pove besedo ali dve, svetilka pa svojega ni poznala, čeprav bi mu lahko dala marsikakšen namig o dežju in viharju, o tem, do kod sega mesečina na pločniku in s katere strani piha veter.

Na deski čez obcestni jarek so stali trije, ki so se prišli predstavit svetilki, ker so mislili, da prav ona podeljuje službo. Eden je bil slanikova glava, ki v temi sveti, in ta je menila, da bi res lahko prihranili precej ribjega olja, če bi jo postavili na drog. Drugi je bil kos trhlega lesa, ki prav tako sveti, in sicer vedno močneje kakor sušena polenovka, tako je vsaj sam trdil; poleg tega je bil zadnji ostanek drevesa, ki je bilo nekoč v ponos gozdu. Tretji je bil kresniček; od kod se je vzel, svetilka ni razumela, vendar je bil tam in tudi svetil je, toda trhli les in slanikova glava sta prisegala, da sveti samo ob določenih časih in da zato sploh ne more priti v poštev.

Stara svetilka je rekla, da nobeden izmed njih ne sveti dovolj močno, da bi lahko bil ulična svetilka, vendar ji nobeden ni verjel. Ko pa so slišali, da službe ne podeljuje svetilka sama, so rekli, da je to zelo razveseljivo, saj je tako ali tako že preveč onemogla, da bi lahko izbirala.

Prav tedaj je izza uličnega vogala priletel veter, zašumel skozi dimni pokrov stare svetilke in ji rekel: »Kaj slišim, jutri odhajaš? Te nocoj zadnjič najdem tukaj? Potem pa moraš dobiti darilo! Zdaj ti bom prevetril glavo, tako da se ne boš le jasno in razločno spominjala vsega, kar si slišala in videla, temveč boš imela tudi tako bistre misli, da boš vse, kar bo kdo v tvoji bližini pripovedoval ali bral, tudi videla!«

»To pa je neznansko veliko!« je rekla stara ulična svetilka. »Najlepša hvala! Ko me le ne bi pretopili!« »To se še ne bo zgodilo!« je rekel veter. »Zdaj pa ti bom razpihal spomin; če dobiš še kakšno takšno darilo, boš lahko preživela prav prijetno starost!«

»Ko me le ne bi pretopili!« je rekla svetilka. »Ali mi lahko tudi v tem primeru ohraniš spomin?« »Stara svetilka, bodi vendar pametna!« je rekel veter in zapihal. Prav tedaj se je prikazal mesec. »Kaj boste pa vi podarili?« je vprašal veter.

»Ničesar ne bom podaril!« je rekel mesec. »Saj me je vse manj, svetilke pa nikoli niso svetile meni, temveč sem jaz svetil njim.« In spet se je skril za oblake, ker ni hotel, da ga nadlegujejo. Tedaj je naravnost na dimni pokrov padla vodna kaplja, kakor bi prikapljala s strehe, vendar je rekla, da prihaja iz sivih oblakov in da je tudi ona darilo, morda celo najboljše. »Prodrla bom vate, da boš dobila zmožnost, da se v eni sami noči, kadar si boš to zaželela, spremeniš v rjo, se povsem sesuješ in postaneš prah.« Svetilki pa se je to zdelo slabo darilo, in veter je bil istega mnenja. »Ali ni nič boljšega, ali ni nič boljšega?« je zavpil na ves glas. Tedaj je utrnil bleščeč zvezdni utrinek in za seboj pustil dolgo svetlo sled.

»Kaj je bilo to?« je vzkliknila slanikova glava. »Ali ni pravkar padla zvezda? Mislim, da je švignila v svetilko! No, če se za službo potegujejo tudi tako visoki gospodje, gremo lahko kar spat!« In je šla, drugi pa z njo. Stara svetilka je medtem svetila tako čudovito močno. »To je bilo prekrasno darilo!« je rekla. »Svetle zvezde, ki so me zmeraj tako razveseljevale in ki sijejo tako lepo, kakor sama pravzaprav nikoli nisem mogla, čeprav sem si za to na vso moč prizadevala, so opazile mene, ubogo staro svetilko, in eno izmed sebe poslale dol z darilom zame. Podarile so mi zmožnost, da bodo vse, česar se spominjam in kar sama vidim povsem jasno, lahko videli tudi tisti, ki jih imam rada! Šele to je pravo veselje, kajti če ga ne moreš deliti z drugimi, je le polovično!«

»To je zelo plemenita misel!« je rekel veter. »Toda najbrž ne veš, da je za to potrebna voščena sveča. Če v tebi ne prižgejo voščene sveče, drugi ob tebi ne morejo ničesar videti. Na to zvezde niso pomislile; mislijo pač, da ima vse, kar sveti, v sebi vsaj eno voščeno svečo. Zdaj pa sem utrujen!« je rekel veter. »Zdaj bom legel!« In je legel.

