Prevod
Med vsem vražičjim zarodom Kamnitega boga, čarovniki in čarovnicami, zaradi katerih so se prvi naseljenci bali Detroita, ni bilo nikogar, ki bi zbujal več strahu kakor Nain Rouge (Rdeči škrat), imenovan tudi Demon ožine, saj se je prikazal le tedaj, ko se je obetala nesreča. Ta mu je bila v največje veselje. Bil je opotekavo bitje z rdečim obrazom, hladnim, bleščečim očesom in zobmi, ki so štrleli iz režečih se ust. Cadillac, ustanovitelj Detroita, je zamahnil po njem in kmalu zatem izgubil svoje zemljiško gospostvo in premoženje. Videli so ga, kako je švigal ob obali v noči pred napadom pri Bloody Runu, ko je potok, ki je pozneje dobil to ime, pordečel od krvi vojakov. Ljudje so ga videli na zadimljenih ulicah, ko je mesto leta 1805 pogorelo, in na jutro Hullove predaje so ga uzrli, kako se je režal v megli. V pričakovanju si je mel koščene členke, ko je David Fisher veslal čez ožino k svoji ljubi, Soulange Gaudet, v edinem plovilu, ki ga je lahko našel — namreč v samokolnici —, a ko je David varno pristal, ga je veselje minilo.
Privoščljivo se je hihital, ko so se mladi gizdalini na božični dan podali na dirko po zamrznjeni ožini za roko Claire, hčere starega Beauvaisa; ko pa je konj njenega ljubega, žilav indijanski konjič, pridirjal na cilj, je zbežal pred njuno srečo. Dvakrat so ga videli na strehi hleva, kjer je tisti čemerni starec z zlobnim pogledom, večno mrmrajoči Jean Beaugrand, imel svojega konja Sans Soucija — žival, ki je kljub stotim letom ali več zmogla preskočiti vsak zid v Detroitu in je to tudi počela, celo dvanajst čevljev visoko palisado utrdbe, da bi kradla koruzo in lubenice, in ki so jo v istem hlevu videli sedeti za mizo, igrati s svojim gospodarjem karte seven-up in piti žganje, podobno raztaljeni medenini. Škrat je šepetal v uho spečemu staremu poglavarju, ki je ubil brata Constantina, kaplana v utrdbi, ker ga je razjezilo njegovo učenje, ki je od njegove hčere odvrnilo belega ljubimca in jo pognalo v smrt z utopitvijo — umor, ki ga je Indijanec pozneje priznal, ker ni mogel več prenašati zvonjenja mašnega zvona v ušesih in bratovega glasu v vetru.
Prav Nain Rouge si je prilastil polovico starega mlina na Presque Islu, za katero se je bolna in razdražljiva Josette zaklela, da jo bo zapustila hudiču, ko jo je brat Jean nadlegoval, naj napiše oporoko v njegov prid in mu izroči mlin v izključno last. V noči njene smrti je mlin razdejala strela in med ruševinami so pogosto videli rdečeličnega vražička, ki je skušal zakrpati mehanizem, da bi lahko mlel hudičevo žito. Vodil je ples črnih mačk v mlinu pri Pont Rougeu, potem ko je vdovina kletev zadela njenega svaka Louisa Roberta. Ta mož, ki je po njenem možu prevzel upravljanje posesti, je postal tako skopuški, da so ona in njeni otroci dobesedno umrli od lakote; toda njena predsmrtna kletev je nad kraj priklicala tolikšno nesrečo in o njem razširila tako zlovešč glas, da se je pobral od tam. Nain Rouge je bil morda tudi tisti Lutin, ki je iz hleva pri Grosse Pointu odpeljal ponije Jacquesa L'Esperancea in jih, ne da bi pustil sled v pesku ali snegu, vso noč jezdil po zraku, ob zori pa jih vračal drhteče od utrujenosti, prekrite s peno in krvave od udarcev s trnovo vejo. S tem početjem je nehal tisto noč, ko je Jacques vanj zalučal kropilnik z blagoslovljeno vodo, toda da bi ga odgnali, prebivalci Grosse Pointa še vedno zaznamujejo svoje hiše z znamenjem križa.
Skrival se je v gozdu tistega dne, ko je stotnik Dalzell krenil nad Pontiaca in padel v zasedi, na skrivno olajšanje svojega nadrejenega, majorja Gladwyna, saj je ta upal, da bo osvojil Dalzellovo zaročenko; ko pa je dekle izvedelo, da je bil njen ljubi ubit pri Bloody Runu in da so njegovo glavo nosili na sulici, se je zgrudilo na tla in si ni nikoli več opomoglo; čez nekaj dni je sledilo žrtvam pokola. Sumili so, da se Nain Rouge zna preobraziti v nič manj zoprno prikazen. Brata Tremblay pri ribolovu po ožinah in jezerih nista imela sreče, dokler se ni eden od njiju zaobljubil, da bo svoj ulov delil s svetim Patrikom; svetnikovo polovico naj bi prodajali pred cerkvenimi vrati v korist revnih in za plačevanje maš, ki bi lajšale trpljenje duš v vicah. Njegov brat je dvomil, da bo ta blagoslov trajal, in se bal, da bi ju zvabili v vodo in spremenili v ribi; mar ni sveti Patrik nekoč v petek jedel svinjskih kotletov, potem ko jih je pomočil v blagoslovljeno vodo in spremenil v postrvi? Toda dobri brat je vztrajal in uspeval, hudobni pa je še naprej godrnjal. Na Grosse Islu je bila nenavadna prikazen, imenovana kotaleči se muf, ki so se je vsi bali, saj je srečanje z njo napovedovalo nesrečo; vendar jo je bilo, tako kakor feu follet, mogoče odgnati, če si proti njej iztegnil križ ali jo vprašal, na kateri dan v mesecu pride božič. Slabši od bratov Tremblay je srečal to bitje in navdalo ga je z grozo. Ko se je vrnil, so sosedje na njegovih oblačilih zaznali vonj — nikakor ne po svetosti — in menili, da je srečal skunka. Brezbožnež pa je bil prepričan, da ga je Nain Rouge hudičevo krstil, in odtlej sveti Patrik ni imel zvestejših zaveznikov od obeh bratov Tremblay.