Naslednji dan — da, naslednji dan lahko preskočimo; naslednji večer je svetilka ležala v naslanjaču, in kje? Pri starem čuvaju. Za svojo dolgoletno zvesto službo je »šestintrideset mož« prosil, da bi smel obdržati staro svetilko. Ko jih je prosil, so se mu smejali, potem pa so mu jo dali. Zdaj je svetilka ležala v naslanjaču tik ob topli lončeni peči in zdelo se je, kakor da se je zato kar povečala, saj je zapolnila skoraj ves stol. Stara zakonca sta že sedela pri večerji in prijazno pogledovala k stari svetilki, ki bi ji rada odmerila prostor tudi pri mizi. Resda sta živela v kleti, dva komolca pod zemljo; da si prišel v sobo, si moral skozi s kamnom tlakovan predprostor, toda notri je bilo prijetno toplo, saj so bile špranje ob vratih zadelane s trakovi sukna. Vse je bilo čisto in urejeno; ob postelji so visele zavese, prav tako na majhnih oknih, na katerih policah sta zgoraj stala dva nenavadna cvetlična lončka. Mornar Christian ju je prinesel iz Vzhodne ali Zahodne Indije: bila sta dva lončena slona brez hrbta, namesto njega pa je iz prsti, s katero sta bila napolnjena, v enem poganjal najlepši drobnjak, in to je bil zelenjavni vrt starih zakoncev, v drugem pa velika cvetoča pelargonija, in to je bil njun cvetlični vrt. Na steni je visela velika barvna slika »Dunajskega kongresa«, na kateri sta imela vse kralje in cesarje naenkrat! Bornholmska ura s težkimi svinčenimi utežmi je tiktakala »tik, tak!« in vedno prehitevala, a to je bilo bolje, kakor da bi zaostajala, sta pravila stara zakonca. Jedla sta večerjo, stara ulična svetilka pa je, kakor rečeno, ležala v naslanjaču tik ob topli lončeni peči. Zdelo se ji je, da se je ves svet obrnil na glavo. Ko pa jo je stari čuvaj pogledal in začel pripovedovati, kaj vse sta skupaj doživela v dežju in viharju, v jasnih, kratkih poletnih nočeh in takrat, ko je snežni metež tako divjal, da se je bilo dobro zateči v kletno zavetje, je bilo za staro svetilko spet vse prav. Vse je videla, kakor da se dogaja zdaj; da, veter ji je res dobro razsvetlil notranjost. Stara zakonca sta bila tako pridna in skrbna, niti ene ure nista kar predremala. Ob nedeljskih popoldnevih sta vzela v roke kakšno knjigo, najraje potopis, in stari mož je na glas bral o Afriki, o velikih gozdovih in slonih, ki se tam svobodno potikajo. Stara žena je zavzeto poslušala in se ozirala k lončenima slonoma, ki sta služila za cvetlična lončka. »Skoraj si lahko predstavljam!« je rekla. Svetilka pa si je tako srčno želela, da bi imeli voščeno svečo, jo prižgali in postavili vanjo; tedaj bi žena zares videla vse, kakor je videla svetilka: visoka drevesa, goste, prepletene veje, gole temnopolte ljudi na konjih in cele črede slonov, ki so s širokimi stopali teptali trsje in grmovje.

»Kaj mi pomagajo vse moje zmožnosti, če ni voščenih sveč!« je vzdihovala svetilka. »Imata samo ribje olje in lojenke, to pa ni dovolj!« Nekega dne je v klet prišel cel sveženj ostankov voščenih sveč. Večje kose sta prižgala, z manjšimi pa je stara žena voskala nit, kadar je šivala. Voščene sveče so torej bile, vendar jima ni prišlo na misel, da bi kakšen košček postavila v svetilko.

»Tu stojim s svojimi izjemnimi zmožnostmi!« je rekla svetilka. »Vse imam v sebi, pa tega ne morem deliti z njima! Ne vesta, da lahko bele stene spremenim v najlepše tapete, v bujne gozdove, v vse, kar bi si zaželela! Ne vesta!«

Sicer pa je svetilka stala lepo zdrgnjena in čista v kotu, kjer je vedno pritegnila pogled. Ljudje so res govorili, da je stara šara, a zakoncema za to ni bilo mar, imela sta jo rada.

Nekega dne, na rojstni dan starega čuvaja, je žena stopila k svetilki, se rahlo nasmehnila in rekla: »Njemu na čast bom prižgala razsvetljavo!« Svetilki je zaškrtalo v pločevinastem pokrovu, saj si je mislila: »Zdaj se jima bo posvetilo!« Toda dobila je ribje olje, ne voščene sveče. Gorela je ves večer, zdaj pa je vedela, da bo darilo, ki so ji ga dale zvezde, najboljše od vseh daril, v tem življenju ostalo mrtev zaklad. Tedaj je sanjala — in kdor ima takšne zmožnosti, seveda lahko sanja —, da sta stara zakonca umrla, sama pa je prišla k livarju, ki jo bo pretopil. Bilo jo je prav tako strah kakor tedaj, ko bi morala v mestno hišo, da jo pregleda »šestintrideset mož«. Čeprav se je lahko sesula v rjo in prah, kadar bi si to zaželela, tega vendarle ni storila. Tako je prišla v talilno peč in se spremenila v prekrasen železen svečnik, v katerega bo nekdo postavil voščeno svečo. Imel je podobo angela, ki je nosil šopek, in sredi šopka je stala voščena sveča. Svečnik je dobil prostor na zeleni pisalni mizi, soba pa je bila tako prijetna; v njej je bilo mnogo knjig in po stenah so visele lepe slike. To je bil pesnikov dom in vse, kar je mislil in pisal, se je razgrinjalo naokrog: soba se je spreminjala v globoke, temne gozdove, v osončene travnike, po katerih se je sprehajala štorklja, in v ladijsko palubo visoko nad razburkanim morjem! »Kakšne zmožnosti imam!« je rekla stara svetilka, ko se je prebudila. »Skoraj bi si lahko zaželela, da bi me pretopili! Toda ne, to se ne sme zgoditi, dokler stara zakonca živita! Rada me imata zaradi mene same! Saj sem jima kakor otrok, zdrgnila sta me in mi dajala ribje olje! In prav tako dobro se mi godi kakor 'Kongresu', ki je nekaj tako imenitnega!«

Od tedaj je bila v sebi bolj mirna, in poštena stara ulična svetilka si je to tudi zaslužila.